Nasprotno je Platon branil novo tehnologijo in način razmišljanja, ki ga je spodbujala pri uporabniku: logično, natančno, samozadostno. Platonu pritrjuje razvoj kulture vse do danes. Pisava je izvir naše vednosti, saj je omogočila poglobljeno branje, ki je razbremenilo intelektualne sposobnosti bralca in skupaj s kulturo tiskane knjige omogočilo izpolnitev globljih, notranjih človeških potencialov, ugotavlja Nicholas Carr v vplivni knjigi Plitvine: Kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja, ki je le leto dni po izidu izvirnika izšla v slovenskem prevodu Tanje Ahlin.

Avtor se v delu posveča nekemu drugemu sporu, ki je na moč podoben sporu o "tehnologiji abecede". Deterministi in instrumentalisti danes podobno soočajo argumente o "intelektualnih tehnologijah", pri čemer so slednji prepričani, da so orodja, ki smo jih izumili, povsem pod našim nadzorom, mi pa se vsak dan zavestno odločamo o tem, katera bomo uporabili. Deterministi na drugi strani dvomijo, da se res zavestno odločamo o tem, ali bomo uporabljali zemljevide, ure, računalnike in drugo tehnologijo, še manj nadzora pa naj bi imeli nad njihovimi učinki, saj nas znajo ti presenetiti šele ob ali po sami uporabi.

Brezbrižni nevroni in sinapse

Napredek ima svojo logiko in ne sledi vedno le namenom ustvarjalcev orodij in uporabnikom, saj se pogosto tudi sami prilagodimo njihovim zahtevam. Danes hitro narašča število raziskav, ki dokazujejo, da uporaba tehnologij dejansko preoblikuje tudi naše možgane. Možgani oslepelih ljudi tisti del, ki je sprva namenjen obdelovanju vidnih dražljajev, prevzamejo za obdelavo zvoka. Če ste kdaj igrali violino ali kak drug instrument, je to pustilo pomembne fizične spremembe v možganih, tudi če ste se instrumenta naučili igrati kot odrasli. Imamo namreč nevroplastične možgane, kar pomeni, da so njihove živčne povezave spremenljive in nevroni nenehno prekinjajo stare in oblikujejo nove.

Samo po sebi pa to še ne pomeni, da služi možganska prožnost le izboljševanju naših navad in osebnosti, kot poudarja Carr: "V nevrone se ukoreninijo tako dobre kot slabe navade." Tudi pri vsakodnevnem, normalnem delovanju prihaja do sprememb, ko možgani vzpostavljajo nove ali močnejše povezave prek fizične ali miselne vaje, medtem ko povezave, ki jih zanemarjamo, slabijo in razpadajo. Nevroni in sinapse so povsem brezbrižni glede kakovosti naših misli, piše Carr, saj so narejeni tako, da napravijo prostor tistim povezavam, ki jih najbolj potrebujemo: "Možnost za intelektualni propad je neločljivo povezana s prožnostjo možganov."

Razkroj linearnega mišljenja

Svet zaslona je seveda drugačen od sveta knjige in Carr poskuša odgovoriti predvsem na vprašanje, kakšno novo intelektualno etiko nam zaslon oblikuje, in ugotavlja, da jo je smiselno označiti kot "razkroj linearnega razmišljanja". Internet vase vsrka druge medije in jih preoblikuje: vsebini doda hiperpovezave, razdeli jo na kose, obda jo z drugimi mediji. Naše delo je videti, priznajmo si, precej podobno Carrovemu: medtem ko beremo naslove spletnega časopisa, dobimo nov e-mail, oglasi se nam čitalnik virov RSS, dobimo SMS, ob strani utripajo novi "dogodki" na facebooku in twitterju. Vse to, skupaj s tem, kar naj bi počeli, tekmuje za košček naših misli, kot pravi Carr. Živimo v ekosistemu tehnologij za motenje, kot jih je poimenoval pisec spletnega dnevnika in znanstvene fantastike Cory Doctorow.

Poseben način, kako splet oblikuje druge medije, so knjižnice, ki so bile do pred nedavnim najbolj vpliven in pomemben informacijski medij. Zvok, ki ga največkrat slišimo v sodobni knjižnici, je udarjanje po tipkovnici, ne obračanje strani, ugotavlja Carr in dodaja, da v novejših na sredini stavbe navadno stoji mreža računalnikov, povezanih na internet, knjižne police pa so potisnjene na rob prostora, ob stene.

Ko knjiga izgubi robove

Spomnimo se ekstatičnih predlogov založnikov, da knjigo na digitalnem bralniku povsem prenovijo: "Hočem povezave in dodatke o okoliščinah nastajanja knjige in pripoved in video posnetke in pogovor," je pred časom zahteval eden vodilnih pri HarperCollins. Takoj ko knjigo "razširimo", "izboljšamo" in naredimo "dinamično", spremenimo to, kar je, hkrati pa spremenimo svoj način branja, meni Carr. "Takoj ko knjigo beremo na elektronski napravi, se spremeni v nekaj, kar je zelo podobno spletni strani. Povezave in razni digitalni dodatki bralca usmerjajo sem in tja." Knjiga izgubi svoje robove, je dejal tudi John Updike, in se raztopi v prostrane, vznemirjene vode spleta.

Zaradi kindlov in ipadov bomo morda res brali več elektronskih knjig, a način branja se bo zelo razlikoval od branja tiskanih knjig, je prepričan Carr. Težnja spleta je, da vse medije spremeni v družbene. Poznavalci zato že ugibajo, kdaj bodo v bralnike vdelali funkcije za družbeno mreženje, s čimer bo branje postalo moštven šport. Če je tiskana knjiga spodbudila drznega pisca, zasebnika, ki je bralce pritegnil z inovacijami, kot so nove besede in premikanje meja skladnje, je zanimivo ugibati, kam bo krenila ustvarjalnost, ko bo z zasebne strani krenila na skupinski zaslon. Če se bodo avtorji znova prilagodili, to bržkone pomeni, da bodo virtuoznost in eksperiment zamenjali za dostopnejši slog in pisanje kot način beleženja čenč, špekulira avtor Plitvin.

Zaton edinstvene inteligence

Nicholas Carr priznava, da je dolgoletna uporaba spleta pri njem že povzročila, da, tudi kadar ni na spletu, njegovi možgani pričakujejo, da bodo informacije dojemali tako, kakor jih razporeja splet: v hitro premikajočem se toku koščkov. Počasno napredovanje med branjem besed na natisnjeni strani je zadušilo naše poželenje po tem, da nas preplavijo miselni dražljaji, internet pa nam pri tem ugodi, sklepa Carr. Naši možgani postajajo urnejši in spretnejši pri večopravilnosti, nesposobni pa postajajo za poglobljeno in izvirno razmišljanje.

Internet nam omogoča takojšen dostop do knjižnice informacij, kot je po velikosti in obsegu še ni bilo in po kateri je enostavno brskati. Vendar se zmanjšuje tudi naša sposobnost, da neko temo podrobno poznamo sami, da z lastnimi mislimi ustvarimo bogato in posebno vrsto povezav, iz katerih raste edinstvena inteligenca vsakega posameznika, se glasi osnovno spoznanje te pomembne in vse prej kot plitke knjige.