Jeseni pa je tudi k nam pljusknil val gibanja Zavzemimo Wall Street: na ulico so se ljudje podali brez posebne organizacije, vodij, ideje, protest ni bil prijavljen niti policiji. Minuli ponedeljek se je zgodilo nekaj podobnega: "trenirkarji" so v posmeh ali pa resen odziv na zapis Tomaža Majerja, objavljen na spletni strani stranke SDS, na Prešernovem trgu stali že tri dni po objavi.

Eden prvih pobudnikov za odmevno "srečanje v trenirkah" je bil Miha Rejc, strokovnjak za družbena omrežja in eden najvplivnejših tviterašev pri nas, a si zaslug za njegovo izvedbo ne lasti. Pravzaprav jih ostro zavrača. "Tovrstna aktivacija civilne družbe se je v Sloveniji zgodila prvič. Pri takšnih aktivacijah ne moreš odkriti točke izvora, ugotavljati, kdo je bil prvi. Nekje nastane, nato se manifestira. Impulz skupnosti je tako močan, da se je nato manifestiral na Prešernovem trgu. Gre za kolektivni impulz, zavedanje, ki se na družbenih omrežjih bistveno lažje izrazi," pravi. Tviteraška skupnost je na razvpiti Majerjev zapis odgovorila s ponorčevanjem, satiro, sarkazmom. Iz tega sta izšla tudi datum in ura srečanja v trenirkah. "Manifestacija neke želje, ideje, ki iz družbenega omrežja butne v realnost, je spontana. In ravno v tem, da je spontana, je njena šibkost. Nima neke fokusirane agende. Ljudje se lahko povežejo na podlagi parcialnih interesov, in ne vidim, da bi bili ti protesti tako močni, vsaj pri nas ne, da bi vodili v resno družbeno spremembo."

Kulturni genom

Protesta se je udeležil. Prišel je tja, se sestal s prijatelji, na Prešernovem trgu so bili deset minut, nato pa so se odpravili na pivo v bližnji lokal. Gre za tipično druženje znancev s twitterja, razlaga Rejc. Opazil je, da so nekateri protest vzeli resno, saj so se zaradi Majerjevega zapisa počutili razžaljene. "Pobuda je bila na twitterju dojeta kot šala. O njej so poročali vsi mediji, tudi klasični," je povedal. Fenomen trenirke je opisal kot kulturni genom, podoben biološkemu sam se množi, spreminja, nihče si ga ne lasti, je kulturno posredovana vsebina, vsak ji nekaj doda, odvzame in odda naprej. "Tam so bili ljudje, ki so se prišli zabavat, drugi so opozarjali na sovražni govor, tretji so le firbcali. Vsak je v tistem trenutku videl nekaj svojega. Zato so bili tudi odzivi in pričakovanja različni."

Je z Bleda, letnik 1982. Po končani jeseniški gimnaziji je študiral novinarstvo na ljubljanski FDV, še pred diplomo se je zaposlil kot piarovec in se nato preselil v podjetje za spletno trgovino. Specializiral se je za področje spletnega komuniciranja, letos pa si je zaželel novih izzivov in se znašel v podjetju Pro Plus, kjer je danes urednik družbenih omrežij za redakcijo oddaje 24ur. "Trenira" novinarje in urednike, jim pomaga do informacij. "Družbena omrežja niso le orodje za posredovanje informacij. Twitter se je izkazal za odličen vir novic, ne le v Sloveniji, tudi po svetu. Tviteraši so bili prvi, ki so poročali s kraja nesreče, ko je letalo pristalo na reki Hudson. Celotna arabska pomlad, nemiri v Iranu - tviteraši so bili civilisti in hkrati vir informacij za največje medijske hiše," opaža Rejc. Opozarja pa, da ne gre verjeti vsemu, kar se pojavi na družbenih omrežjih, medijskim hišam pred morebitno objavo svetuje temeljito preverjanje dejstev.

O instantnih političnih kampanjah na spletu nima dobrega mnenja. Jalovo je početje politikov, ki so twitter začeli uporabljati tik pred volitvami. "Mnogi so odprli račune, ki jim ni nihče sledil, a po drugi strani imamo tudi pri nas nekaj primerov političnih figur z zgledno izvedenimi spletnimi kampanjami. Obetavno je deloval Danilo Türk leta 2007 z za tisti čas relativno napredno kampanjo, ki pa je zamrla tisti trenutek, ko je bil izvoljen." Primer zglednega spletnega komuniciranja je Barack Obama. Ameriški predsednik je kampanjo uradno začel dve leti pred volitvami, tudi po izvolitvi pa njegova spletna stran še kar deluje in prek nje še danes zbirajo donacije. "Kontinuitete v politični kulturi, ko ni volitev, vsaj pri nas manjka," poudarja Rejc. Kot dober primer prakse navaja Katarino Kresal in Janeza Janšo, ki je račun na twitterju ustvaril dovolj zgodaj, da se je "prijel".

Vprašanju, ali so ga politične stranke že vabile k sodelovanju pri spletnih kampanjah, se je skušal izogniti, a je naposled le priznal, da so ga vabili. Zavrnil je vse po vrsti, saj se politično ne želi opredeljevati oziroma izpostavljati.

Ko tvitaš, si javen

Je velik nasprotnik slovenske prepovedi tvitanja iz sodne dvorane. "Vrhovno sodišče v Veliki Britaniji je odločitev, da lahko novinarji po novem tvitajo iz dvoran, sporočilo kar prek twitterja. Ne razumem slovenske prepovedi, saj je twitter orodje obveščanja. Javnost ima pravico prisostvovati sojenju, novinarji bodo informacijo povedali tako ali tako, v časopisu, na televiziji, na radiu, spletu," meni. Očitno pa vse le ni tako bleščeče. Dolgo je razmišljal, kaj bi odgovoril na vprašanje o pasteh in potencialnih zlorabah twitterja. "Ljudje si ne znajo predstavljati, da je to, kar počnejo na twitterju, javno. Pri SMS-sporočilih pričakujemo določen nivo zasebnosti, twitter pa je dostopen komurkoli. Zmotno je pričakovati zasebnost. Tudi v Sloveniji so že bili primeri, da je nekdo na twitterju zapisal, kakšen kreten je njegov šef," je priznal, a za primer, da bi kdo zaradi tega ostal brez službe, še ni slišal, medtem ko v tujini takih primerov ne manjka.

Fokus se je po njegovem mnenju preusmeril na twitter. Razlaga, da so k nam revolucije in paradigme prihajale z nekajletnimi zamudami. Tako v ZDA že beležijo upad prometa na facebooku, pri nas je šele v polnem razmahu. "Facebook se je zbanaliziral, na njem so večinoma le še igrice, kvizi, objavlja se fotografije z žurov in počitnic. In kot tak izgublja vlogo resnega vira novic," v kritiko Zuckerbergovemu in v bran Dorseyjevemu izumu pojasni Rejc. Na svojem twitter računu ima več kot 3800 sledilcev, napisal je že skoraj 14.000 tvitov. "Na twitterju je tako: če si zanimiv, če daješ naprej koristne informacije, te ljudje začnejo spremljati. Ima bistveno večjo viralno vrednost - če je informacija pomembna, nujna, če ima visoko sporočilno vrednost, se naprej širi sama," našteje prednosti twitterja.

Kljub diplomi iz novinarstva ni nikoli delal kot novinar, vedno ga je zanimala tehnologija, še posebej novi mediji. Te namreč vidi kot bistveno bolj demokratične od klasičnih, zato pa tudi bolj privlačne. "Če želiš svojo TV-postajo, potrebuješ za to ogromno kapitala. Twitter račun lahko ima vsak, njegovo odprtje me stane toliko kot CNN, niti cent. Vlagamo le v vsebino in od te je odvisno, ali nam bodo ljudje sledili. Vsak je lahko medij." Večno vprašanje, ali bodo časopisi preživeli, Rejc označuje za napačno. "Če gledamo čisto abstrakcijo, pustimo vse forme in ostalo, je vsebina tista, ki vleče ljudi. Potrošnika medijskih vsebin v množici tehnoloških igrač vse bolj zanima vsebina. Kdo je avtor, velika medijska hiša ali Jože iz neke vasi, postaja vse manj pomembno." Preživeli bodo torej tisti, ki bodo znali producirati dobre zgodbe, neodvisno od forme objave.

Pred računalnikom že zaradi narave dela preživi ogromno časa, a postavil si je pravilo. "No screen Saturday (sobota brez zaslona, op.p.). Tisti dan si dovolim le osnovno uporabo telefona, za klice in sporočila, sicer pa ne tvitam, ne grem na facebook, izogibam se televizije. Zaradi narave dela je takšen dan težko izvedljiv, a vseeno gre."