Desničarski skrajnež Anders Behring Breivik je 22. julija najprej sprožil avtomobil bombo pred poslopjem vlade v Oslu. Ker mu popolno uničenje ni uspelo, se je odpravil še na otok Utoya, kjer je potekal tabor podmladka vladajočih laburistov. V strelskem pohodu je pobil 69 večinoma mladih ljudi, nato pa se predal policistom.

Pred sodiščem je Breivik priznal, da je ubil skupno 77 ljudi, a za krivega se ni želel izreči. Kot namreč vztraja, je bil poboj nujen za obrambo Norveške in Evrope pred muslimansko invazijo in nevarnostjo multikulturalizma.

Psihiatri so sicer ocenili, da 32-letnik trpi za paranoidno shizofrenijo in da je bil v času napada neprišteven. Kljub temu je hladnokrven pokol - posebej v državi, kot je Norveška, znana kot odprta in miroljubna družba - šokiral celotno Evropo in opozoril na nevarnost nasilja "domačih" skrajnežev. To so varnostne agencije na stari celini dolgo zanemarjale na račun terorizma in islamskega ekstremizma.

Nasilje tudi v Nemčiji

Le nekaj mesecev kasneje je podobno streznitev doživela Nemčija. Potem ko več let kljub nizu umorov priseljencev očitno niso niti pomislili na možnost desnega terorizma, so morali ob razkritju neonacistične celice, ki si je nadela ime Nacionalsocialistično podzemlje (NSU), nemški varnostni organi priznati poraz.

Šok je udaril novembra, ko se je NSU iz Zwickaua na Spodnjem Saškem v bistvu razkrinkala sama, saj sta dva člana po neuspelem ropu storila samomor, tretja članica pa se je predala policiji. Kot se je izkazalo, je trojica med letoma 2000 in 2006 umorila devet priseljencev večinoma turškega porekla, leta 2007 pa še policistko.

Nasilja, kakršnega so izbrali člani NSU, povojna Nemčija še ni videla: skrajno desničarska skupina, ki deluje v popolni ilegali, se financira z bančnimi ropi ter leta dolgo načrtno deluje po načelu 'dejanja namesto besed' in skrbno skriva svoje sledi.

Kopica vprašanj ostaja še nepojasnjenih. Med drugim to, kako so lahko varnostni organi tako dolgo tavali v temi in delali napako za napako ter kako daleč so segale lovke NSU. Morda tudi do desničarske Nacionalne demokratske stranke (NPD), zato znova razmišljajo o njeni prepovedi.

Vprašanje, na katerega bo potrebno odgovoriti, je tudi, zakaj so v Nemčiji spregledali grožnjo skrajne desnice, ki je, vsaj na vzhodu države, v vzponu že vse od združitve leta 1990.

To med drugim potrjujejo številke - od raziskave časnikov Die Zeit in Der Tagesspiegel, po kateri je nasilje skrajne desnice v letih 1990-2008 terjalo najmanj 137 življenj, pa do naraščajoče podpore NPD, ki se je prebila celo v deželna parlamenta na Saškem in v Mecklenburgu-Pomorjanskem. Veliko pove tudi obisk v vasici Jamel na severu države, kjer neonacisti dobesedno vladajo, piše nemški tednik Spiegel.

Problem, ki zadeva vso Evropo

Da gre za širši problem, ki zadeva vso Evropo, je med drugim potrdil decembrski incident v Italiji, ko je skrajno desničarski pisatelj Gianluca Casseri sredi belega dne v Firencah ubil dva ulična prodajalca iz Senegala, tri pa ranil.

Že spomladi je Evropo šokiralo nasilje nad Romi na Madžarskem. Zavrelo je v odročnem kraju Gyöngyöspata, ko so se na tamkajšnje Rome spravili pripadniki nacionalistične paravojaške skupine Vedero, a tovrstne skrajno desne in paravojaške skupine se na Madžarskem, posebej na vzhodu države, krepijo že leta in vse bolj uhajajo izpod nadzora, piše Spiegel.

Večina se jih zgleduje po paravojaškemu krilu desničarske stranke Jobbik, znanemu po pohodih svojih privržencev, s katerih so doneli pozivi k zaščiti madžarskega naroda in proti "zločinskim" Romom. Gardo so leta 2009 prepovedali, a Jobbik je na parlamentarnih volitvah lani dobil kar 17 odstotkov glasov.

Nacionalizem, uperjen proti osebam neslovanskega porekla, denimo proti vse številnejšim priseljencem iz Srednje Azije in Kavkaza, postaja vse večji problem tudi v Rusiji. Slogan "Rusija za Ruse" podpira vse več ljudi, množijo se shodi neonacistov in primeri etničnega nasilja. S podpihovanjem nacionalističnih čustev si točke nabira velik del ruske opozicije, od liberalnih demokratov do komunistov ter celo znani bloger Aleksej Navalni, piše Spiegel.

Pojavi, kakršen je letos pretresel Norveško, so v Evropi sicer še vedno relativno osamljeni, a nacionalistična stališča in pogosto povsem fašistične ideje, ki so podžigale Breivikovo radikalizacijo, postajajo vse bolj del politične retorike na stari celini, v tedniku The Nation ocenjuje britansko-nizozemski analitik in pisatelj Ian Buruma.

Njihov vpliv narašča že od konca 90. let

Skrajno desne populistične stranke so se začele krepiti že konec 90. let minulega stoletja na račun strahu pred vse bolj množičnim priseljevanjem, veliki teroristični napadi v New Yorku, Londonu in Madridu ter nato še gospodarska kriza zadnjih let pa so jim dali dodaten zagon.

Te stranke svarijo pred priseljevanjem, multikuturalizmom in islamizacijo Evrope ter nasprotujejo "starim liberalnim elitam", ki da Evropo prodajajo tujcem. Malce presenetljivo zastopajo tradicionalno levo ekonomsko politiko in so za državo blaginje, a le za "prave" Evropejce. Zagovorniki teh stališč na volitvah beležijo uspehe in prihajajo v parlamente po vsej Evropi, tudi po vsej Skandinaviji z izjemo Islandije.

Vsaj zaenkrat te stranke sicer ne zagovarjajo nasilja, a kot opozarja Buruma - desničarski populisti morda niso neposredno odgovorni za pokol na Norveškem in do Zahoda sovražni muslimanski kleriki niso neposredno odgovorni za napade v ZDA 11. septembra 2001, a sovraštva polne besede ne izzvenijo v prazno in jih lahko nekateri razumejo kot klic k orožju.