Magistrica ekonomskih znanosti Slobodana Slak, diplomirani strojni inženir Sebastjan Gregoršanec ter njuna 15-mesečna Terezija tudi sicer živijo, lahko bi tako rekli, drugače od navad, ki jih večina ljudi s priseganjem na hišo ali stanovanje s centralno kurjavo ter nepogrešljivima kopalnico in straniščem s splakovalnikom ter drugimi dodatki jemlje kot samoumevne. Odrasla člana omenjene mlade družinice sta se pri urejanju svojega bivališča odločila za povsem naravne materiale ter za izjemno nizko potrošnjo energije, omenjenih samoumevnih dobrin pa ne pogrešata.

"Ja, sosedom in tudi njegovemu očetu se tole naše prebivališče zdi precej nenavadno in za okolje celo neugledno, vendar takšen način gradnje denimo v ZDA poznajo že od konca 1. svetovne vojne, nekaj podobnega v severovzhodnem delu Slovenije imenujejo butana hiša," pripoveduje Slobodana.

Za izolacijo slama, ovčja volna, da ne piha

Njen Sebastjan se je pred časom, ko je na osnovni šoli poučeval tehniko, zakopal v zapise na spletu in tujo literaturo ter našel zadosti idej in napotkov, kako zgraditi bivališče iz povsem naravnih materialov, brez škodljivih kemikalij, ki dražijo in načenjajo naša čutila in vitalne telesne organe. Tako je pri gradnji "barake", kot bivališče imenujejo nekateri sosedje, uporabil le z naravnimi materiali zaščiten les (premaz je pripravil iz lanenega olja, kolofonije in čebeljega voska), za izolacijo pa je uporabil slamo pire ter trstike.

"Literatura sicer govori o izolaciji iz industrijske konoplje, vendar so pri nas z gojenjem te rastline same težave," pravi Sebastjan. Opazimo, da je debelina izolacije kar zajetna, Slobodana pa je pohvalila, da je bilo sredi najbolj vročega poletja znotraj hišice prav prijetno, celih deset stopinj manj kot zunaj, zaradi česar nimajo nobene potrebe za nakup klimatske naprave. Na spojih sten s stropom sta, da jima ne bi pihalo, kot tesnilo uporabila ovčjo volno.

"Energijska poraba hišice je zelo zelo nizka, zaradi česar meniva, da bo takšen način gradnje in bivanja nekoč morda postal celo nuja," pravita. Pomivalnega stroja si ne nameravata nikoli kupiti, pralni stroj pa se za zdaj vrti v bližnji hiši njegovih staršev, vendar brez uporabe danes razširjenih pralnih praškov. Namesto teh uporabljata biološko razgradljivo, iz oljčnega olja izdelano marseillsko milo, s katerim pomivata tudi posodo ter lesena tla hišice.

Namesto običajnega kompostno stranišče

Nekaj posebnega je tudi kompostno stranišče, katerega značilnost je ta, da ne potrebuje vode, kar pomeni, da v naravo ali kanalizacijo ne oddaja nobenih odplak. Ko je notranja posoda z mešanico iztrebkov in žagovine zadosti polna, jo enostavno iztreseta v kompostnik.

Ob doslej opisanem je kar samoumevno, da naša trojica ne uživa mesa. "Pravzaprav je to edino, kar so mi nekatere sosede zlasti v povezavi s prehranjevanjem hčerke doslej očitale. Toda Terezija je zelo zdrav otrok, tudi koža na ritki je povsem brez izpuščajev, ki so pogosto navzoči ob uporabi sodobnih pleničk. Teh namreč ne uporabljamo. Zgodaj smo jo navadili, da potrebo opravi v vedno pripravljen lavor, občasno, zlasti kadar pričakujeva obiske, pa ji nadeneva običajne, danes skoraj pozabljene bombažne pleničke," še pove naša sogovornica, medtem ko se nam je mala Terezija zadovoljno nasmihala.

Vse doslej povedano o posebni ekološki gradnji hiše in načinu prebivanja v njej, prehranjevanju in osebni higieni, bo kmalu zagledalo luč sveta v obliki 140 strani obsegajoče knjige, ki sta jo Slobodana in Sebastjan napisala, kot pravita, s pomočjo njune Terezije.

"Glavno sporočilo knjige in našega načina prebivanja je, da je tudi danes mogoče živeti mimo neke vrste sužnjelastniškega odnosa, ki nam ga vsiljuje potrošniška družba, predvsem pa zelo zdravo," pravita Slobodana in Sebastjan.