Nad atenskimi ulicami, ki so se v zadnjih dveh letih nekajkrat za več tednov spremenile v ulično bojišče, se pne Akropola. Evropska unija je ta kraj pred petimi leti, ko je bilo vse še "videti" v redu, vpisala na prvo mesto seznama evropske dediščine. Govorili so o demokraciji in zibelki civilizacije. To je bilo svojevrstno sprenevedanje, oplemeniteno s sprenevedanjem, da je vse v redu. Kar se je na tleh današnje Grčije dogajalo pred dva tisoč leti, nima veliko zveze s sedanjo idejo EU. Vprašanje je tudi, koliko ima zveze z idejo EU današnja Grčija. Zaradi specifične geografske lege, na mejah Bližnjega vzhoda in Azije, pa je ta država vse od druge svetovne vojne posebna interesna točka stare Evrope.

Status zaščitene članice, ki je Grčiji od zunaj prinašal velike ekonomske koncesije ter tiho priznavanje zaslug za neprijaznost do sosednjih držav in ki je navznoter ljudem omogočal relativno udobno življenje, je do današnjih dni konzerviral tudi ideološki konflikt, ki se je v Grčiji skotil med državljansko vojno v letih 1946 do 1949 in se nadaljeval z vojaško diktaturo konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. V Grčiji, kamor so svoje interese venomer vpletale ZDA ter Velika Britanija, sta se tako v modernem spopadu soočili dve stari ideji: prepričanje, da je nenehna rast ekonomskih vrednosti mogoča, pričakovana in koristna, ter ugotovitev, da "zapovedana" gospodarska rast, rast trgov, dobičkov in s tem kreditne sposobnosti v resnici vodi navzdol.

Na to so se nalepile parcialne frustracije ljudi s precej različnimi zasebnimi interesi. Tu je bila politično-ekonomska elita, ki si je prizadevala ohraniti najvišjo možno stopnjo luksuza, trošenja daleč preko svojih potreb, ujeta v suženjsko razmerje z bankami, ki so bile ujete v suženjsko razmerje z bankami nad seboj in tako naprej v neskončno prepletenost po vsem svetu. Tu so bili drobni klienti klientelizma in malih goljufij, ki so, če jih ekstrapoliramo na nekaj milijonov prebivalcev, pripomogli k popularni podobi "skorumpirane" države. Igranje in mešetarjenje z birokratskimi pravili ni posebnost grške ali južnoevropskih držav. A nekoga je bilo za repeticijo mita o ugrabitvi Evrope treba žrtvovati. Grčija je bila pri roki.

Dvakrat štela iste ovce

Zabaven del te fenomenologije je bilo denimo novinarsko poročilo v enem od nemških časopisov o tem, kako so grški rejci drobnice pridobivali kmetijske subvencije: prvi dan je prišla komisija za dodeljevanje subvencij h kmetu in preštela ovce. Vsaka ovca je dobila nekaj evrov. Potem je šla komisija na kosilo, ki se je raztegnilo v večerjo. K naslednjemu kmetu pred mrakom niso utegnili stopiti. In čez noč je prvi kmet svoje ovce prepeljal k sosedu. Naslednji dan je komisija ponovno štela iste ovce in delila nove evre. Zgodba je v Nemčiji lepo služila ustvarjanju mednacionalnih zamer, ki se v aktualno politično negotovost EU povsem prilegajo. Iste posledice podobnih diskurzov bi bilo mogoče najti med katerimikoli drugimi narodi Evrope.

Na ulicah okrog grškega parlamenta je svoj trenutek dočakala tudi militarizirana policija, ki je - kot povsod drugod, kjer so v minulem letu potekale demonstracije - trenirala svoje jeklene mišice. Potem ko je izpred parlamenta umaknila v bele nogavice odeto častno stražo, ki se sicer izpred večnega ognja ne umakne niti, če se nad Atenami odpre nebo, je s palicami in kamenjem (tega v Grčiji, deželi ruševin, ne manjka) branila simbole oblasti ter ekscesno porabljala stare zaloge solzivca, da je bilo mogoče naročiti novega. Mimogrede, Grčija v EU porabi največji delež proračuna za oboroževanje. Tudi v zadnjem času je s sposojenim denarjem od Francije in Nemčije kupila za štiri milijarde evrov vojaških letal, podmornic in ladij.

Po atenskih ulicah pa so se, med ostalimi, valile še tiste marksistične ideje, ki pravijo, da bi moral gospodarskim napovedim ustrezno - če že - rasti tudi življenjski standard tistih, ki dejansko ustvarjajo presežno vrednost. Torej proletariata. Vsak del družbe je na ulici srečal vse druge dele družbe. Na asfaltu so ostala zapisana hrepenenja in razočaranja ljudi v letu 2011.

Ta boj za interpretacijo sveta ni nič novega in Grčija služi zgolj kot ilustracija. V njem se prepletajo večni poskusi množic, da bi se uprle hegemoniji, s prizadevanjem ljudi, da bi se po industrijski revoluciji zdrenjali na področje, ki leži nad mejo golega životarjenja.

Raztreščeni kolorit nazorov in bojev pa ima skupno osnovo: planet ponuja omejene možnosti preživetja, ki ne glede na razvoj tehnologije ne dohajajo trenutne oziroma predvidene rasti človeške populacije ter njenih energijskih potreb. Ob tem je kakršnokoli obupavanje nad življenjem zgolj skrajni odtenek nujne potrebe vsakega posameznika, da preživi. Čakanje na kolaps je potemtakem povsem v redu, oziroma - s takšnim pogledom na svet ni nič narobe.

Srednjeročno, v obdobju, ki bi ga današnji ljudje lahko doživeli, sta uresničljiva dva scenarija: bodisi se bo pod lastno težo dokončno sesul svetovni politično-ekonomski sistem, vključno s tem, da se bo ustavila rast pridobivanja energijskih virov in industrije finančnih produktov, ki so kapitalizmu nekaj časa služili kot nadomestilo za negotovo pridobivanje primarnih virov kapitala; bodisi se bo rast človeštva ne le zmanjšala, temveč bomo ljudje začeli izumirati. Povsem mogoče je, da se bo zgodilo oboje hkrati. Recimo, da leta 2040, ali 2060, ali 2080. Vendar so te napovedi negotove, saj so spremenljivke, ki jih gradijo, neobvladljive.

Služba Združenih narodov za populacijske napovedi v letošnjem poročilu napoveduje rast svetovnega prebivalstva prek desetih milijard v letu 2083, medtem ko je še pred sedmimi leti v eni od konzervativnih ocen ista služba napovedovala, da se bo leta 2030 število prebivalstva začelo zmanjševati in bo do konca stoletja upadlo na pet milijard in pol. Enako velja za napovedi porabe energije: ta je bila dolgo tesno povezana predvsem s številom prebivalstva "razvitega" zahodnega sveta, medtem ko so v zadnjih letih začele pri porabi močno prednjačiti "države v razvoju", kakršni sta Indija in Kitajska. S tem se povezujejo izpusti v okolje, onesnaževanje in podnebne spremembe, ki so ponovno dejavnik zmanjševanja oziroma zviševanja stopnje rasti svetovnega prebivalstva.

Trdna osnova vsakršnega predvidevanja dogajanja v prihodnosti so kvečjemu matematične zapovedi, ki obstajajo ne glede na stanje ali ocene svetovnih zalog surovin, stopnjo tehnološkega napredka ter sposobnost ljudi, da uporabijo kontracepcijo ali se med seboj pobijejo v vojnah. Profesor fizike z univerze v Koloradu Albert Bartlett že več desetletij po vsem svetu gostuje z enakim predavanjem o naravi eksponentne funkcije. Predstavlja osnovna spoznanja, ki so del pouka matematike v vsaki srednji šoli, in jih aplicira na svetovno ekonomijo. Vsakršna (zapovedana) rast svetovnih gospodarstev, ki je večja od nič odstotkov, s katero se povezuje (zapovedana) rast zadolževanja, je eksponencialna. Za eksponentno funkcijo je značilno, da narašča vse bolj strmo in kmalu postane neobvladljiva.

V polnem sprintu tečemo maraton

Rast svetovnega prebivalstva ima nesporno eksponentno naravo, takšna je lastnost množenja populacij vseh živih bitij, ki ne izumirajo. Tudi rast večine kategorij, ki v svetovni ekonomiji kaj štejejo, torej porabe nafte, plina, premoga in drugih virov energije, je eksponentna. Vendar so viri omejeni. Zemlja ima končen obseg in maso, tehnološki razvoj pa ne sledi potrebam po drugačnih, trajnejših virih energije. Kleč problema je tudi v tem, da ljudem, ki so na črti eksponentne rasti vseh mogočih kategorij rojeni v zadnjih desetletjih, praviloma ostane premalo časa za razmišljanje o tem, kaj storiti, ko bodo svetovne potrebe presegle svetovno produkcijo. Ta trenutek bo namreč napočil vsak trenutek prav zaradi lastnosti eksponentne rasti.

Situacija pa je še posebej težavna ali kar neobvladljiva, ker ima sistem zadolževanja, torej nujnost ustvarjanja dolgov in plačevanja obresti (še kdo pomni obrestno obrestni račun?), na svetovni ravni naravo motorja, ki poganja tok denarja. Tudi zato je v bankah vedno veljalo, da so najbolje nagrajeni tisti uslužbenci, ki največ strank prepričajo v čim večje zadolževanje. Ne glede na to, ali lahko posojilojemalec, naj bo to država ali tovarniški delavec, v trenutku, ko jemlje kredit, dokaže sposobnost odplačevanja brez prevelikega tveganja.

Seveda Zemlje in stanja duha človeštva ni smiselno opisovati z eno "teorijo vsega" ali miselnim tokom, ki ima le eno smer. Dejavniki, ki jih danes, ko po vsem svetu vznikajo revolucije, "okupacijska gibanja" in gibanja za spremembo svetovne zavesti, so preveč raznoliki. Vendar so obenem dovolj enoznačni, da jih vsak prebivalec sveta, od žrtev vojn do uslužbencev v bankah, lahko pretvori v slutnjo kolapsa. Tudi kdor se ne ukvarja z vzroki, ga doletijo posledice. Dobra rešitev iz nastale situacije v kratkem času, česar si vsi želimo, je morda mogoča, ni pa zelo verjetna. Je to izraz optimizma ali pesimizma? Je pomembno, ali razmišljamo o sebi ali o svetu okoli nas?

V drugi polovici leta 2011 je za raziskavo Eurobarometer nekaj čez šestdeset odstotkov Evropejcev razkrilo, da so zadovoljni tako s finančnim stanjem svojega gospodinjstva kakor s trdnostjo položaja v službi. Po drugi strani pa jih je okoli sedemdeset odstotkov ocenilo, da je stanje treh ekonomskih ravni, domače (nacionalne), evropske in svetovne, slabo. Proti koncu leta, tako kaže Eurobarometer, se je ocena evropske ekonomije še poslabšala in optimizem, namenjen letu 2012, je bil vedno manjši. Upadlo je zaupanje v politične inštitucije na nacionalni in evropski ravni.

Obenem pa so razlike med državami velike, mnenja se razlikujejo tudi do osemdeset odstotkov. V državah, kot so Švedska, Luksemburg in Nemčija, več kot osemdeset odstotkov ljudi ocenjuje, da so ekonomske razmere v njihovih državah dobre. Medtem je v Grčiji, na Irskem in v Španiji takšnih manj kot pet odstotkov. Vsi ljudje v polnem sprintu tečemo maraton v vedno bolj strm hrib, zato je ob poti veliko obnemoglih. Čas je za oddih.