Sveta družina

Jana Kerčmar je prva ženska duhovnica pri nas in službuje v Gornjih Petrovcih, njen mož Vili je duhovnik v Hodošu, Jana, najstarejša od njunih treh hčera, pa je duhovnica v Lendavi in Selu. Njihovi telefoni so zvonili v prazno: Jana starejša zvonjenja ni slišala, ker je krasila cerkev, oče Vili prenosnega telefona ne mara nositi s seboj in šele doma pogleda, kdo ga je klical, hčerka Jana, v mlajših letih so ji domači rekli tudi Janca, pa je bila zasedena s pripravami na pogreb. Ko je Janca dvignila telefon, smo izvedeli, da ima družina še četrtega duhovnika!

Prekmurci svojim evangeličanom pravijo "trdi". "To poimenovanje izvira iz naše himne: Trdi grad je naš bog zmožni. Katoličane pa Prekmurci imenujejo papinci in pri tem mislijo na papeža. Vendar v tem ni nič slabšalnega," se nasmehne ena od evangeličanskih duhovnic v Sloveniji, Jana Kerčmar Džuban. Izhaja iz nesporno najbolj "trde" družine v Sloveniji: oče je evangeličanski duhovnik, mati je duhovnica, hčerka Jana je duhovnica in še sestrin mož je duhovnik! Z nalezljivim nasmehom in polna življenja se suče po blokovskem stanovanju, kjer domujeta z možem Tadejem. Nismo se dobili v župnišču, ker ga v Lendavi in v Selu, kjer službuje, nima. Čeprav jo je nedavna bolezen oklestila za več kot dvajset kilogramov in z otroško postavico deluje precej ranljivo, je polna veselja in za duhovnico tudi presenetljivo pogumnih idej.

Homoseksualci so krasni ljudje!

Recimo o homoseksualcih spregovori zelo naravnost in naklonjeno. Med študijem v Nemčiji je imela kar nekaj prijateljev, med katerimi so bili tudi homoseksualci, eden od njih je bil celo med njenimi najboljšimi prijatelji. "Sedela sva kot vsa študentarija pred kavarno Mr. Black in oba opazovala - fante. To je bilo res kul!" se iskreno smeje. "Pisana druščina smo bili v internatu v Nemčiji, z različnih fakultet in z vseh koncev sveta: črnci, muslimani, vzhodnjaki. Ko gledam človeka, vidim njegove oči. Zanima me iskrenost. Vse drugo, vključno z barvo kože in spolno usmerjenostjo, zame ni pomembno." Prizna, da se je kot študentka petega letnika teologije v Nemčiji seznanila s tabu temo - homoseksualci. Presenečena je bila, da jih je precej. "V osnovni šoli sem trenirala nogomet in neka deklica je kazala lezbična nagnjenja, kar me je malo ustrašilo, a se s tem nisem ukvarjala. V Nemčiji sem jih spoznala kar nekaj in ugotovila, da so krasni prijatelji, iskreni. Pretreslo me je, ko mi je prijatelj razložil, kako je že v vrtcu ugotavljal svojo drugačnost, kako je kot dijak - izvira z Balkana - trpel zaradi obsojanja okolice in staršev."

Zaradi spletenih prijateljstev razmišlja o homoseksualnosti z veliko razumevanja do drugačnosti: "Po apostolu Pavlu menim, da jim lahko sodi le Bog. Vest in duša mi ne dopuščata, da bi obsojala nekoga, ker ni tak kot jaz. Spoštujem drugačne in enako pričakujem od njih. Sodbe? Naj se ljudje s tem ne obremenjujejo. Če mi bo Bog sodil zaradi mojih razmišljanj, bom to sprejela. Moja vest je čista. Če je znanstveno dokazano, da homoseksualnost ni modna muha, so tudi oni božji ljudje. Jaz bi jima dala blagoslov, če bi imela dva, ki bi ljubila Boga, kako bi jima lahko rekla ne? Če jim je Bog dal dar vere, jih je sprejel za svoje. Vernikom pravim, naj sodbe prepustijo Bogu!"

"No, ja," pogleduje kritično proti svoji hčeri mama Jana. "Na vsakega človeka gledam kot na božjo stvaritev," razmišlja mama in na vprašanje, kaj bi storila, če bi bila katera od njenih treh hčera lezbijka, odvrne, da ji ne bi bilo všeč, a bi to dejstvo sprejela.

Mlajša Jana pa svoje zagovarja: "Homoseksualnost je zdaj taka tema kot pred desetletji seks pred poroko. Naš dekan je o seksu pred poroko predaval, da to ni smrtni greh, ampak riziko. Nisem pristaš 'one night standov', mladim povem, naj ne hitijo, a zaradi tega jim s prižnice ne bi grozila, da bodo goreli v peklu. Osebno mislim, naj se mladi spoznajo, to je stvar ljubezni."

Ukradena Marija

Jana Kerčmar Džuban je hčerka Jane Kerčmar, prve evangeličanske duhovnice v Sloveniji. Ko je Jana leta 1977 prišla v Slovenijo in kmalu po prihodu kot mlada duhovnica dolgih temnih las vodila prvi pogreb, je neki katolik vzkliknil: "Evangeličani so nam vkradnuli (ukradli) Marijo!" Bila je mlada, radovedna in pripravljena na prilagajanja. Da smo v Sloveniji dobili prvo evangeličansko duhovnico, je kriv mladenič Vili Kerčmar, ki je šel leta 1972 študirat teologijo v Bratislavo. V drugem letniku sta se zapletla s tedaj prvošolko Jano. "Bila sem prva od petih otrok v delavski družini. Živeli smo v blokovskem stanovanju v Modri, 25 kilometrov od Bratislave. Oče je bil delavec, mati gospodinja. Da bi pomagala preživeti družini, je prala drese nogometnim in rokometnim ekipam in čistila po občini. V Modri, srednjeveškem in po kulturi ter keramiki znanem mestu, je dolga tradicija odličnih vin. Mama je tudi po ves dan trdo garala v vinogradih, da je za plačilo prejela en litrski lonček masti." Zato je bila Jana ob prihodu v Slovenijo precej presenečena, ko je na Goričkem videla same sebi prepuščene samorodne trte, kajti v Modri so imeli tedaj samo cepljene trse, ki so jih redno prekopavali, kosili ob njih in si z njimi dali opravka skoraj vse leto.

Jana se spomni, da naj bi se za evangeličansko duhovnico odločila, ker so z družino v njenih najzgodnejših letih živeli v majhni najemniški hiši v bližini cerkve. Mala Jana si je k oknu pristavila stolček in opazovala, kdo vse prihaja v cerkev. S štirimi leti je prepevala v cerkvi in prevzetost je očitno ni popustila vse do trenutka, ko se je bilo treba odločiti za študij. Brez dvomov je rekla, da bo duhovnica.

"Božič v Modri, še v času trdega komunizma, je bil lep," se spomni Jana. "Praznovali smo že nekako od 23. decembra tja do treh kraljev, saj smo imeli prosto v šoli. Pač niso poudarjali verske note in so govorili o tem, da je to družinski praznik. In v cerkev so ob 17. uri šli tudi komunisti."

Evangeličani imajo namreč svečane božje službe za božič popoldne in ne poznajo polnočnice. Jana mlajša ob tem iskreno pove: "Dobro je, da nimamo polnočnic, da ni treba pozno delati. Končamo s svojimi opravki, potem imam pa čas, da grem na polnočnico. In mi je lepo." H katolikom. Ki jih ne dojema kot konkurence, ampak kot kolege.

Mama Jana pa se v spominih vrača v Slovaško svoje mladosti. "Štiriindvajsetega decembra zvečer smo šli v cerkev, redkokatera zima je bila brez snega. Škripalo je pod nogami, spomnim se, kako so trije globoki zvonovi še posebej praznično zveneli ob božiču. Imeli smo velikansko cerkev in bila je nabito polna. Ljudje pa so iz vsega grla peli Sveto noč. Tako, da je kar donelo. Ko sem prišla v Slovenijo na Hodoš v cerkev, nisem mogla verjeti, da smo peli le jaz, prior in zdaj pokojni kantor. Ljudje tu v Sloveniji pesmi niso poznali! Zdaj je seveda drugače. No, v Modri so vojaki, ki so bili na dopustu, spuščali v zrak rakete, ne petard, nič ni pokalo. In tako smo ob glasovih zvonov in raketah šli domov na večerjo. Mama je vsakič za božično večerjo pripravila kuhano kislo zelje s prekajenimi domačimi mesnimi klobasami, začinjenimi s soljo, poprom, česnom in papriko, da se je zelje lepo rdeče obarvalo. In ves blok je dišal po tem." In Jana se spomni, da je le enkrat, ker ni šlo drugače, to jed pripravila ob božiču v Sloveniji s kranjsko klobaso. A kakšna je ta jed, če klobasa ni obarvala zelja in je ostalo bledo? Potem je vsako leto poskrbela, da so bile ob božiču pri njih tudi slovaške prekajene mesne klobase z rdečo papriko. V tistih časih in pri tistih carinikih to ni bil mačji kašelj. Pa tudi prekajene klobase močno dišijo iz avtomobila. "Pa naj me zadržijo na meji, naj me aretirajo, sem si rekla, božiča brez pravih domačih klobas pri nas doma ne bo več." Nekajkrat so jo sicer grdo gledali in jo hoteli sleči, a klobase so vselej prišle do slovenske mize. Zdaj v Evropski uniji te zadrege ni več. V spominu pa je ostalo, kako je ob prvem božiču, ki ga je hotela preživeti s tedaj že možem Vilijem Kerčmarjem v Sloveniji, morala pridobiti garantno pismo za prihod v Jugoslavijo, cel kup papirjev in preverjanj je bilo potrebno, da je lahko dobila potni list in pripotovala do moža. Na meji pa so slovaški cariniki popisali prav vse njeno imetje. Celo poročni prstan in uhane! Vsaj tako hudo proceduro sta morala opraviti tudi njena starša, da sta prišla na obisk k hčerini novi družini.

Ne Božiček, ampak Jezušček

In prav tisto leto je ob božiču v Križevcih na Goričkem v Prekmurju, ker so za božično večerjo nameravali postreči močnik, vztrajala, da so našli kislo zelje in vanj dali kranjske klobase. "Še zdaj pa vsako leto pripravimo pred božičem kislo zelje s pravimi mesnimi klobasami, vanj dam tudi sušene gobe in sušene slive. Tako je bilo že na Slovaškem."

"In tako bo ostalo tudi v prihodnjih generacijah," pribije Jana mlajša.

"Na Slovaškem so starši 23. decembra zvečer skrivaj prinesli in okrasili božično drevesce, da smo otroci zjutraj mislili, da ga je Jezušček prinesel. Darila - šali, škornji in rokavice - so morali z nami v cerkev na sveti večer. Pa tudi z drugimi oblačili, ki smo jih dobili od staršev čez leto, smo šli najprej lepo oblečeni v cerkev in jih šele potem začeli redno uporabljati." Njena hčerka, duhovnica Jana, vneto prikimava. "Tudi tri sestre smo v Sloveniji počele enako, to nam je mama vcepila, prenesla!" Ob božiču so na Slovaškem za večerjo jedli kuhane klobase, kruh in gorčico, in verniki so za ta praznik običajno pekli "oplatke", to je nekaj takega, kot pri sveti večerji hostija, pojasni Jana. Sladko testo s cimetom, ki so ga v velikih in težkih železnih modelih stisnili in nato obrezali robove. Pečene oplatke so namazali z medom in tudi otrokom na sveti večer kanili kapljico ruma v čaj.

"Potem je mama prerezala jabolko. Nič ni smela izbirati, kar prvega je vzela in ga prerezala na pol. Če je bila 'zvezda' v njem lepa in zdrava, je to pomenilo, da bomo v prihodnjem letu vsi lepo zdravi. Če je bila gnila... smo bili pa tudi nekako zdravi," se nasmehne.

In bor je moral biti v hiši. "Od tod do tod," pokaže Jana od tal do stropa. "Na Slovaškem smo imeli v družini velike bunke, ki smo jih obešali nanj, in take električne lučke v obliki prave sveče, ki so se nataknile s ščipalko. In na drevescu ni smelo manjkati čokoladic in 'salonk'." Vse to okrasje je prinesla s seboj iz Slovaške in tiste lučke še vedno delujejo in so na drevescu vsa leta, odkar je v Sloveniji. Ker salonskih cukrov tu ni dobila, jih je pa kar sama naredila. "Vzela sem tiste najtanjše papirje, ki so se uporabljali za strojepisje v več izvodih z indigo papirjem. Fine bonbončke sem zavila v te papirčke, jim na koncih s škarjami naredila resice in zavila še v svetleče barvne papričke, ki sem jih prinesla iz Slovaške." Na njihovem drevescu pa je bilo vsako leto tudi nekaj posebnega: mama je očetu kupila cigarete brez filtra detva, v zavojčkih po deset, nekaj takih zavojčkov je viselo tam vsako leto za očeta.

"Res verjamem v Boga"

Da je božič družinski praznik, je pri Kerčmarjevih jasno. Vsi se zberejo ob mizi, se primejo za roke, zmolijo in nato jedo. Zdaj se pri mizi zbirajo v večjem krogu. Oče Vili in mati Jana pa tri hčere, od letos vse tri že poročene, in dva vnuka. Najmlajša hčerka Alenka živi in dela na Slovaškem, kjer je vzgojiteljica, njen mož Janko pa je računalničar. Na praznično večerjo prihajata vsaki dve leti. Edino ona v novi družini ni več vezana na duhovništvo. Kajti tudi srednja sestra Miriam, umetnostna zgodovinarka, ki se bo prekvalificirala v slaščičarko, kar je njena strast že od mladosti, se je poročila s teologom iz Slovaške Petrom Andrejčakom, zdaj diakonom v Moravskih Toplicah.

Kakšno razliko vidijo v praznovanju božiča pri katolikih in pri evangeličanih? Praktično nobene, Jana skoraj izstreli in razloži: "Ljudje potrebujemo praznike za dušo. Vsi praznujemo Jezusovo rojstvo. Mi dojemamo Marijo kot Jezusovo mater, a ne kot svetnico, bila je orodje v Božjih rokah. Ne molimo k Mariji, imamo jo za mater in vernico. Marija je brezmadežno spočela, o tem se ne sprašuje. Ne verjamemo pa, da bi bila devica še po porodu. To vendar tudi biološko ni mogoče! Sicer pa smo katoličani in evangeličani iste vere. Rada opozorim, da Bog ni le tisti, ki žuga s prstom o peklu. Bog je tudi milosten."

Evangeličani, kot je vidno tudi iz družine Kerčmar, ne poznajo celibata. Zato sta si dva duhovnika, Jana in Vili Kerčmar, lahko spletla zakonsko gnezdo. "In zato sem lahko za poroko vsake od hčera spekla 16 ali 17 različnih tort," se nasmeje mama Jana. Mlajša duhovnica in njena hčerka Jana pa doda, da naj bo celibat, če že mora biti, stvar izbire posameznika, ne zapovedan. Še zase je menila, da bo ostala v celibatu, ko se pri tridesetih še ni poročila. Pa je življenje obrnilo drugače in zdaj ob svojem duhovništvu, ki se v njihovi družini zdi skoraj dedni poklic, od letošnjega marca uživa tudi v zakonskem življenju. Želi si tudi otrok, a če jih ne bo, skomigne z rameni, bosta s Tadejem verjetno kakega posvojila. Evangeličanske družine so bile v preteklosti prepoznavne že na daleč, ker je bilo manj otrok. "Morda zato, ker kontracepcije nismo jemali tako strogo kot katoličani. Tudi za splav, če gre za zdravje matere ali otroka, ne trdimo, da je smrtni greh." In kako dojemajo koruznike? "Država je bila naravnana tako, da je podpirala samohranilce. Kateri bedak bi se poročil? Sama raje poročim tiste, ki to počnejo iz ljubezni, kot one, ki se poročajo zaradi folklore," je jasna Jana mlajša.

O svoji odločitvi za duhovništvo pove, da je bil bolj splet okoliščin nekega božiča. "Hotela sem študirati jezike, bila bi prevajalka. Pa sva z bratrancem Sašo Ernišo premlevala in v petih minutah me je prepričal za študij v Bratislavi. Tisto leto smo šli iz Slovenije študirat kar trije bodoči evangeličanski duhovniki: Sašo, Simon Sever in jaz. Sprva sem se spraševala, kaj delam tam, češ da sem narobe izbrala. V drugem semestru mi je bilo lažje in kasneje jasno, da je to pravi poklic zame. Biti farar je lep in pester poklic, brez ustaljenega urnika od 7. do 15. ure. Uživam v tem."

Vprašam jo, kako je z njeno vero v boga. Gleda naravnost v oči: "Ne morem si pomagati, res verjamem v Boga. V to, da obstaja neka sila, energija, ki lahko ima tisoč imen. Preveč ga presonaliziramo, lahko je tudi vesoljski prah..." Od malega je bilo tako in prizna, da si je kot otrok ob božiču predstavljala stvari po svoje: "Mi smo slavili Jezusa in on je nosil darila. Jaz sem si ga predstavljala kot odraslega, takšnega, kot je na križu, da je v halji priletel v hišo z darili in drevescem!" se Janca nasmeji z otroško iskrenostjo, ki je temelj njene vere.