Volitve v Nikaragvi so bile moje pete volitve, ki sem jih v okviru misije Evropske unije opazoval v Latinski Ameriki. Začelo se je leta 2006 v Venezueli in v naslednjih letih nadaljevalo v Salvadorju, Boliviji, Peruju ter zdaj Nikaragvi. Vse doslej so volitve potekale bolj ali manj mirno, Nikaragva pa je le postala posebna zgodba. Pred leti so me na izhodu z volišča zagreti Chavezovi pristaši sicer neprevidno vprašali, za koga sem volil, ampak tokrat se mi je prvič zgodilo, da so me kot opazovalca preprosto postavili pred vrata. Najboljši primer kršitve je bil vsekakor, ko je neznana ženska, ki se ni hotela predstaviti, vsem na volišču prepovedala, da bi se pogovarjali z mano. Strah pred njo je bil tak, da so celo opazovalci opozicijskih strank skrili svoje akreditacije in mi niso hoteli zaupati, od kod so. Samo predstavnik Sandinistične fronte narodne osvoboditve (FSLN) je ponosno razkazoval svojo akreditacijo.

Sandinisti pod vodstvom Daniela Ortege v ustrahovanju ljudstva danes na vsak način prekašajo Huga Chaveza. Chavez ima sicer nafto, ampak ko so oni konec sedemdesetih let delali revolucijo v Nikaragvi, zanj ni vedel še nihče. Po Kubi je bila Nikaragva naslednja latinskoameriška država, v katero so se uprle oči vsega sveta. Njihov kulturni minister Ernesto Cardenal je v državo vabil ugledne intelektualce, ki so skrbeli za javno podobo države. V Nikaragvo so hodili Allen Ginsberg, Lawrence Ferlinghetti, Graham Greene, Julio Cortazar, Noam Chomsky, Gabriel Garcia Marquez, Mario Vargas Llosa, Jevgenij Jevtušenko in še mnogi drugi.

Chavez take podpore svetovnih intelektualcev nikoli ni imel. Preden je prvič prišel na oblast, ga je podpirala venezuelska intelektualna elita, a ga je v hipu zapustila, ko se je utrdil na prestolu. Ugotovili so namreč, da jih ne potrebuje več. Enako se zdaj dogaja z Danielom Ortego. Tudi on ob sebi nima več dveh svetovno znanih pisateljev - nekdanjega podpredsednika Sergia Ramireza in Ernesta Cardenala -, ampak samo še zveste služabnike, ki so tako kot on obogateli na račun revolucije.

Spopad ZDA in Španije

Evropa volitve v Latinski Ameriki opazuje tudi zaradi teh stvari. V Latinski Ameriki ima svoje zgodovinske interese, ob tem pa jo na moč skrbi za svoj današnji kapital. Če gremo še globlje, opazimo, da se v imenu Evrope v Latinski Ameriki še naprej odvija spopad med Združenimi državami Amerike in Španijo. Najbolj očitno se je to pokazalo ravno v Nikaragvi, kjer sta volitve opazovali misiji Organizacije ameriških držav in Evropske unije. Ameriške države v Nikaragvi niso opazile toliko kršitev kot evropske, čeprav so tudi njihovim opazovalcem domači aktivisti oteževali delo. Evropski misiji pa se je zdelo potrebno, da je po zelo kritičnem preliminarnem poročilu že čez nekaj dni objavila novo poročilo in v njem zapisala, da razmere postajajo vedno slabše.

Rezultatov namreč ni mogoče preverjati, saj državna volilna komisija noče objaviti podatkov na ravni posameznih volišč. Toda Evropa je to kritiko Nikaragvi izrekla na zelo jasen način. Na tiskovni konferenci so za mizo sedeli trije Španci - vodja misije Luis Yanez, njegov namestnik Jose Antonio de Gabriel in vodja opazovalne misije evropskega parlamenta Ines Ayala Sender. Kot da v Evropski uniji ne bi bilo še kakšne države, ki bi bila zgodovinsko manj obremenjena z Latinsko Ameriko.

Spopad z ameriškim kapitalom je bilo čutiti na letošnjih volitvah v Peruju, kjer se je misija še posebej ukvarjala z vplivom ameriških rudarskih multinacionalk na perujsko politiko. Na volitvah je zmagal levičarski kandidat Ollanta Humala, ki nima ravno zgledne preteklosti. Humala je nekakšen "Chavez v malem", saj je tudi on bivši vojaški častnik, ki je svoje nezadovoljstvo najprej izražal z neuspešnimi vojaškimi upori, zaradi katerih je končal v zaporu, po prihodu na prostost pa je do oblasti prišel na volitvah. Na njih je premagal Keiko Fujimori, hčerko nekdanjega perujskega predsednika, zdaj obtoženega kršenja človekovih pravic v času svoje vladavine, zato je pisatelj Mario Vargas Llosa tudi izrekel znameniti stavek, da izbirajo "med rakom ali aidsom".

Volitve v Peruju so potekale v znamenju rudarstva. Na eni strani so bili domači Indijanci, ki so multinacionalke obtoževali, da v pohlepu po njihovih naravnih bogastvih uničujejo okolje in onesnažujejo pitno vodo, na drugi strani velike družbe, kot sta Anglo American in Southern Copper, ki so se branile z argumentom, da Peruju zagotavljajo večino vseh deviz, ki pridejo v državo. Misija Evropske unije v Peruju sicer ni opazila kršitev. V poročilu je zapisala, da so volitve potekale na miren in transparenten način, predvolilna kampanja je pokazala le na veliko polarizacijo države. Ollanta Humala je namreč dobil 51,5 odstotka in Keiko Fujimori 48,5 odstotka glasov.

Podobno sporočilo je bilo po koncu volitev v Boliviji, kjer je misija poudarila transparentnost volilnega procesa in pohvalila visoko udeležbo, kritike pa so letele le na to, da je vlada Eva Moralesa izkoristila položaj na oblasti in za svojo stranko porabljala javna sredstva. Zanimivo pri tem je, da opazovalna misija Organizacije ameriških držav leta 2009 v Boliviji v svojem poročilu teh stvari, ki so zmotile Evropo, ni videla.

Posebna zgodba so bile volitve v Salvadorju leta 2009, kjer sta se spopadli dve stranki, ki sta si nekoč stali nasproti v državljanski vojni. Na eni strani so bili levi gverilci s stranko Fronta Farabundo Marti za narodno osvoboditev (FMLN) in na drugi skrajno desničarski eskadroni smrti, zdaj v stranki Arena. Na volitvah je z 51,3 odstotka glasov zmagal kandidat FMLN Mauricio Funes, popularni televizijski novinar, ki si je podporo pridobil tudi zato, ker je ves čas poudarjal, da med Salvadorjem in Chavezovo Venezuelo obstajajo bistvene razlike. Njegov protikandidat Rodrigo Avila iz Arene je dobil 48,7 odstotka glasov. Funes je v Salvadorju kot plačilno sredstvo še naprej ohranil ameriški dolar, a hkrati s Kubo znova vzpostavil diplomatske odnose.

Evropa je volitve v Salvadorju spremljala z razlogom. Med letoma 1998 in 2008 je tej mali srednjeameriški državi namenila 195 milijonov evrov, največ za odpravljanje posledic katastrofe orkana Mitch v letu 1998 in potresa leta 2001. Volitve v Salvadorju so potekale izredno mirno in kršitev ni bilo opaziti. Navsezadnje je na njih izgubila vladajoča stranka Arena.

Ključni so mediji

Z Nikaragvo se tako ob petih opazovanjih še najlažje primerjajo prve volilne izkušnje iz decembra 2006, ko smo opazovali zmago Huga Chaveza v Venezueli. Izkušnja je bila zanimiva že zato, ker so v Venezueli volili elektronsko in imeli skrbno zgrajen volilni sistem, kar je v svojem poročilu izpostavila tudi Evropska unija. Opazovalna misija je pohvalila dejstvo, da sta obe strani sprejeli rezultate volitev, vendar takoj zatem tudi izrazila obžalovanje, da je v predvolilnem času prišlo do močne vladne propagande, zaradi katere pozicija in opozicija nista bili enakopravno zastopani v medijih.

Vladna stran je v predvolilni kampanji izkoristila svojo vlogo v medijih in veliko večjo pozornost namenila predsedniku Hugu Chavezu na račun protikandidata Manuela Rosalesa. Neenakost se je kazala tako v javnih kot zasebnih medijih, še posebej problematično pa je bilo sodelovanje javnih funkcionarjev (predvsem županov in guvernerjev) v Chavezovi predvolilni kampanji. V njej so mnogi sodelovali po svoji volji, drugi pa zaradi pritiskov. Medijski predvolilni boj se je osredotočil le na dva glavna kandidata, Huga Chaveza in Manuela Rosalesa, vsi drugi so bili popolnoma v ozadju. Še posebej izpostavljena je bila vloga državne televizije Venezolana de Television (VTV), ki je kar 86 odstotkov svojega informativnega programa namenila pozitivni promociji Huga Chaveza, opozicija pod vodstvom Manuela Rosalesa pa je bila deležna le 14 odstotkov informativnega programa, pa še to v negativni podobi.

Daniel Ortega je po volitvah v Nikaragvi prostodušno izjavil, da je treba "znati zmagati". Zmage se po njegovem ne dobi na volilno nedeljo, ampak že mnogo prej. Recimo tako, da političnim nasprotnikom ne izdaš osebnih izkaznic. V Nikaragvi jih dobijo že s 16. letom, vendar tisti, ki niso v sandinistični stranki, nanje lahko čakajo tudi po več let. Ali pa da opoziciji ne izdaš vseh akreditacij za opazovanje, nato pa z lažnimi akreditacijami opremiš sandiniste. Tudi zaradi tega opozicija v Nikaragvi noče priznati volitev, vodja evropske misije Luis Yanez pa je na tiskovni konferenci dejal, da je Daniel Ortega sicer zmagal, besede priznati pa v poročilu ni mogoče najti.