Po prvem tednu dni teh relativno kratkih pogovorov ni čisto jasno, kaj je bila njihova tema. Po eni različici naj bi Janković želel od sogovornikov odgovore, ali so pripravljeni sodelovati in podpreti interventni zakon - če ta ne bo sprejet pred novim letom, bo državna blagajna zaradi odmrznitve plač, pokojnin in še nekaterih drugih odhodkov obremenjena za dodatnih 300 milijonov evrov - ter nujne reforme. Po drugi pa naj bi se pogovarjali predvsem o možnostih, da bi omenjene stranke vstopile v vlado z Jankovićem na čelu.

Virant postavlja pogoje, Erjavec ne

Janković - razen o spodletelem sestanku z Janšo - po sestankih ni dajal izjav novinarjem, iz javnih nastopanj prvakov strank pa je razbrati, da so se pogovarjali predvsem o možni vladni koaliciji. Prvakinja povratnika v parlament NSi Ljudmila Novak je kljub precej liberalnemu programu, s katerim so krščanski demokrati nastopili na volitvah, vnaprej zavrnila možnost, da bi NSi sodelovala v Jankovićevi vladi. Predsednik DeSUS Karl Erjavec, ki se ga drži sloves, da vedno znova postavlja pogoje koalicijskim partnerjem, naj tokrat sodelovanja v vladni koaliciji ne bi pogojeval z ničimer.

Gregor Virant je na drugi strani naštel več pogojev, za katere je trdil, da od njih ne more odstopiti. Zato, je dejal v enem od nastopov na televiziji, ker je osem odstotkov volilcev njegovo listo volilo zaradi programa, v katerem so tudi te točke. Če bi torej sklepali kakšne kompromise za to, da bi prišli v vlado, bi izdali svoje volilce. Javnost in po odzivih sodeč tudi precejšen del svojih privržencev pa je že prvi dan po volitvah razburil Borut Pahor. Čeprav naj bi se z Jankovićem pogovarjala na štiri oči, je očitno poskrbel, da je v javnost prišlo njegovo stališče, da v koalicijo z Jankovićem ne bo šel, ga pa bo podprl v parlamentu. Kasneje je to stališče omilil in poudaril, da se bodo o morebitni koaliciji z Jankovićem še naprej pogovarjali. Zraven pa vendarle natresel nekaj krepkih na Jankovićev račun. Med drugim ga je ocenil kot avtokrata.

Neprofesionalnost slovenske politike

To, da stranke javnosti razlagajo pogajalska izhodišča in celo ocenjujejo značaj nasprotnega pogajalca, po besedah lobista Francija Zavrla kaže na neprofesionalnost slovenske politične scene. Tudi njegovemu kolegu po stroki Milošu Čiriču se zdi, da so te javne izjave, petelinjenje ter napenjanje mišic namenjene zgolj temu, da pri članih strank vzbujajo občutek moči. Če bodo še naprej tako kričali, se utegne zgoditi, da bo prišlo do velike koalicije. Kar samo po sebi niti ni slabo, meni Čirič. Morda bi veljalo razmišljati o dogovoru strank, da za dve leti sklenejo sporazum o najbolj nujnih ukrepih, o katerih bi se vse stranke strinjale. Če je na primer najbolj sporno zvišanje DDV, je treba najprej ugotoviti, ali je res potrebno, in če je, za koliko ga dvigniti.

Kriznemu času primerno bi torej bilo oblikovati nekakšno začasno koalicijo narodne rešitve in po dveh letih znova razpisati volitve, kajti če podobnega sporazuma ne bo, bodo volitve še prej. Čirič opozarja na temačne napovedi iz Evropske unije, zato v pogajanjih za sestavo vlade ne bi smelo biti prostora za "preveč pametne". Kar zadeva ta prva pogajanja, Čirič pravi, da bi morali v strankah več razmišljati, kaj jih povezuje in manj poudarjati, kaj jih razdvaja, vendar vseeno ocenjuje, da je zadeva boljša, kot se kaže na prvi pogled.

Z njim se vsaj deloma strinja tudi Zavrl. Pri vseh pogajanjih je najbolj pomembno, da pogajalec najprej definira svoje pozicije oziroma cilje, obenem pa mora analizirati tudi pozicije drugih, pri čemer mora upoštevati tudi razpoloženje volilne baze pogajalca na drugi strani. Za primer po njegovem lahko vzamemo SLS. Lahko se zdi, da bi bilo vodstvo stranke pragmatično za koalicijo z Jankovićem, vendar se postavlja vprašanje, ali bi bili za to tudi njihovi volilci in poslanska skupina. Zato ni dovolj, da pogajalec določi le svoje cilje, ampak mora upoštevati tudi politiko možnega, kaj je torej mogoče doseči v pogajanjih z različnimi udeleženci, pojasnjuje Zavrl.

Borut Šuklje je sodeloval pri koalicijskih pogajanjih o sestavljanju vseh vlad do leta 2000. Volitve so prvi, sestavljanje vlade pa drugi polčas politične igre, pravi. Njegova izkušnja je, da imajo ta pogajanja vedno dva obraza: javni in diskretni, ki se odvija stran o javnosti. Pomembnejši je drugi, kajti ključni dogovori in kompromisi se sklenejo za zaprtimi vrati. Da se največ dogovori v zakulisju, meni tudi Bogdan Biščak, ki je tudi že večkrat sodeloval pri pogajanjih o vladi. Izjave pogajalcev po sestankih so bolj sporočila drugi strani, pri čemer je le pomembno, da niso preostra in da omogočajo korak nazaj. Enako je s postavljanjem pogojev; več jih postaviš, manj je možnosti za kompromis, sestava koalicije pa je v proporcionalnem volilnem sistemu vedno kompromis. Toda Slovenija si kratko malo ne more privoščiti dolgotrajnih in razvlečenih pogajanj o sestavi vlade. Pravzaprav nima nobenega časa več in tega bi se šefi strank morali bolj zavedati. Hitro bi se morali dogovoriti o skupnih ciljih in ukrepati.

Prava pogajanja se bodo šele začela

Filozof in sociolog Igor Pribac je prav tako prepričan, da sta hitrost in učinkovitost, ki ju zahteva tudi javnost, v trenutnih razmerah ključna. Zato se mu zdi dobro, da so se koalicijska pogajanja začela prej, kot smo bili vajeni doslej, saj si bomo s tem pridobili nekaj dragocenega časa. Obnašanje nekaterih političnih akterjev pa po drugi strani po njegovem mnenju ni ravno pohvalno, je pa to prerekanje lastnih stališč in kaotično pogajanje izraz neke zgodnje faze, ki jo je mogoče razumeti kot ogrevanje za nadaljnje korake pri oblikovanju koalicije. Morda je bilo - tako Pribac - napačno le to, da v Jankovićevem štabu javnosti niso izrecno pojasnili, da gre zgolj za neformalne pogovore, s katerimi želijo pridobiti čas do začetka formalnih pogovorov.

Podobno kot večina naših sogovornikov Jankovićeve sestanke komentira trikratni minister Pavel Gantar. Gre za začetno fazo javnega petelinjenja, ki je šlo, na primer v Pahorjevih izjavah, tudi čez rob razumnega. Gantar napoveduje, da se bodo prava poganjanja začela v naslednjih krogih. Pridružuje se mu Zavrl, ki meni, da bi se morali konkretni pogovori začeti šele tedaj, ko se bo v postopek vključil tudi predsednik države. Počakati je treba torej na podelitev mandatov, saj mora imeti najverjetnejši mandatar za pogajanja legitimnost. S tem bi se po njegovem izognili kasnejšim razpravam o možnosti tehnične vlade. Obstaja namreč nevarnost, da se tistemu, ki mu bo predsednik države podelil mandat za sestavo vlade, v teh prezgodnjih pogajanjih kaj zalomi, v takem primeru pa lahko na plan nenadoma pride koncept tehnične vlade. "Razen če se je Janković že vnaprej odločil, da ne bo mandatar, če ne bo dosegel svojih pogajalskih ciljev. Kolikor ga poznam, bo zelo vztrajal pri svojih pogajalskih pozicijah," še razmišlja Zavrl.