A brez New Yorka mu ne bi uspelo. Veliko jabolko je bilo zanj neusahljiva amfetaminska doza, se je nekoč izrazil kritik Holland Cotter, štiriindvajseturna urgenca, ki jo je dodobra spoznal že kot najstnik, saj se je od štirinajstega leta dalje preživljal sam - s pomivanjem posode, violinskim spremljanjem nemih filmov, peko piškotov … -, ter kot brezdomec, ki je nekaj let prespal na ulicah, v javnih parkih in neredko na železniškem postajališču Pennsylvania.
Vedno spim oblečen
Tamkaj je vzljubil temno stran mesta, pozne urice tik pred zoro, "ko je najhuje, ko mesto zajame brezup". Od enega umora do drugega požara, od beznic v Boweryju do gala opernih večerov ali praznikov v Harlemu je blebetavi vsiljivec Weegee vsako noč dresiral svojega notranjega komedijanta, radovedneža, psa slednika z otroško dušo.
To so bili namreč časi prohibicije, zlate dobe Hollywooda, radia, big bandov, sfiženega ameriškega sna, swinga, jazza, Fitzgeralda, Huxleyja, Steinbecka, Judy Garland, Supermana, Walta Disneyja, Joa DiMaggia, Clarka Gabla, Louisa Armstronga, Freda Astaira, Amelie Earhart, gospe Roosevelt in organiziranega kriminala. Ter kakopak Weegeeja, letečega fotožurnalista, čigar skrivnost uspeha je bila preprosta formula: "Vedno spim oblečen."
Svojo nekoliko preveliko obleko je menda slekel le takrat, ko je imel družbo, trdi v svoji biografiji. In četudi so v njegovi osebni izkaznici zapisali naslov Centre Market Place številka 5, je največkrat prespal kar v svojem chevyju letnik '38, kjer je vedno hranil nekaj kosov svežega spodnjega perila in čigar zadnji del je preuredil v temnico.
"Fotožurnalizem te nauči hitrega razmišljanja," je nekoč pojasnil. "Ampak to ne pomeni, da človek pristopi k neznanim moškim, ženskam, otrokom, slonom ali žirafam in reče: Glejte sem, prosim. Smejte se, jokajte, pokažite emocije ali pa zaspite pod pogrebnim baldahinom."
Prve delovne izkušnje je Weegee nabiral na uredništvu Acme Newspictures (kasneje United Press International Photos), kjer je dobil tudi vzdevek - fonetično popačenko znamenite table za klicanje duhov. Kolegi so bili namreč prepričani, da ga pred vsemi drugimi na prizorišče nesreče ali zločina pripelje kaka nadnaravna sila, a v resnici ga je do umorov, požarov, osuplih obrazov ali osramočenih kriminalcev popeljal policijski radio. Dovoljenje zanj je kot prvi izmed fotografov dobil leta 1938, ko je bila za njim že skoraj desetletna kariera, večinoma svobodnjaškega reporterja. In medtem ko so se drugi šele odpravljali na lokacijo tega ali onega dogodka, je Weegee že sušil fotografije in hitel na uredništvo PM-a, Lifa, The Herald Tribuna, Daily Newsa, Daily Mirrorja, New York Posta, The Suna, World Telegrama ali ameriškega Journala.
"Weegee je raziskoval gromozanski fenomen: dominacijo kulture gledalcev," opisuje Holland Cotter v New York Timesu. "Znova in znova jih je fotografiral - ljudi, ki zrejo v požare, tiste, ki kukajo v okna policijskih maric, poglede, prilepljene na cirkuški trapez. 'Njihov prvi umor' je nepozabna slika otrok in nekaj odraslih, ki zrejo z goreče razprtimi očmi in smehom, ter sorodnikovega obupa, ko gleda gangsterjevo pokončanje na ulicah Brooklyna."
Prav ta slika je tudi eden izmed dvesto petdesetih originalov, ki so do 12. februarja 2012 na ogled v dunajski galeriji WestLicht, na posodo pa sta jih dala Michele in Michel Auer, lastnika ene največjih zasebnih zbirk Weegeejevih del.
"Ampak meni je najbolj fascinantna tale," je pokazala asistentka kuratorke Lisa Riebenbauer. "Ta slika je ikonografska," se je navduševala nad prihodom newyorških dam v opero. "Poglejte, kakšen kontrast: na eni strani ves ta blišč, dragulji in krzneni plašči, na desni pa gledalka - pijana, razcapana, zlomljenega duha..." A kot vem, je prav ta Weegeejeva ikona z letnico 1943 nadvse sporna, sem nasprotovala, njegov asistent Louie Liotta je v nekem intervjuju priznal, da je moral iz bara Sammy's, kamor je Weegee redno zahajal, zvleči pijano žensko in jo poriniti med nobleso ravno v tistem hipu, ko je mojster sprožil zaslepljujočo bliskavico.
Bil je fotografski oportunist
"Drži," je priznala asistentka, "a preberite si tole: le nekaj dni zatem, ko je revija Life objavila to fotografijo, so fašisti Gabriela D'Annunzia iz nje naredili letake in jih raztrosili nad ameriškim oporiščem s pripisom A za to se borite?"
"Saj vem, da ni prav," je nadaljevala, "ampak ne morem si kaj, meni je Weegee všeč. Nekaj tako preprostega je v njegovi tehniki, v izbiri motivov… V knjigah, ki sem jih prebrala, ga opisujejo kot robatega človeka z okorno, vulgarno govorico… Toda jaz ga doživljam kot milo dušo. Ste videli tiste slike iz Harlema?"
Ja, še posebej pripis, ki ga je Weegee sam natipkal na tipkalni stroj v zadnjem delu svojega avtomobila, zveni spoštljivo, človeško. "Tole je velikonočna nedelja v Harlemu," piše in opisuje pot v cerkve in pražnja oblačila. "Takšni so kot vsi drugi spodobni ljudje, čisto nič drugačni niso, a vendarle o njih časopisi ne pišejo in jih ne fotografirajo."
Ta in še mnoge druge podobe polnijo strani njegove veleuspešnice Golo mesto (Naked City), ki jo je izdal leta 1945 in ki je tri leta kasneje služila kot podlaga za istoimensko film noire klasiko v režiji Julesa Dassina. Kasneje je izdal še nekaj knjig: Weegee's People (1948), Naked Hollywood (1953), Weegee's Creative Camera (1959) ter biografijo Weegee The Famous (1961). Vse zaznamuje njegova prepoznavna tehnika: bližnji posnetki, prenasičeni kadri, "nočni liki newyorških ulic, zaslepljeni z bliskavico". Kot tudi kontrasti, ki jih je dosegel med razvijanjem, trdi Cotter, tista prepoznavna bleda koža in prazen pogled. Zato je "bleščeča luč naglo izginila in za seboj pustila ostro črnino okolice".
"Arthur Fellig je bil fotografski oportunist, ki je mešal realnost in fantazijo," so ocenili v reviji Wired, ko so vrednotili ploščo iz leta 1958, na kateri znani fotografi, med drugim tudi Weegee, razkrivajo svoje delovne metode. Kljub manipulaciji - podkupovanju policistov, premikanju mrtvih teles, nastavljanju scen, ki naj bi bile videti pristne - pravijo, da njegovi posnetki dajejo občutek avtentičnosti. "Na koncu bodo nekateri imeli občutek prevaranosti, ampak drama v njegovih delih je še dandanes impresivna in nadvse vplivna."
In kot takšne, kaže, se bodo ohranile tudi njegove podobe iz zadnjih dekad ustvarjanja, ko se je poleg predavanj po vsem svetu posvetil fotografskim eksperimentom in zvezdnikom, kot so bili Marilyn Monroe, Marlon Brando, Salvador Dalí ali Andy Warhol.
"Morda se v teh popačenih portretih še najbolj odraža njegov prezir do slavnih in bogatih," je pribila mladenka v WestLichtu. "Nihče ni tako fotografiral Merlinke! Ste videli, kaj je naredil iz njenega obraza?!" Toda bržkone je veliko bolj zgovoren njegov portret J. Edgarja Hooverja, ki mu je Weegee z manipulacijo dodal tretje oko. Njegove popačenke združujejo prvine nadrealizma, spominjajo na prvovrstne politične karikature in mojstre ruske fotomanipulacije.
Morda je njegovo življenje in delo še najbolje strnil novinar Adam Cohen, ki pravi takole: "Weegeejeve fotografije so tisočim časopisnih bralcev dovolile, da so se iz domačega fotelja pridružili hipnotiziranim množicam. Njegove tabloidne fotografije sta poslej nadomestila kabelska televizija in internet, ki sta Američanom omogočila vstop v štiriindvajseturni medijski cirkus, ki znova in znova pogreva pravniške sage, kot je bilo sojenje Michaelu Jacksonu ali Scottu Petersonu."
Vedno je bil nekomu za petami, nadaljuje Cohen, pijancu, kakemu bajsu ali bedaku, ki ga je vedno prikazal nekoliko pretirano. "In tudi sam je deloval pretirano, ne da bi se za takšno podobo posebej trudil, le gradil je Weegeeja Slovitega na podobi neopranega, neobritega, nesramnega osebka."
Tako bi občasno iz njegovih fotografij žarelo nekaj humornega, še dodaja Cohen, kot recimo na tisti fotografiji požara, kjer mogočni curek drsi po reklamnem napisu sredi stavbe: Le dodajte vrelo vodo. Sem in tja je bil tudi očarljiv, še posebej med otroki ali med kako parado na Coney Islandu. "A raje se je lotil pleksusa, da bi pustil človeka brez sape, pri tem pa je bil hiter in grob, sunkovit in intuitiven… Pa kaj potem, če so bili njegovi portretiranci ranljivi, in kaj zato, če je vdrl v njihovo intimo."
"Ne pozabite," je zapisal mojster v knjigi Weegee's New York. "Dobri ste toliko, kot vaša zadnja fotografija. Danes ste junak, jutri klošar."
