Res je, da so podrobnosti sporazuma kompleksne, a resnica je preprosta. Danes nismo nič bliže temu, kjer bi morali biti, če želimo zaustaviti nadaljnje zviševanje povprečnih globalnih temperatur. Olajšanje je vsekakor prinesla odločitev o "rešitvi" kjotskega sporazuma, kljub njegovi oslabljeni obliki in ob napovedi Kanade, da iz njega izstopi dan po koncu konference. Možnost opustitve tega edinega pravno zavezujočega sporazuma za zmanjševanje izpustov na globalni ravni je dokončno prepričala ostale države, da so se strinjale z rešitvijo kjotskega protokola in njegovim nadaljevanjem.

Kjotski sporazum bo tako živel tudi po letu 2012, vendar žal ne bo vseboval nobenih pravno zavezujočih ciljev glede zmanjševanja izpustov najmanj do leta 2020. Kdo, za koliko in kako bomo zmanjševali izpuste po letu 2020, se morajo podpisnice konvencije dogovoriti do leta 2015, hkrati pa naj bi privolile, da bo naslednji sporazum tudi pravno zavezujoč.

Kdo zavira napredek?

Med glavne zaviralce uspeha gotovo sodijo ZDA, ki očitno delujejo v interesu "ogljičnih" kartelov. Z nekonstruktivnim delovanjem so poskrbele za izbris kakršnekoli ambicije iz teksta, zaradi česar ne sodijo več za pogajalsko mizo. Druge močnejše države in skupine, kot so Evropska unija, Kitajska in Indija, bi jih že zdavnaj morale izločiti in stopiti skupaj z najranljivejšimi, da bi dosegle resničen napredek.

Vsekakor je rezultat konference bolj zanimiv z vidika geopolitike kot pa podnebne politike. Evropska unija se je na tej konferenci uspešno vrnila v igro, saj so njena stališča vplivala na pogajanja, kljub temu pa ostaja nekaj grenkega priokusa, da bi lahko storila več. Prav tako so se nekoliko prerazporedile moči med državami. Konec konference je nakazal, da bi lahko Indija ponovno pripeljala v pogovore vprašanje pravičnosti, pa tudi kritične pripombe Kitajske na račun Kanade in ZDA niso ostale nezabeležene. Vse to nakazuje, da ZDA počasi, vendar vztrajno padajo v ozadju.

Z izstopom iz kjotskega protokola je najbolj negativno presenetila Kanada, čeprav njeno ravnanje ni bilo povsem nepričakovano. Kljub ratifikaciji sporazuma in zavezi, da bo do leta 2012 svoje izpuste zmanjšala za 6 odstotkov v primerjavi z letom 1990, vsa ta leta ni naredila ničesar za dosego tega cilja. Nasprotno, v tem obdobju jih je celo povečala za 20 odstotkov. Z izstopom iz protokola se je Kanada izognila kazni za neizpolnjevanje zavez v znesku okoli 14 milijard kanadskih dolarjev.

Nastala situacija nakazuje na globlji problem. Znanost nam govori, da durbanski sporazum pomeni svet, ki bo za 3,5 stopinje toplejši v primerjavi s predindustrijsko dobo, torej ne le za 2 stopinji, kar naj bi še dopuščalo relativno stabilno podnebje. Mednarodna agencija za energijo je še pred konferenco v Durbanu objavila poročilo, ki pravi, da bi morali izpusti do leta 2015 doseči vrh, po tem datumu pa bi smeli razmišljati samo še o njihovem omejevanju.

Medtem je bilo leto 2010 ponovno rekordno po količini izpustov toplogrednih plinov v ozračje. Kaj je narobe, da politiki ne dojamejo, da časa za odlašanje ni več? Od kod legitimnost za neukrepanje, ko pa anketa za anketo potrjuje, da ljudje povsod po svetu pričakujejo in zahtevajo ukrepanje? Ali lahko tudi v tem primeru rečemo, da so podnebne spremembe postale enako nerešljiv problem, kot je recimo svetovna revščina ali dostop žensk v državah tretjega sveta do izobrazbe?

Z gotovostjo lahko trdimo, da dokler bo 1 odstotek vplivnih korporacij odločal o usodi 99 odstotkov ljudi, rešitve ne bomo videli. Zavedati se moramo, da je prilagajanje na 2-stopinjski dvig temperature nekaj povsem drugega kot prilagajanje na 5-stopinjski dvig in da je nujno vložiti vse napore tudi na področju zmanjševanja izpustov. Za primerjavo, zadnja ledena doba je pomenila "le" za 5 stopinj nižje temperature v globalnem ozračju.

Potrebujemo močno vodstvo

A vse le ni tako črno. Pomanjkanje političnega vodenja se na srečo ne prenaša na nižje ravni, kjer mesta, podjetja in gospodinjstva spoznavajo, da vlaganja v nizkoogljične tehnologije niso samo stvar zmanjševanja izpustov in skrbi za okolje, temveč prinašajo konkretne koristi, kot so zmanjševanje stroškov za energijo, boljša kakovost bivanja, na družbeni ravni pa večja konkurenčnost gospodarstva in odpiranje novih, zelenih delovnih mest, ki imajo v povprečju večjo dodano vrednost. Sektor zelenih tehnologij se naglo razvija in če smo še leta 2004 na svetovni ravni zabeležili le za 50 milijard dolarjev investicij, so leta 2010 dosegle že zavidljivih 211 milijard. Največji delež odnesejo investicije v obnovljive vire energije, kjer svetovni primat prevzema Kitajska. Odločitev EU za podporo ambiciozni podnebni politiki tako med drugim izhaja iz zavedanja, da zamuda pri sprejemanju konkretnih podnebnih ciljev pomeni nadaljnjo stagnacijo evropskega gospodarstva in na daljši rok izgubo konkurenčnosti ter delovnih mest.

V Sloveniji medtem podnebna strategija in zakon čakata na novo vlado. Ta jima bo morala nameniti vso potrebno pozornost in podporo. Akcijski načrt za energetsko učinkovitost predvideva, da bomo ob realizaciji vseh zapisanih ukrepov v letu 2016 prihranili za približno 570 milijonov evrov pri stroških za energijo. Vsekakor nezanemarljiv podatek. Podnebno politiko v veliki meri določa energetska politika in Slovenija se danes nahaja na razpotju. Namesto da vlagamo v velike elektrarne na premog ali netrajnostno jedrsko energijo, moramo vse svoje sile usmeriti k izkoriščanju potenciala energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. Slovensko gospodarstvo bo tako dobilo priložnost, da se pravočasno priključi vodilnim, s čimer se bosta povečala konkurenčnost in nenazadnje tudi število delovnih mest.

Da bi realizirali te potenciale, potrebujemo med drugim tudi močno politično vodstvo, ki bo znalo pogled usmeriti dlje od trenutne gospodarske krize in ki ne bo na račun kratkoročnih rešitev žrtvovalo naše prihodnosti. Ne smemo namreč pozabiti, da podnebje še vedno čaka. Svet, toplejši za tri stopinje in pol, ni svet, v katerem bi si želeli živeti. Prihodnost je resnično v naših rokah. S tem pa tudi odločitev, kaj lahko od nje pričakujemo.