Dva sogovornika in dve sogovornici, ki vsak na svoj način mislijo sodobno družbo, smo povabili, da izberejo dva pojma oziroma koncepta. Enega, ki bi ga želeli prenesti v prihodnje leto, in drugega, ki bi ga pustili propasti. Pozitivni izbranci Eve Bahovec, Vita Flakerja in Helene Klakočar so si med seboj presenetljivo podobni; zasedba Filozofske fakultete v Ljubljani, gibanje pred ljubljansko borzo (preimenovano v "Boj za") in demonstracije Occupy Amsterdam. Čeprav je ta "revolt" na eni strani osvobajajoč, ga praviloma neti ogorčenje; to pa je lahko - kot opozarja Aljoša Kravanja - uničujoče. Zato je njegov svetli izbranec razumevanje.

Skupno voščilo vseh štirih bi lahko strnili takole: "Naj leto 2012 od preteklega prejme baklo upora in z njo prižge svetlobo razumevanja!"

Aljoša Kravanja

mladi raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo in doktorski študent na Filozofski fakulteti. Sodeluje pri multidisciplinarnem raziskovalnem projektu Pravo in možgani z raziskavo o vplivu sodobnih kognitivnih znanosti na klasičen koncept pravne odgovornosti.

- Ogorčenje

Je danes mogoče biti proti ogorčenju? Hesslova uspešnica Dvignite se! je ogorčenju podelila patino preudarnosti, starčevske modrosti. Z gibanjem Indignados ter z arabsko pomladjo je ta afekt postal mlad in nedolžen. Proti krivici, ki je ne moremo več dopustiti, vstanemo prav zato, ker smo ogorčeni: ker čutimo, da je naša sodba dovolj pravična, da jo lahko prelijemo v protest. Toda ogorčen je bil tudi Breivik, ki je na svojem pohodu proti "muslimanskim in marksističnim grobarjem Norveške" umoril 77 ljudi. In če bi v Gadafijevih poslednjih govorih iskali kakšno občutje, bi brez dvoma našli prav zgroženost nad ljudstvom, ki se je drznilo dvigniti proti svojemu dobrotniku.

Ogorčenje zato nikakor ni prihranjeno zgolj za tiste, ki ne posedujejo formalne oblasti ali sredstev nasilja, s katerimi bi mogli uveljaviti svoje interese. Nasprotno: v tem letu se je zvrstila serija oblastniških figur, ki so v svojem izvajanju moči izkazovale natanko ogorčenje, občutek nemoči. Pomislimo na osuplega Berlusconija, Mubaraka ali Bašara Al Asada… vendar tudi na nas, dobre Evropejce, ki smo Papandreujev referendumski predlog sprejeli z moraličnim ogorčenjem.

Vsi ti primeri imajo v temelju isto strukturo. Ko sem ogorčen, ne morem dopustiti, da bi nekaj, kar se mi kaže kot absolutna krivica, še naprej obstajalo v svetu. V tem smislu nas vsako ogorčenje, vsaka zgroženost ali osuplost postavi v neki paradoksen vozel moči in nemoči. Svojo moč, da proti neki krivici uporabim vsa razpoložljiva sredstva, izkušam kot neposredno posledico absolutne nemoči, ki jo doživljam vpričo te krivičnosti. Krivičnika ne morem trpeti (ne morem dopustiti njegovega delovanja, njegovega obstoja), zato lahko proti njemu storim vse. Svoje zmožnosti boja, protestiranja in upiranja krivici tako ne občutim več kot moč, s katero svobodno razpolagam, temveč kot sredstvo izredne nuje, ki se razkriva v moji moralični zgroženosti.

Če bi hoteli v zgodovini najti lik ali model, s katerim bi si lahko razložili ta politični ton, bi ga nedvomno našli v Hansu Kohlhasu, nemškem trgovcu, ki je v začetku šestnajstega stoletja vodil nemire po Saškem. Kohlhase, ki je danes bolj znan po svoji literarni predelavi v Kleistovem Michaelu Kohlhaasu, je večletni pohod, h kateremu je pritegnil več sto pustolovcev, zločincev in upornih hlapcev, pričel le zaradi dveh konjev, izgubljenih v sporu z goljufivim aristokratom. Četudi danes ne moremo z gotovostjo trditi, kakšni so bili Kohlhasovi resnični razlogi za vodenje prevratniškega gibanja, se zdi povsem verjetna Kleistova domneva, po kateri bi Kohlhase "ne mogel živeti sam s seboj, če ne bi poiskal zadoščenja za ukradena vranca".

Natanko to je formula za delovanje vseh tistih ljudi, ki so letos v tolikšnem številu ponovno obudili zapuščino "razjarjenih", enragés, in se ogorčeno uprli temu, kar izkušajo kot krivičnost. Ogorčenost nad nekim nepravičnim razmerjem (ekonomskim izkoriščanjem, politično dominacijo, vendar tudi nad nespoštovanjem avtoritete in morale) se nam daje s tolikšno nujo prav zato, ker je resnični zastavek ogorčenosti naše razmerje do nas samih. Resnično nedopustna ni krivica sama, temveč možnost, da ne bi bili ogorčeni nad to krivico. Natanko to je lekcija Kohlhasa, paradoksne figure, ki zgošča najplemenitejše in najslabše tega leta, Hessla in Breivika: gonilo tega boja ni bilo povračilo odvzetega imetja ali ponovna vzpostavitev pravnega razmerja, temveč nezmožnost, da bi si odrekli pravico do maščevalnega ogorčenja.

+ Razumevanje

Ogorčenje se zato ustavi prav na mestu, kjer se prične razumevanje. To je drža, ki bi jo morali privzeti v naslednjem letu... A zaman bi iskali njeno splošno formulo: v nasprotju z ogorčenjem, ki je vedno eno samo (vedno smo ogorčeni mi sami, vselej smo zgroženi mi), je razumevanj toliko kot stvari, ki nas k razumevanju pozivajo. Razumeti pričnemo takrat, ko se nam uspe prebiti skozi prvi afekt, ogorčenje ali navdušenje. Vsako novo leto se prične s to nalogo.

Dr. Eva Bahovec

redna profesorica na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer predava sodobno filozofijo, zgodovino idej in ženske študije. Dolgoletna urednica revije Delta.

+ Revolta 2011: Zasedba Filozofske fakultete v Ljubljani

Gnilo neoliberalna: to je najboljša oznaka za reformo univerze, ki smo jo pridni Slovenci "implementirali" kot projekt Evropske unije. Največja ironija pa je, da si lahko učinke novega modela pobliže ogledamo v Ameriki. Tam je plačilo za študij nekaj samoumevnega. In prava nočna mora vseh: naši ameriški prijatelji skrbno varčujejo - da bodo svojim otrokom sploh lahko plačali šolnine!

Zasedba Filozofske fakultete v Ljubljani se je zgodila. Gibanje 15. oktober in Mi smo univerza sta prestopila prag skrbno varovane stavbe na Aškerčevi 2. Kar ni uspelo ne profesorjem ne študentom, ne nazadnje tudi bolonjski reformi izrazito nenaklonjenemu rektorju ljubljanske univerze ne - to je z zasedbo postalo "golo dejstvo".

Prišel je Študent: Bolonjsko reformo je treba ustaviti! Preprečiti je treba pohabljenje sistema, v katerem je kratko malo izpadla vmesna stopnja med diplomo in doktoratom. Preprečiti je treba drastični upad kvalitete študija, ki mora biti zdaj ves razdeljen v kratke semestrske kurze in zakoličen znotraj vnaprej povsem določenih bibliografskih enot. Preprečiti je treba tržno usmerjenost, ki se je razpasla celo na najbolj neprofitnem in neprofitabilnem terenu. To je teren, ki ga od Kanta in njegove ideje univerze naprej pooseblja filozofska fakulteta.

Zagovorniki revolte imajo zagotovo prav: Bodite razumni, zahtevajte nemogoče! Fakulteto, ki je - kljub vsem opozorilom, naporom in bojem - uvedla takšno reformo, je treba končno "postaviti na realna tla".

- Kaj je narobe, če rečeš ženski ženska?

Ženske imamo vsi radi. Še posebej, če so "mirne, prijazne, prijetne ženske", kot jih opisuje naš osrednji Slovar slovenskega knjižnega jezika. Če pa so grde grde feministke, potem je treba (kot v slovarskem geslu "feminizem") definicijo hitro dopolniti z (utečeno?) rabo besede: "feminizem pri evnuhih". Tako da nam lahko takoj postane jasno, da je s feminizmom nekaj narobe!

Kaj vse se skriva v takih "objektivnih" definicijah, se pokaže tudi v nam bližnjih jezikih in prostorih. V srbskem Rečniku stranih reči i izraza je definicija feminizma povsem enaka kot v slovenskem - z edino izjemo: namesto "evnuha" stoji "homoseksualec": feminizem "kod homoseksualaca". Kjer naj bi imeli čisto znanost, imamo torej čisto ideologijo, ki vnaprej določa pomenski diapazon besed, pojavov, ljudi - in predsodkov, ki se približujejo meji sovražnega govora!

Ampak ali niso celo naši najvidnejši politiki svoje nestrpnosti še nedavno (ob izidu volitev) "utemeljevali" takole: "Kaj je narobe, če rečeš Srbu Srb?" Kaj je narobe, če rečeš geju gej? Kaj je narobe, če naš tisk in televizija v imenu "teoretske psihoanalize" promovirata anti-žensko propagando ali če nekatere ženske intelektualke v revijalnih kolumnah širijo neresnice o feminizmu? Prav takšnega govora je bilo preteklem letu vse preveč: od komentarjev o uspehu "osebe tedna" Angele Merkel (na Pop TV) do revije, distribuirane skupaj z osrednjim dnevnim časopisjem, ne nazadnje: vse do osrednje večerne oddaje na sam praznični dan, 8. marec 2011 (na nacionalni televiziji)! Potrebna bo "još koja godina", bi rekli naši sosedje onstran Kolpe. Še dobro, da prihaja novo leto!

Ženske imamo vsi radi - toda kakšne? Žalostna je zamenjava ženskih likov na naši politični sceni! Namesto Katarine, njenih "visokih pet" in nadvse pomembnega zagovora izbrisanih in pravic "manjšin" zdaj beremo o konservativnih vizijah zagovornic Družine! "Vsi enaki, vsi neenakopravni" ali zveličanje, ki je privedlo novo-staro stranko naravnost v parlament? Referendum o družinskem zakoniku pa je pred vrati! In vse pripravljeno za omejevanje osnovnih državljanskih pravic!

Sklenimo torej leto 2011 tako kot jezikoslovci v slovarju: "Kjer vrag ne zmore, ženska pripomore!".

Dr. Vito Flaker

profesor in aktivist socialnega dela. Poučuje na ljubljanski Fakulteti za socialno delo; raziskuje duševno zdravje v skupnosti, prostovoljstvo, zasvojenost in dezinstitucionalizacijo.

+ Gibanje

Kar me je najbolj očaralo in začaralo letos, je gibanje. Gibanje, ki mi je dalo občutek, da sem lahko svoboden. Če je upor finančnemu kapitalizmu za nekatere eksistenčno vprašanje, je zame v prvi vrsti eksistencialno - možnost nekaj narediti. Ponudila se mi je možnost, da skupaj z drugimi začnem delati stvari, ki imajo smisel. Gibanje, ki smo mu priča, daje upanje. Upanje, ki se je rodilo iz obupa.

Včasih imam občutek, da sem vse življenje čakal ravno na ta trenutek. Ves ta čas sem se trudil nekaj narediti, spremeniti življenje na bolje. Trudili smo se preseliti ljudi iz zaprtih ustanov, da bi živeli med ljudmi in da bi živeli bolje, trudili smo se izboljšati socialno delo, da bi bolje služilo ljudem. Pomagali smo spreminjati sistem socialnega varstva, da bi bil bolj pravičen, dostopen in da bi zares zagotavljal solidarnost med ljudmi. Ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da smo tudi res veliko naredili, vseeno pa imam občutek, da smo stali na mestu. Veliko stvari je takih, kot so bile, ko smo začeli (in nekatere še slabše).

Morda sem prestar za gibanje (to naj bi bilo stvar mladih). A mi je všeč. Ni mi všeč le, da podiramo tudi te pregrade - med generacijami -, ampak tudi to, da lahko uporabim svoje izkušnje in se zraven učim. Delovanje pred Bojem za je postalo prava borza različnih izkušenj, izmenjav tako idej kot tudi uslug in je ustvarjanje tovarištva, prijateljstva in skupnosti. To ne gre vedno brez težav. Tudi v gibanju se pojavijo zamere, ljubosumje. Včasih aktivisti dobimo občutek, da smo ostali sami. Potem pa pride kdo, ki ga še ni bilo, in pove, kako pomembno je, da vztrajamo, da smo tam.

Osebni del je v gibanju pomemben. Če je gibanje v šestdesetih postavilo geslo "Osebno je politično", danes velja "Politično je osebno". Ne le da je za spremembo potrebno osebno angažiranje, gibanje izhaja iz osebne izkušnje in prav osebno je podlaga za graditev skupnosti in izhod iz inštitucij.

Za spremembe si je treba vzeti čas. Ne le da spreminjanje z delovanjem, z akcijami, na eksperimentalen način ne more obrniti stvari čez noč, ampak si je za spremembe treba vzeti čas, ki ga sicer namenimo drugim rečem. Vzeti si moramo čas, ki nam ga drugače vzamejo drugi, tisti drugi, ki nam drugače vzamejo srečo, dostojanstvo in včasih celo možnost preživeti in biti, ostati in postati človek. Gibanje je prilaščanje časa.

Stvari, ki bi jih rad pustil v iztekajočem se letu, je zelo veliko: podivjani kapitalizem, aroganca oblasti, birokracija namesto etike, ustanove, kamor zapirajo ljudi in nam kratijo njihovo družbo, ponižanja, ki jih ljudje doživljajo, itd. Žal je tako, da nas bo večina teh stvari spremljala še naslednje leto. Če upam, da jih bo manj, je veliko. Raje se bom odločil za bolj osebno željo.

- Utrujenost

Pustil bom utrujenost, morda deloholizem, ki jo povzroča. Utrujen sem namreč od pehanja za prazen nič, brez haska. Utrujen sem od neskončnih krogov, ki jih moramo narediti, ko mislimo, da smo naredili veliko, pa se spet znajdemo na izhodišču. Rad bi se znebil nesmiselnih opravil, ki nam jih vsak dan nalaga birokracija. Bilo bi dobro živeti brez iluzije, ki nam jo dajejo s tem, ko nam ponudijo korenček, ki se vedno izmika. Zdi se mi, da so nas nekoč, pred dvajsetimi leti in več nategnili, da lahko nekaj naredimo, nam dali veljavo in privid, da smo osebnosti in da lahko nekaj spremenimo, če bomo le vse naredili, kot je treba.

Vedno, ko nekaj storimo, se izkaže, da to ni dovolj, da je treba storiti še nekaj, in potem še nekaj in zadeve se kopičijo, ne moremo jih dohajati, zmanjkuje nam sape. In potem ugotovimo, da smo vpeti v ojesa voza, ki ga nočemo voziti. Bogovi, ki so nam delo naložili, pa ostanejo skriti in neprepoznavni.

Zato bom raje sestopil z vlaka, si odpočil. Pustil v tem letu vse tisto, kar me ovira pri tem, da bi bil z ljudmi, ki jih imam rad, da bi se pogovarjal s sodelavci, študenti in sosedi o majhnih stvareh, o smislu življenja, pa tudi o socialnem delu in o stvareh, ki nas bremenijo. Če pustim utrujenost, bom lahko užival v ljubezni. Za to si je vredno vzeti čas, ki nam ga sicer kradejo tajkuni. Čas, ki ga podarim njim v zameno za privide, je bolje izkoristiti za boljše in stvarnejše reči.

Helena Klakočar

akademska slikarka in stripovska umetnica; avtorica nagrajenega avtobiografskega stripa Nemirno morje, ki je preveden tudi v slovenščino. Živi in ustvarja na Nizozemskem in na Hrvaškem.

+ Stripovski časopis Work in Progress

Vlak, vozim se v Amsterdam, s seboj imam sto izvodov svojega stripovskega časopisa. Utrujena sem, saj sem intenzivno delala ves teden. Hitela sem: zdaj ali nikoli. Bliža se konec leta. Napočil je čas.

Zakaj časopis? In to v samozaložbi, kar sem nekoč prezirala. Žal ne gre drugače, saj založbe nimajo več denarja, subvencije pa so vse manjše. Najraje bi vse objavila v dnevnem časopisju, ki pa mu padajo naklade. Uredniki se ne želijo pogovarjati o honorarjih, prav nasprotno: za objavo ene strani pričakujejo petsto evrov, kar naj bi bilo poceni, saj od Coca-Cole zahtevajo in dobijo dvakrat več. Imam devetsto strani, torej bi morala "pričarati" 450.000 evrov!

Sem na poti na demonstracije Occupy Amsterdam. Tudi prvi dan sem bila tam; čisto slučajno sem se znašla na trgu, ker sem v bližini vodila delavnico. Presenetilo me je vzdušje mladostne norosti in zanesenosti, ki se je dvigalo nad šotori, zastavami in transparenti, kar sem doslej na Nizozemskem le redko videla. A tam niso bili le mladostniki, prišlo je tudi veliko družin z otroki, pa tudi starejši meščani.

Ob kavi na terasi sem naenkrat spoznala, da so to bralci moje zgodbe: tisti, ki bi radi nekaj več, a ne vedo kaj (in imajo višek energije); tisti, ki nekaj iščejo (smisel?); tisti, ki se spominjajo svojih mladostnih idealov (a ne več zelo natančno); in tisti, ki bi radi vsrkali ideale drugih (v strahu pred lastno izpraznjenostjo).

Hitela sem domov, v atelje, da zbudim svoje stripovske junake: Vlago, Mraz in Sol. Bili so pripravljeni; na ta trenutek so dolgo čakali, saj zgodbo skupaj ustvarjamo že več let. Pomagali so mi sestaviti uvod in začetek, ker naj bi časopis izhajal vsak mesec. Postavljali so se v različne poze in mi prišepetovali tekst, jaz pa sem jih hitela risati - najprej na papirju, potem z računalnikom, pa spet na papirju; sledili so popravki, kopiranje, skeniranje, printanje… In najhujše od vsega: odločanje. V fotokopirnici sem zavzela veliko mizo in začela kopirati - vse v barvah in A3-formatu. Tokrat ni kompromisov, ker sem sama svoj založnik.

Kasneje mi na vlaku utrujenost ne pusti spati, skrbi me, kako se bom dogovorila z Occupy, kako s knjigarnami. Gledam sopotnike in naenkrat me prešine: to bi bila dobra PR-fotografija, kar vidim jo pred sabo. Ali se jih upam vprašati? Vsi se držijo togo, nihče ne govori z nikomer. Vsi so utonili v lastne misli. Pomislim na svojo zgodbo, ki bo spremenila svet ter vse "zlo" in "nesrečo" spremenila v "srečo" in "pravičnejšo razporeditev bogastva". Dogodivščine mojih narisanih aktivistov bodo nekoč inspiracija za spremembe v realnem svetu. Ti sopotniki se bodo nekoč trkali po prsih in govorili: JAZ sem bil takrat na tistem vlaku! Predstavim se, na kratko opišem zgodbo in cilje; vsi me razumejo in z veseljem pozirajo s časopisi v rokah. Časopise jim pustim, vsi berejo, zelo zbrano. Na koncu me sprašujejo: "In kaj se zgodi potem?" Odgovarjam. Uživam.

Izstopim na glavni postaji; moja torba je težka, moje misli so čiste, moja drznost vse večja. Prijatelji me podpirajo in vsak dan jih je več in več… Svetla prihodnost je pred nami.

- Nevarne države

Na internetu je mogoče najti lestvico najbolj nevarnih držav (Top 10 Most Dangerous Countries in The World). Te "nevarne države" so daleč, daleč od naših ravnodušnih oči. V prihodnosti, že v naslednjem letu, naj vse države postanejo varne države.