V dobrih odnosih je s Črnogorci. Dejstvo je, da je tej državi pomagal pri njeni osamosvojitvi in da je velik prijatelj Mila Đukanovića, pa tudi nobena skrivnost ni, da ima Subotić v Črni gori veliko nepremičnin. V preteklosti je bil Subotić hud nasprotnik Slobodana Miloševića in velik donator Demokratske stranke ter njenega predsednika, prvega demokratičnega premiera, Zorana Đinđića. Po tragični smrti Zorana Đinđića je začel svoje posle umikati iz Srbije. Človek, ki je za nekatere kriminalec, človek na robu, je za druge uspešen poslovnež. Subotić se je odzval našemu povabilu in pristal na enega redkih intervjujev. Z njim smo se pogovarjali v Ženevi, kjer živi, saj je z devetnajstimi leti odšel s trebuhom za kruhom iz rodnega Uba v Srbiji.

Kdaj ste odšli v tujino?

V Francijo sem odšel poleti leta 1979 po končani gimnaziji. Ostal naj bi le mesec dni, vendar sem ostal deset let pri sošolcu. Njegova družina se je ukvarjala s proizvodnjo konfekcije, šivali so t. i. haute-couture, med drugim tudi za Chanel in moral sem jim malo pomagati. Delal sem vse: kot voznik, v proizvodnji in podobno. Približno dve leti po tem sem odprl svoje proizvodno podjetje. Šivali smo konfekcijo srednjega razreda – prêt-à-porter – in počasi prerasli v večje podjetje. Zelo dobro nam je šlo, postal sem lastnik verige maloprodajnih objektov na Azurni obali ter manjše verige butikov na obalah Atlantika.

Ste privzeli francosko ali švicarsko državljanstvo?

Imam samo srbsko državljanstvo in stalno prebivališče v Švici.

Pravite, da ste v tujini ostali deset let. V Srbijo ste se torej vrnili leta 1989.

Težko bi rekel, da sem se vrnil. Po desetih letih, ko sem imel že večje podjetje za proizvodnjo konfekcije, sem se odločil ustanoviti podjetje tudi v tedanji Jugoslaviji. V resnici se nisem nikoli vrnil, toda mnogo časa sem preživel v Beogradu v letih od 1990 do 1996. Od leta 1997 pa do padca Miloševića nisem bil v Srbiji.

Menda ste eden tistih, ki so največ prispevali k padcu Slobodana Miloševića in njegovega režima.

Kot razmeroma bogat človek, kot nekdo, ki je v letih 1994 in 1995 lahko vplival tudi na oblikovanje javnega mnenja, ko se je razplamtela vojna, sem se čutil dolžnega, da se opredelim za eno ali za drugo stran. Bil sem prepričan, da si tega, kar počne Milošević, ne zaslužijo niti ljudje niti država in sem zato podpiral mnoge opozicijske stranke, od sredine devetdesetih pa v glavnem Zorana Đinđića in njegovo Demokratsko stranko. Prepričan sem, da je to eden glavnih razlogov, zakaj me stare strukture, vpletene v novo oblast, še vedno preganjajo. Miloševićev režim me je namreč leta 1997, ko je ugotovil, da financiram Demokratsko stranko, že začel preganjati. To so počeli na dva načina. Prvi je bil širjenje lažnih sporočil obveščevalne službe, da sem sumljiv in povezan z nezakonitimi posli, drugi pa je bil izvajanje nezakonitih institucionalnih pritiskov s preiskovanjem podjetij ali zastraševanjem mojih uslužbencev in poslovnih partnerjev. Ko so izvajali te pritiske, so od mene zahtevali denar, da bi vse potihnilo. Zaradi vsega naštetega sem bil prisiljen, da leta 1997 zapustim Srbijo. Odselil sem se v Francijo, takoj nato pa v Švico, kjer živim zadnjih 13 let. Še naprej sem financiral Demokratsko stranko in vse tiste, ki so se neposredno ukvarjali s tem, da zrušijo Miloševića, kar je srbska obveščevalna služba dobro vedela.

Milošević ni imel le politične moči, ampak mu je bilo podrejeno tudi gospodarstvo.

Seveda. Ko je izbruhnila vojna, sta si Milošević in njegova nomenklatura prisilno prisvojila tudi gospodarstvo. V času tedaj veljavnih sankcij so v državi vzpostavili svoj način gospodarjenja. S povzročitvijo hude inflacije in vzpostavitvijo črnega trga so nadzirali celotno gospodarstvo. S tem ropanjem države so izredno obogateli. Težko je govoriti v številkah, toda predstavljajte si, da se je celoten bruto promet države odvijal na ulicah in ne v ustanovah. Z inflacijo, ki je dnevno dosegla 5000 odstotkov, so privilegiranim, kot so bili tedaj pri nas znani tajkuni, Miša Beko, Danko Đunić, Milorad Mišković…, omogočili neverjetne zaslužke. Miškoviću so na primer dovolili, da obveznosti ob uvozu blaga poravna v 45 dneh po uvozu. Pomislite, kaj je ostalo od teh obveznosti z dnevno 5000-odstotno inflacijo.

Koliko ste investirali v podjetja v bivši Jugoslaviji oziroma v Srbiji?

Investiranje je potekalo v dveh valih. Prvi je bil v času bivše Jugoslavije. V letih 1988 in 1989 sem začel prenašati proizvodnjo iz Francije v Jugoslavijo, ker je bilo to ceneje. To je veljalo za podjetje, pod okrilje katerega je spadalo več tovarn za proizvodnjo konfekcije. Izdelke sem prodajal po Jugoslaviji in tudi na Zahodu, med drugim tudi v Nemčiji. Delali smo za Speedo, nemške veleblagovnice Hertie; imeli smo veliko proizvodnjo. Drugi val je sledil po padcu Miloševića, leta 2000. Srečen in prepričan, da je Srbija vstopila v novo obdobje, sem se po nagovoru Zorana Đinđića odločil, da se vrnem v Srbijo in ponovno začnem investirati v gospodarstvo.


Kako ste pomagali Demokratski stranki in Đinđiću?

Demokratsko stranko sem bolj ali manj financiral že od leta 1995. Na začetku redko in le simbolično, nato pa stalno in intenzivno. V vseh teh letih sem v ta namen nakazal okrog 10 milijonov evrov. Več let sem bil njihov največji donator, še zlasti po letu 2000. Po padcu Miloševića so bile državne blagajne popolnoma prazne. Đinđić mi je dejal, da nima denarja za noben projekt in zaprosil nas, premožne posameznike, da pomagamo po svojih močeh. Mene in druge poslovneže, ki jih je poznal, je prosil za pomoč predvsem novi srbski vladi, sam pa sem podpiral tudi projekte stranke. To ni bil denar iz žepa v žep, temveč je vse potekalo uradno prek računov in skladov ter vselej za določene projekte. Takrat sem ustanovil sklad za stranko in določil pet milijonov dolarjev, ki so jih porabljali za potrebe Demokratske stranke in aktivnosti tedanje vlade. Nameni, za katere se je denar porabljal, so dokumentirani in od tega se ni okoristil noben posameznik. Po umoru Zorana Đinđića sem ostanek denarja prijavil njegovemu strankarskemu nasledniku in sedanjemu srbskemu predsedniku Borisu Tadiću.

Ali sta se poznala že od prej?

Nisva, spoznal sem ga šele v tem času. Pogosto sva se srečevala, recimo na sestankih z WAZ-om v Nemčiji, kjer je bil z gospodarsko delegacijo Srbije ali doma pri Zoranu Đinđiću, pri skupnih prijateljih, večkrat sva se slišala po telefonu. Lahko rečem, da so bili najini stiki prijateljski.
Po Đinđićevi tragični smrti sem mu povedal, da je na računu, ki sem ga namenil stranki, ostal še dober milijon evrov in da ga stranka lahko seveda še naprej črpa. Po nekaj dneh me je povabil na srečanje pri Đinđićevi soprogi Ružici in mi dejal, da je njihova želja, da se ta preostanek denarja nameni neposredno Đinđićevi družini glede na položaj, v katerem se je znašla. Ker je bila to želja stranke in ker sem bil osebni prijatelj Zorana Đinđića, seveda nisem imel nič proti.

Želeli so, da denar predam družini v gotovini in odvrnil sem jim, da za to potrebujem čas. Tadića je to užalilo, očitno je mislil, da denar nosim v vrečah in da ga imam vselej na razpolago. Preko tedanjega obrambnega ministra Dragana Šutanovca mi je sporočil, da je zelo jezen. Zadnji obrok tega milijona in nekaj evrov so z moje strani prejeli le dva meseca, preden so proti meni vložili obtožnico. Pred tem je že leto in pol trajal proces v zvezi s tihotapljenjem cigaret proti neznani osebi, saj očitno krivca niso poznali, nato pa so vse naprtili meni. Na posebnem sodišču so ob predpostavki neznane osebe ugotovili, da lahko brez mojega odvetnika tudi meni odprejo dosje, ki bi me bremenil kriminalnega dejanja. Le dva meseca po tem, ko sem jim predal zadnjo vsoto denarja, so obtožnico proti neznanemu krivcu preimenovali v obtožnico proti Stanku Subotiću. Med tem časom pa so z mano jedli, pili, se družili in zapravljali moj denar ter me prosili za poslovne usluge.

Zakaj je prišlo do takšne spremembe?

Po Đinđićevi smrti, ko je Boris Tadić prevzel stranko, so z njim prišle na oblast tudi stare sile iz Miloševićevega obdobja. Zopet so začeli vladati ljudje v senci (sive eminence), ki imajo danes enake ambicije, kot so jih imeli v devetdesetih letih. Na primer Aleksandar Tijanić, nekoč Miloševićev minister, zdaj pa direktor javne službe. Po kakšnih zaslugah? Lansiral je vse afere proti Đinđiću in medijsko destabiliziral prvo demokratično vlado v Srbiji. Izjavil je: "Če Zoran preživi, Srbija ne bo preživela." Ali vidite kakršen koli razlog, zaradi katerega bi Boris Tadić tega človeka zadržal v javni službi? Moral bi se znajti na zatožni klopi kot glavni inspirator likvidacije Zorana Đinđića. Takšnim je uspelo prepričati Tadića, da je odstranil vse Đinđićeve pristaše. Vsi so sklonili glave, tisti, ki smo veljali za Đinđićeve tesne prijatelje, pa smo nastradali.

Ali ste prepričani, da je Tijanić glavni inspirator umora?

Sem in to ni le moje mnenje. Mnogi v Srbiji o tem pišejo in govorijo. Tijanić je predstavljal del kabineta Vojislava Koštunice, kjer se je kovala politična zarota proti Đinđiću in njegov umor, to, kar se v Srbiji imenuje "politično ozadje". O tem danes govorijo tudi najvišji organi oblasti v Srbiji: javni tožilec, ministri, poslanci …

V tem kabinetu je skupina ljudi, povezana s starimi strukturami Miloševićevih služb, noč in dan snovala rušenje Zorana Đinđića in njegove vlade. Njihov glavni cilj je bila politična in medijska diskreditacija tako Zorana kot vseh njegovih prijateljev. To so tudi prvi začetniki kampanje proti meni, Đukanoviću in samemu Đinđiću, ki je potekala skupaj s hrvaškim časopisom Nacional. Tedaj so ustanovili zloglasno ekipo "expert unit", ki je izkoriščala pečat in pooblastila predsednika Srbije, da zlorabi ta naročena besedila, da jih prevaja in pošilja po svetu kot dokaz, da je srbski premier kriminalec. To so počeli ljudje kot Tijanić, šefinja kabineta Ljiljana Nedeljković, šef vojaške obveščevalne službe Aco Tomić, Rade Bulatović, Nikitović ... Vse te ljudi, ki so povezani z Miloševićevimi službami, je ščitil Koštunica.

Diskreditacijo Zorana Đinđića in mene so zasnovali isti ljudje v istem kabinetu.

Tako so začele nastajati politične razmere in scenarij za umor Zorana, kajti "umoriti kriminalca" ni greh. Zanimivo pri tem pa je, da me nihče od teh ljudi ne upa tožiti zaradi tega, kar govorim o njih. Nihče si ne upa priti v Ženevo, da bi me tožil. Verjemite, da ni boljše države, kot je Švica, da si izborite svoje pravice, če vas v medijih nekdo nepravično obrekuje in blati. Sam sem v Srbiji in na Hrvaškem vložil že na stotine tožb zoper laži, ki so jih mediji pisali o meni, in te tožbe tudi dobil. Toda s tem nisem dosegel ničesar, nobenega zadovoljstva. Zapravil sem veliko časa in denarja brez kakršnih koli učinkov. Še kar naprej lažejo in širijo neresnice.

Mnogi so vam očitali, da ste vmešani v umor Iva Pukanića, urednika časnika Nacional, ker je pisal o vaših nezakonitih tobačnih poslih.

To je popolna laž in nesmisel, s katerim so postregli tisti, ki so to tudi zakrivili. Menim, da gre za žrtev istih ljudi, o katerih vam danes govorim in za katere je delal, najverjetneje podobnih struktur, le da na Hrvaškem. O meni je Pukanić pisal 10 let pred svojo smrtjo, pisal pa je tudi o sto drugih hrvaških vplivnežih, neposredno preden so ga ubili. Mnoge je izsiljeval, to na Hrvaškem vejo vsi. Zdaj pa smo edini osumljenci umora črnogorski uradniki in jaz, čeprav je o nas pisal 10 let prej? Naivno in smešno.

Dejstvo pa je, da mi je povzročil velikansko škodo in da je delal v navezi s Koštuničevim kabinetom. Novinarka Jasna Babić je na primer priznala, na kakšen način so pisali te članke. Njihov avtor je bil Ratko Knežević, kriminalec in tihotapec s cigareti, ki me je izsiljeval, da ti članki ne bi prišli v javnost. Prej omenjena ekipa "expert unit" je izkoriščala naslov Koštuničevega kabineta, njegove telefone in številke faksov, od koder je pošiljala dopise, hrvaški Nacional pa je sprožil tobačno afero in me proglasil za šefa tobačne mafije. Še istega dne, ko je Nacional objavil te članke, so ti že bili prevedeni v italijanski in angleški jezik in ta "expert unit team" jih je takoj poslala italijanskemu veleposlaništvu, na OLAF ali na italijansko tožilstvo. Še istega dne! Mene, Mila Đukanovića in Zorana Đinđića so obtoževali tihotapljenja, pranja denarja in najtežjih kriminalnih dejanj, s katerimi nisem imel nobene zveze. Na podlagi teh lažnih prijav so v Italiji sprožili proces zoper mene; bil sem predmet preiskave skupaj z nekimi tihotapci in kriminalci, ki jih nikoli nisem poznal. Italijani so preiskovali poslovanje mojih družb in ugotovili, da je vse čisto, toda preiskava je še kar tekla naprej in to zgolj na podlagi takšnih člankov iz Nacionala in vpletenosti fantomske ekipe "expert unit".

Širijo se govorice, da ste s svojim denarjem pripomogli k črnogorski osamosvojitvi in da ste Đukanoviću pomagali ustanoviti novo državo ter da vas zato v Srbiji tudi preganjajo.

Mila Đukanovića poznam že dolgo, že od začetka devetdesetih. Imel sem distribucijske pravice za Balkan za cigarete največjih svetovnih proizvajalcev, praktično vseh največjih družb razen Phillipa Morrisa. Bil sem uradni distributer njihovih cigaret za Balkan, vse pogodbe so bile transparentne, plačeval sem vse obveznosti, ki so izhajale iz tega, vsem, ki jih je bremenil zakon, tako tudi črnogorskim ustanovam … Kot uradni distributer sem odločal, kateremu podjetju v regiji bom prodajal ciarete in s kom bom sodeloval. Ker je bila v Srbiji prodaja cigaret izključno v rokah obveščevalne službe in družine Milošević, ki sta bogateli na račun tega posla, jim sam nisem hotel prodajati cigaret. Poddistribucijske pogodbe sem sklenil s črnogorskimi podjetji in tako črnogorski državi omogočil, da zaračunava davek na cigarete. Sam osebno nimam nobene zveze niti finančnega vpliva v procesu osamosvajanja. To je bil izključno rezultat volje naroda, kot med drugim tudi pri vas v Sloveniji, če pa sem kdaj s svojimi posli na kakršen koli način k temu tudi kaj pripomogel, me to osrečuje in zadovoljuje.

Črni gori ste posodili 30 milijonov evrov za nakup letala.

To drži in ne drži! Gre za še eno od zgodb, ki jih je objavila prej omenjena ekipa "expert unit", da bi kompromitirala Đukanovića in mene ter prikazala neke podtalne povezave in nezakonite posle. V času, ko sem kot distributer za cigarete posloval s črnogorskimi družbami, sem imel izredno živahne odnose s črnogorskim finančnim ministrstvom. Potrebovali so letalo za državne potrebe, jaz pa sem jim pri tem na neki način pomagal. Ustanovili smo skupno podjetje, v katerega so oni na začetku vložili svojo "dobro voljo", jaz pa potrebna sredstva za nabavo letala. Dogovor je bil naslednji: država je znižala takse oziroma obveznosti, ki sem jih plačeval zaradi svojega poslovanja, na mesečni znesek, sprejemljiv za obe strani. Tako je Črna gora postopoma odkupila delež v tem skupnem podjetju in s tem tudi lastništvo letala. Oni so mi dokončno odplačali letalo s pomočjo znižanih taks in tako postali njegovi lastniki. Letalo so torej plačali sami.

V mnogih državah po Evropi bi to obravnavali kot korupcijo …

Mislim, da nimate prav. V poslovnih odnosih ni prepovedano, da ena stran pomaga drugi. V tem času sem posel v Črni gori dobil zato, ker sem imel ekskluzivno pogodbo za to blago in ne zaradi tega, ker sem jim pomagal pri nakupu letala. Če bi šlo za to, bi lahko govorili o korupciji, sicer pa ne.

Začeli ste v tekstilni industriji. Kateri so bili drugi posli, s katerimi ste se ukvarjali?

Osnovni kapital sem ustvaril v zahodni Evropi, zunaj Balkana. Sredstva, ki sem jih investiral v Srbijo v prvem valu, v devetdesetih, sem zaradi inflacije in vojne v glavnem sam izgubil. Nekaj sem zaslužil s prostocarinskimi prodajalnami, ki sem jih takrat imel, to pa je bil tudi edini vir zaslužka v tem času. Leta 2000 sem po Đinđićevem nagovoru, misleč, da prihaja nov čas in da lahko z zaposlovanjem koristim tudi Srbom, ponovno začel vlagati v Srbijo. Ustanovil sem družbo, ki je zaposlovala več kot 5000 ljudi, skupno sem investiral okoli sto milijonov evrov. Vlagal sem denar, ki so mi ga navrgli posli na Zahodu. Denar sem investiral v gradbena zemljišča, v obrat za izdelavo suhomesnih izdelkov in podjetje za proizvodnjo kioskov in „citylightov”. Kupoval sem že propadla podjetja, ki so se ukvarjala z distribucijo in maloprodajo, združil sem jih in vložil svež kapital. Nastalo je podjetje Futura plus, ki je v štirih letih iz več milijonov mark začelo ustvarjati letno 220 milijonov evrov bruto prometa.


Kaj se je zgodilo s Futuro plus?

Leta 2007 se je začela sistematična akcija. V medijih so me že predstavljali kot obsojenca, čeprav se proces sploh še ni začel. Lahko si mislite, kakšen vpliv je to imelo na poslovne partnerje, na banke in na zaposlene v mojem podjetju. Niso mi omogočili, da bi lahko prišel v Beograd in se branil s svobode, saj bi me bili takoj poslali v zapor. Ponudil sem jim kavcijo v višini pet milijonov evrov, da bi se lahko branil s svobode, oni pa so me predstavljali kot nekega begunca, ki beži pred zakonom. O ničemer me niso obveščali. Medtem ko sem se ukvarjal z odvetniki in prevodi, so me vlačili po vseh svojih medijih in sistematično odtujevali mojo lastnino.

Zemljišče na letališču, vredno več kot 400 milijonov evrov, so založili za štiri milijone evrov dolgov, ki jih je imela Futura plus do bank. To je bil nesmisel, saj je bila Futura plus zelo zdravo podjetje, z veliko vrednostjo, ki mu nikakor ni pretil stečaj. Po tem so podjetje v enem samem dnevu poslali v stečaj.

Medtem so v javnosti ustvarjali sliko, da gre za odvzem imetja nekemu kriminalcu po zakonu o odvzemu imetja. To nima nobenega smisla, saj nikoli ni bilo nobenega podobnega procesa, kajti kapital v tem podjetju nikoli ni bil vprašljiv. Kapital Future plus je prihajal iz podjetij z območja EU, torej je bilo investiranje v Futuro popolnoma transparentno.

Prikazovali so me kot zločinca, odvzeli so mi podjetje, zemljišče pa za drobiž prodali svojim partnerjem, svojim pristašem, Beku in Miškoviću. Vse to bo predmet tožbe, ki jo bom vložil proti Srbiji in proti ljudem, ki so sodelovali pri teh aktivnostih. To bo ena naslednjih pravnih akcij.

Sodelovali ste tudi z medijsko hišo WAZ?

V začetku leta 2000 me je Đinđić seznanil z vodstvom WAZ-a, natančneje z dr. Schumannom, predsednikom družbe. Začeli smo se pogovarjati o skupnih načrtih: oni kot medijska oziroma založniška hiša, jaz pa kot partner, ki je razvijal distribucijski sistem za časopise. Ker so opazili, da mi je v Srbiji uspelo iz propadlih podjetij ustvariti uspešno rastoča podjetja, so želeli sodelovati tudi z drugimi partnerji iz regije, da bi investirali v koncept, ki bi ga bilo mogoče razširiti po vsej regiji. Tako so postali partnerji in polovični solastniki našega podjetja Futura plus. Imeli so načrte na Hrvaškem, v Sloveniji, v Avstriji, na Madžarskem, v Romuniji…. Že obstoječi sistem smo nameravali čim bolj posodobiti, vzpostaviti poceni proizvodnjo za kioske in " citylighte" ter to nato implementirati tudi v drugih državah. Ker je WAZ že imel medije v tej regiji, na Hrvaškem ter v Romuniji in Bolgariji, je bila to za njih zelo privlačna ponudba. Na žalost pa se je sodelovanje oziroma partnerstvo končalo s polomom, tako zanje kot zame.

Ko se je leta 2007 sprožila gonja proti meni, so jim v Srbiji razlagali, da bo konec vseh njihovih tamkajšnjih poslovnih težav, ki niso povezane z menoj ali s Futuro, če prekinejo sodelovanje z menoj. A bili smo v istem košu, saj so mi skrajni srbski nacionalisti očitali sodelovanje z WAZ-om in me tako zaznamovali za sovražnika zaradi sodelovanja z Nemci. Resnica je bila, da jih v Srbiji niso hoteli, saj je uprava WAZ-a odkrito podpirala spremembe v Srbiji. Tadić in vsi tisti, ki so prišli na oblast po likvidaciji Đinđića, so nasprotovali tako WAZ-u kot meni.

WAZ sem izplačal leta 2007 in odkupil njihov delež v podjetju. S tem sem jim dal priložost, da svoje ambicije na srbskem tržišču samostojno uresničijo, toda končalo se je z enakim polomom kot pri meni. Le da proti njim niso mogli sprožiti procesa, ker niso Srbi. Moja največja težava in moja največja pomanjkljivost je v resnici ta, da sem Srb.

Kdaj nameravate vložiti tožbo?

Zdaj sem prejel odločbo iz Srbije, s katero so praktično negirali svojo obtožnico. Obsodili so me, da sem državo oškodoval za 750.000 evrov, pred tem pa so govorili o stotinah milijonov evrov. V sodbi ni niti z eno samo besedo omenjen organiziran kriminal, člani moje mafije in podobno. Govori le o zlorabi javnega položaja in to ne v mojem podjetju, ampak v neki fantomski družbi, za katero še nikoli nisem slišal. Zdaj vem in imam tudi dokaze, da gre za službo državne varnosti. Ta družba je imela v lasti skladišča, skozi katera je dotekalo blago s črnega trga, s tem izkupičkom pa so financirali paravojaške skupine in zločine, o katerih v parlamentu niso mogli javno glasovati. In vse to so hoteli zvaliti na moja ramena.

Tudi na sojenju nisem imel priložnosti, da bi se branil. Sodnica Milena Rašić je zavrnila vse predloge obrambe. Prav tako mi sodbe niso dostavili v pisni obliki, saj bi mi s tem omogočili pritožbo. Da bi me čim bolj in čim dlje časa oškodovali, je sodnica zaprosila za dodatne štiri mesece časa za pisanje sodbe. Kaj takšnega se v srbskem pravosodju še ni zgodilo. Zakonski rok določa 4 dni, v izrednih razmerah pa 15 dni. Toda zakoni v mojem primeru očitno ne veljajo. Tako bom pisno sodbo prejel šele februarja, marca ali aprila naslednje leto, medtem pa bodo o moji sodbi govorili kot o končanem primeru.

Ali je Srbija od Švice zahtevala vašo izročitev?

Že nekaj časa v vse države, v katerih imam podjetja, pošiljajo lažne ovadbe proti meni, na podlagi katerih je bilo sproženih že več preiskav. Vse te države so ugotovile, da gre za lažne ovadbe, da ni ničesar. Na začetku tega procesa so od Švice zahtevali mojo izročitev, kar pa je Švica zavrnila. Tudi Švicarjem ni bilo jasno, kaj naj bi pomenila zloraba uradnega položaja v zasebnem podjetju. Zasebno podjetje ustanoviš z namenom zaslužka in če zaslužiš, to ni zloraba položaja. Na vsak način so mi hoteli soditi za tihotapljanje cigaret, a ker tega niso mogli, so si izmislili, da sem menda zlorabil položaj v svojem zasebnem podjetju in oškodoval državo. Verjemite, če bi zares počel nekaj kaznivega, mi Švica ne bi dovolila, da se tu prosto gibljem in živim.

S čim se zdaj ukvarjate, kateri so vaši najdonosnejši posli?

Imam nekaj kratkoročnih, večinoma pa gre za dolgoročne posle. V Franciji imam veliko podjetje za proizvodnjo, distribucijo in prodajo vina. Proizvajamo vrhunska vina, prodajamo jih po vsem svetu, imamo pa tudi linijo biološko pridelanih vin, ki se zelo dobro prodaja tukaj v Švici in tudi v ZDA. Letno napolnimo približno dva milijona steklenic.

Že dolgo se s posli ne ukvarjam več zgolj zaradi denarja. Da bi se začel ukvarjati z določenim poslom, me mora v prvi vrsti privlačiti, saj želim nekaj ustvariti, da bi se dokazal. Vinarstvo ni niti najmanj preprosta dejavnost, zahteva veliko dolgoletnega truda. Bolj kot s profitabilnostjo se njegova vrednost meri z vrednostjo podjetja, ki sem ga ustvaril. Lahko rečem, da so moji posli uspešni, da mi ustvarjajo dovolj prihodkov za plačevanje mojih obveznosti in mi omogočajo udobno družinsko življenje. O denarju ne govorim rad. Naj le omenim, da moja podjetja trenutno zaposlujejo približno 2000 ljudi.

Kampanjo proti srbskim oblastem ste prenesli tudi na svetovni splet, postavili ste spletno stran, kjer vaši odvetniki govorijo vašo resnico.

Da, ko sem spoznal, kakšen proces vodijo proti meni, kakšne laži objavljajo in da me povezujejo z vsakršnimi zločinskimi deli, ki so se zgodila na Balkanu, mi je bilo dovolj. Odločil sem se vrniti udarec in povedati vse, kar vem o njih.

Vse dokaze sem odnesel tudi na ženevsko tožilstvo, kjer so po pregledu dokumentacije potrdili, da so moje izjave zelo verjetno resnične in zadevo predali policiji. Kolikor vem, je preiskava v teku.

Ali veste za akcijo Balkanski bojevnik? Pravijo, da ste prijatelj Darka Šarića.

Akcijo poznam iz medijev in sem tudi že javno povedal, da sem spoznal gospoda Šarića. Z njim sta me seznanila Miroslav Mišković in njegov sin, Šarić pa je njihov prijatelj in poslovni partner. Sam z njim nisem imel nobenih poslovnih stikov.

V kakšnih odnosih ste z Miškovićem in Bekom?

Tako njiju kot Miloševićevih ministrov nikoli nisem maral. Z WAZ-om smo takrat sodelovali v sistemu distribucije in prodaje, o čemer smo že govorili, WAZ pa je želel privatizirati tudi časnik Večernje novosti. Na Zoranovo pobudo sem ta posel sklenil kot finančni porok, seveda pa pri tem nisem imel velikega poslovnega interesa, saj bi bil ekskluzivni distributer. Po atentatu na Zorana so k meni prišli uslužbenci iz Koštuničevega kabineta po nalogu vladnega sekretarja Dejana Mihajlova. Sporočili so mi, da če želimo izvesti privtizacijo Večernjih novosti, to lahko storimo izključno s pomočjo Miškovića in Beka. Z WAZ-om smo poskušali rešiti položaj po pravni poti, pa se ni izšlo. Posel bi lahko sklenili le s pomočjo Miškovića in Beka, ekskluzivnih prodajalcev srbskega premoženja. Agencija za privatizacijo je očitno njihov servis.

Ukvarjate se torej z vinom, to pomeni s kmetijstvom, hrano. V kateri restavraciji najraje jeste? Vaš prijatelj Đukanović rad jé v ljubljanskem Asu. Ali ste že bili kdaj tam?

Nisem, toda bil sem v mnogih drugih restavracijah po Sloveniji in imate odlično kuhinjo. Nekoč sem jedel tudi v vladni restavraciji. Tudi tam je izvrstna hrana.

Kaj pa ste tam počeli?

V Slovenijo sem prihajal skupaj z WAZ-om, v zvezi s projektom regionalne širitve njihove mreže, ko so nameravali iskati lokalne partnerje. Takrat smo slovensko vlado zaprosili za mnenje in njeno soglasje glede tega vprašanja.