Izkušeni, zdaj že 33-letni Mankoč, ki je svojo prvo člansko kolajno osvojil že leta 1999, je zlato kolajno napovedal že po predtekmovanju, opozarjal na Nemca Markusa Deiblerja, a je bil strah v finalu odveč, saj se je Nemec v zaključnem napadu približal na dobre tri desetinke sekunde. Mankočevo zlato je z bronom začinil estonski reprezentant Martti Aljand, brat Petrove partnerice Triin, ki se je na tem prvenstvu prav tako vpisala med dobitnice kolajn.

"Prvih 25 metrov se mi je najbolje izšlo pod vodo. Hrbet je bil v redu, prsno sem skušal zaradi poškodbe zadeve popraviti v primerjavi s prejšnjima nastopoma, v kravlu pa sem bil že precej utrujen in skušal sem obdržati tehniko. Na srečo je bilo dovolj za prvo mesto," je po zlatu, ko se je v rojstnem mestu Katarine Velike vnovič zavihtel na evropski vrh, zmago opisal Mankoč, ki je še enkrat več poskrbel za slovensko trobojnico na vrhu drogov za države zmagovalke in predvajanje Zdravljice.

Glede na gladko zmago so bile njegove napovedi pred tekmo sila skromne, saj je šele v soboto razkril, da je cilj vendarle zlato. "Napovedi niso bile skromne. Dejal sem le, da lahko toliko pričakuješ, kolikor je denarja. Napoved je šla v to smer. Sicer pa sem napovedal podobne izide kot lani in bil sem še malo hitrejši. Pred startom sem vedel, da kolajna ni vprašljiva, vprašanje je bilo le, ali bom zmagal ali ne. Vesel sem, da sem spet evropski prvak, zdaj bom po deseti zmagi razmislil, ali bom še tekmoval mešano ali se poslovil kot prvak."

Na Mankočevo odločitev ne bo vplivala niti morebitna organizacija evropskega prvenstva 2013 v Ljubljani. "Ne vem, če bom do takrat sploh plaval. Rad imam plavanje, a zaradi pogojev in sistema, ki je trenutno postavljen, ne vem, če bom našel motivacijo, pa četudi bo prvenstvo pri nas."

Druga junakinja slovenskega tabora je bila Anja Čarman. Po noči v bolnišnici in dveh dneh infuzij se je vendarle prebila tudi v finale na 200 hrbtno in včeraj dosegla dva zelo dobra izida, na koncu pa je dosežek 2:05,53 zadostoval za peto mesto. "Nikoli ne bom izvedela, koliko bi res lahko plavala. Najbolj žal mi je, da sem zbolela, saj sem bila res dobro pripravljena, močna v vodi... A v finalu sem vseeno potegnila, kolikor se je dalo. Z boleznijo sem odlično plavala tudi 100 hrbtno in se uvrstila v finale, ki sem ga morala odjaviti. Nato sem pokazala še dva zelo dobra nastopa na 200 hrbtno. Moram biti kar zadovoljna s tem, kar se je dalo iztržiti."