"V Bruselj sem odšel z enim ciljem - zaščititi britanske narodne interese. In to sem naredil," je trdil Cameron. Po enako bojevitem odzivu vodje laburistične opozicije Eda Milibanda, ki mu je očital povsem nasprotno in veto obsodil kot britanskim narodnim interesom škodljivo potezo in diplomatsko polomijo, "ker bo Velika Britanija ostala brez glasu za pogajalsko mizo EU", je bila Cameronova obramba manj dosledna. Miliband in mnogi kritični poslanci so premierja med razpravo - ta je bila ne samo ognjevita, ampak občasno tudi pobalinska in neresna in je požela veliko smeha - zaman spraševali, zakaj v parlamentu ni njegovega liberalnodemokratskega namestnika Nicka Clegga. Ta je v nedeljo ocenil, da je bil Cameronov veto slaba poteza za britanske interese, ker bo osamila in marginalizirala Veliko Britanijo in ker bo zaradi te poteze izgubila vpliv v Washingtonu.

Namestnik nekje trdo gara

Proti koncu 88-minutne razprave, v kateri mu je vprašanja zastavil 101 poslanec, je o Cleggu vendarle dejal: "Jaz nisem odgovoren za to, kje je. Prepričan sem, da nekje trdo dela!" Miliband je - kot manjkajoči Clegg - Cameronu očital, da je veto potegnil zaradi strankarskih interesov in zato, da bi pomiril vse močnejše evroskeptike v svoji konservativni stranki. Ti so Camerona včeraj drug za drugim kovali v zvezde kot pravega in pogumnega voditelja. In bili "pomirjeni" in nasmejani, pa tudi presenetljivo zadržani glede svojih zahtev o ohlapnejšem članstvu Velike Britanije v EU. Premier je trdil, da si je v Bruslju iskreno želel dogovora in da je nastopil z "zmernimi, razumnimi in koristnimi zahtevami", ni pa zares odgovoril na vprašanje, zakaj je z njimi nastopil "minuto pred dvanajsto". Dejal je tudi, da je uporabil veto, ker ni mogel zagotoviti "zadostne zaščite britanskega finančnega sektorja", ni pa pojasnil, kaj natančno je zahteval.

Največkrat je poudaril: "Uporaba veta ni bilo nekaj, za kar sem se zlahka odločil, vendar pa je bila to prava odločitev." Večkrat je tudi zanikal, da je zahteval, da za londonski City ne bi veljal finančni nadzor, o katerem se bo - brez Velike Britanije - pogajalo 26 članic EU. Zanikal je tudi, da se je omehčal do bank, ki nosijo levji delež za krizo finančnega sistema leta 2008. To, česar pa ni mogel razložiti, pa je bilo, zakaj ni ostal za pogajalsko mizo in se še naprej bojeval za britanske interese in veto uporabil kdaj drugič, oziroma zakaj je veto uporabil na samem začetku in s tem - po mnenju kritikov - ogrozil britanske interese.

Otočani so včeraj slišali dve zelo različni resnici o posledicah veta za Veliko Britanijo. Če je soditi po raziskavah javnega mnenja, veto precej več ljudi odobrava kot ne. Celo v parlamentu je Camerona kljub kritičnemu šefu Milibandu pohvalilo celo nekaj opozicijskih laburističnih poslancev.