Moram priznati, da sem takrat ob njegovih besedah doživel pravi pravcati kulturni šok. Pod močnim vplivom naše ateistične družinske tradicije sem namreč vse do takrat slepo verjel, da morajo ateisti, pa tudi vsi adisi, katoliški in pravoslavni božič skoraj načrtno ignorirati, predvsem pa se mi je zdelo nepojmljivo, da sta vera in zabava sploh lahko povezani na način, kakršnega mi je opisoval Adis.

Pojem "verski praznik" mi je namreč v moji nerazgledani fužinski tintari od nekdaj zvenel bolj dolgočasno, tako kot, denimo, "literarni večer" ali "znanstveni simpozij", in praznovanje božiča sem si sam pri sebi zamišljal kot malo družinsko TV-omizje, kjer za en večer v letu vsi družinski člani zapopadejo smrtno resnost Lada Ambrožiča in si na obveznem črnem ozadju izmenjujejo nerazumljive, a pametno zveneče besede.

V času mojega odraščanja je bila pač naša rosno mlada potrošniška družba še razmeroma sekularizirana in je bila cerkev še vedno strogo ločena od oglaševalskih agencij in oddelkov za trženje in Božiček se na svojih saneh iz daljnih severnih dežel ni pripeljal k nam le zato, da bi širni Sloveniji prodal vikend paket na Veliki planini, električni brivnik, zavarovalniški paket, zimske gume, teflonske ponve ali bone za masažo. Ne, božiča so se v tistih časih jasno in glasno veselili samo v ameriških filmih, a teh seveda človek ni mogel jemal resno, saj so v njih otroci z videorekorderji strašili barabe (sploh pa, če vprašate mene, ki mi je v otroštvu koka iz rerne skozi ušesa ven gledala, tako ali tako vsi filmi, v katerih se ljudje tako nekritično navdušujejo nad puranom iz pečice, spadajo v žanr znanstvene fantastike).

Lahko si torej vsaj približno predstavljate moje začudenje ob spoznanju, da se nekdo veseli božiča vsaj tako, ali pa še bolj, kot sem se jaz kot otrok veselil čakanja novega leta, tistega rahlo pravljičnega družinskega večera, ko sta bila še mami in oči najboljša prijatelja, ko vas ni nihče po risanki hitel odganjati v posteljo, ko vam ni nihče omenjal tega, kaj je razredničarka povedala na zadnjih govorilnih urah in ko ste za nameček opolnoči dobili še darilo ali dve, pa čeprav ste prejšnje leto po telefonu večkrat zafrkavali Mafaldo Fikfak, sošolki rekli, da je debela in v trgovini ukradli pez bombone.

Bil sem torej že zelo velik fant, ko se mi je končno posvetilo, da smo v naši ateistični družini v resnici že od nekdaj praznovali komunistični božič z našim komunističnim Božičkom in da so vsa tista družinska silvestrovanja v našem domu, ki jih do najmanjših podrobnosti nosim v tako lepem spominu (še vedno se z veseljem spomnim ideje Dedka Mraza, ki se na skrivaj tihotapi v deveto nadstropje fužinskega stanovanja in polaga darila pod smrekico v kotu dnevne sobe, na vato, ki se tam spodaj pretvarja, da je sneg), v marsičem sledila ali kar oponašala praznovanje božiča, ki se ga nostalgično spominjajo moji verni prijatelji.

V bistvu smo se, verniki in ateisti, z enotedenskim razmakom vsa ta leta moje slepote zbirali s, pogojno rečeno, podobnim namenom, predvsem pa z enakim veseljem. In naj smo tisti večer, božični ali silvestrski, zapeli Sveto noč ali "samo" Belo snežinko (ki že triindvajset let pada, pa še ni padla na tla), smo bili po koncu praznovanja najbrž v dokaj podobnem razpoloženju. Odrasli z rahlim glavobolom in goro neoprane posode, mi otroci pa veseli ob spoznanju, da ta naša družina le ni tako zelo grozna, kot se nam je zdelo na tiste nepraznične dni, sploh kadar smo morali pospraviti svojo sobo ali stišati radio, da je lahko očka poslušal novice.

Po vseh teh spoznanjih sem z leti prišel do zaključka, da je božič ravno s tem, ko povezuje tudi odrasle otroke z njihovimi starši in celo starimi starši, praznik, kakršnega ateistične družine v resnici zelo pogrešajo. Težava ateističnih ali, če hočete, komunističnih praznikov je namreč vselej bila v tem, da so v vsaki priložnosti, kot moj prijatelj Adis v pravoslavnem božiču, iskali zgolj in samo dober žur. Na dobrem žuru pa je, kot vemo, lep del družine zelo hitro odveč. Pa še trajati ne more vse življenje.

Zato se, če priznam, sploh ne čudim več temu, da je po padcu komunizma tako veliko bivših komunistov začelo spet praznovati božič in da se je ta v zgolj dvajsetih letih uveljavil kot praznik, ki ga pri nas praznujejo že skoraj vsi. Odnos do vere in še posebej do cerkve je pri ljudeh zelo različen, a smo si zato v navezanosti na družino, pa naj bo ta tradicionalna ali sodobna, še vedno precej enotni.

In s tem se strinjajo Vatikan, Hollywood, komunisti in oglaševalci.