Videl sem jo na dveh ljubljanskih koncertih. Na njenem prvem leta 1997, ko se je na odru še lahko kadilo in si je usta lahko poplakovala s konjakom, so že v predprodaji prodali 1700 vstopnic. Nato pa še leta 2000, kjer je imela svoj nastop "narejen" v trenutku, ko je stopila na oder Križank. Dobro se spominjam huronskega aplavza skoraj štiritisočglave množice, ki ji je izrekla priznanje, kakršnega mnogi ne dosežejo niti na koncu svojega koncerta. V času od prvega do drugega nastopa je postala zvezda svetovnega slovesa, sam pa sem tedaj začutil, da ji ravno zaradi tega v sam nastop ni več treba veliko vlagati. Njen drugi koncert v Ljubljani se namreč ni bistveno razlikoval od tistega pred tremi leti. Še scenografija je bila podobna. Spremljal jo je sicer kubanski godalni trio, ki pa je ob njeni premoči ostajal preveč v ozadju. Glasbeniki so se razživeli šele tedaj, ko je sedla in se malo odpočila. Ampak tako je pri večini velikih glasbenih imen, ob katerih so sicer odlični profesionalni glasbeniki obsojeni na vlogo zvestih spremljevalcev. Mogoče tudi zaradi tega na njene kasnejše nastope v Ljubljani nisem več hodil. "Bosonoga diva" pa je postala zlata jama za vsakega organizatorja koncertov v Ljubljani, saj je bilo jasno, da bo vsakič napolnila dvorano.

Za razliko od mnogih drugih je Césaria Évora svojo mednarodno slavo doživela šele po petdesetem letu starosti, čeprav je na oder stopila že pri šestnajstih letih. Najprej je pela v barih Mindela, prestolnice zelenortskega otoka Sao Vicente, nato pa je leta 1992 izdala album Miss Perfumado, ki so ga samo v Franciji prodali v tristo tisoč izvodih. Kmalu zatem je postala atrakcija različnih festivalov. V njeni veličastni glasbi se je prepletala vrsta različnih vplivov, saj so bili Zelenortski otoki v zgodovini pomembna pristaniška točka med Evropo, Afriko in Novim svetom. Mornarji so na otoke prinašali svoje kulture (brazilsko sambo, portugalski fado, argentinski tango, kubanski son…) pa tudi nostalgijo, kar se je vse skupaj nazadnje ustalilo v morni, nekakšnem zelenortskem bluesu, in coladeri, njegovi malce bolj veseli varianti.

Ob svojem prvem nastopu v Sloveniji je Césaria Évora v intervjuju s Tatjano Capuder za tedanjo revijo Muska o začetkih svojega ukvarjanja z glasbo dejala: "Moč vztrajanja sem črpala predvsem iz ljubezni do glasbe in seveda iz vzpodbujanja ljudi, ki so cenili moj glas, moje petje in mene samo. Toda kljub temu me je na neki točki nepriznanje strlo, tako da sem za deset, enajst let povsem prenehala peti. Vendar mi je tudi to krizo uspelo preživeti in se izvleči iz nje. Čeprav sem živela v deželi, ki je zelo revna, sem se vedno nekako znašla, da sem preživela iz dneva v dan, sicer v revščini, a ponosna."

Zelenortski otoki so bili petsto let portugalska kolonija. Neodvisni so postali šele leta 1975 in pet stoletij je vsekakor doba, ki je morala pustiti posledice. Toda na drugi strani so se v tem času vzpostavile tudi vezi z drugimi portugalskimi kolonijami, predvsem z Brazilijo v Južni Ameriki in Angolo v Afriki. Če k temu dodamo še njihovo diasporo na Portugalskem, Nizozemskem in v ZDA, potem je več kot jasno, da so prepihi na otokih zelo močni. Zaradi svoje zgodovine in seveda portugalščine je Césaria Évora kmalu postala ljubljenka brazilskega občinstva in tamkajšnjih svetovno znanih glasbenikov, ki so v njeni nostalgiji začutili tudi svojo zgodovinsko usodo. To se je med drugim pokazalo na plošči Café Atlantico, v kateri je opazna močna vloga brazilskega čelista in aranžerja Jaquesa Morelenbauma, znanega predvsem po sodelovanjih s Caetanom Velosom in Antoniom Carlosom Jobimom, v različnih zasedbah pa smo ga videli tudi v Ljubljani. Nazadnje skupaj z Gilbertom Gilom.

Brazilska glasbena kolega Caetano Veloso in Jaques Morelenbaum sta sodelovala tudi na njeni plošči Sao Vicente di Longe, ki jo je posnela leta 2001 in na kateri so ji pomagali tudi Kubanci Orquesta Aragon in Chucho Valdes. Kubansko-brazilska naveza se je poznala tako v zvoku kot vzdušju posnete glasbe. Glasbenica je namreč večino skladb celo posnela v Havani, skladbo Regresso v duetu s Caetanom Velosom pa v Riu de Janeiru.

Čeprav je bila Césaria Évora nekakšna glasnica kulture Zelenortskih otokov, je do svojega rojstnega kraja vzpostavila določeno distanco, saj se je dobro zavedala, da v današnjem globalnem svetu ni več mogoče prisegati na zaprtost kulture, četudi ta prihaja z osamljenega otoka. Toda njena globalizacija je bila vseeno natančno določena. Sodelovala je predvsem z glasbeniki, ki so na različnih koncih sveta doživljali podobne zgodovinske usode kot ona na Zelenortskih otokih. Mednarodna slava pa je v zadnjih letih vendarle že postajala takšna, da je bilo potrebno sodelovanje tudi z glasbeniki, ki niso sodili v nekdanja glasbena zavezništva. Lani je namreč izšla plošča njenih duetov, na kateri je med drugim sodelovala tudi z Adrianom Celentanom in Goranom Bregovićem.

Césaria Évora bi morala letos v Ljubljani predstaviti pesmi z albuma duetov in zadnjega studijskega albuma Nha Sentimento, ki je izšel leta 2009, seveda pa je bilo pričakovati tudi vrsto njenih klasik, a se, kot je že znano, novo srečanje z njo na ljubljanskih odrih ni več izšlo. Ostali pa bodo spomini na glasbenico, ki se je v Slovenijo po letu 1997 rada vračala, saj je že na prvem nastopu začutila, da bo tu vedno dobrodošla.

Césaria Évora je imela ob glasbi še tri zaščitne znake - bose noge, cigarete in konjak. V zadnjih letih je opustila konjak, cigarete na odru pa so večinoma prepovedali po vsem svetu in nam tako vsem skupaj odvzeli pomemben del čarobnosti umetniške dekadence. Zdaj si bo Césario z vsemi njenimi simboli mogoče priklicati samo še doma.