Edini ukrep, s katerim bi lahko nekoliko spodbudil gospodarsko rast, je ponovna uvedba investicijskih davčnih olajšav. Vendar imajo te le majhen učinek, saj jih lahko koristijo le dobičkonosna podjetja, ki pa se zaradi globalne negotovosti in visokih stroškov financiranja verjetno ne bodo odzvala v obsegu, ki je potreben za obljubljeno gospodarsko rast.
Namen današnjega komentarja pa je opozoriti na potrebno spremembo dohodninske zakonodaje, o kateri pred volitvami ni govorila nobena stranka. O njej nista govorila niti tista dva, ki sta v zmanjšanju davčnih obremenitev dela videla največje koristi - Virant in Janša. Razlog je morda v tem, da sta spremembo dohodninske zakonodaje leta 2007 z njenimi hibami dejansko podprla. O tej spremembi ni govoril niti Pahor, ki te anomalije najverjetneje niti ni opazil, prav tako ne Janković, ki ima med sodelavci šefico direktorata za proračun, Alenko Bratušek.
Podrobnosti, v katerih se skriva hudič
Za kaj gre? Gre za odpravo anomalije pri dohodnini, ki pri določenih višinah bruto plač (ne za vse!) povečanje bruto plače prevede v zmanjšanje neto plače. To pomeni, da država vzame več dodatnega dohodka, kot ga je oseba zaslužila, zato se pri teh dohodkovnih mejah ne splača imeti višje plače. Nasprotno, splača se prositi šefa, naj vam bruto plačo zniža oziroma naj vam je ne dvigne! V davčnem žargonu to pomeni, da so mejne davčne stopnje višje od 100 odstotkov! Pa to ne velja za plače pri 100.000 evrih, s čimer bi nabirali točke pri širših množicah, ampak za tiste nizke, ki ne presegajo 12.000 evrov. Poglejmo podrobnosti, v katerih se tokrat hudič skriva.
Dohodninska lestvica v letu 2011 ima štiri davčne stopnje: 0 odstotkov za bruto plačo, ki je nižja od vsote splošnih olajšav in socialnih prispevkov, 16 odstotkov v prvem davčnem razredu za davčno osnovo (opredeljena je kot razlika med bruto plačo in socialnimi prispevki ter splošnimi in posebnimi olajšavami) do 7.634,40 evra, 27 odstotkov za dodatne dohodke v intervalu med 7.634,40 in 15.268,77 evra in 41 odstotkov za dohodke nad 15.268,77 evra. Takšen davčni sistem je na prvi pogled primerljiv s sistemi v drugih državah, le da ima meje davčnih razredov zelo stisnjene.
Kako lahko namesto 16, 27 in 41 odstotkov pridemo do mejnih davčnih stopenj nad 100 odstotki? Odgovor se skriva v splošni olajšavi, ki jo marsikdo spregleda, na kar je Janševa vlada ob koncu leta 2007 morda računala ali pa je to spregledala tudi sama. Slovenija je edina država, ki davčne stopnje prikraja tako, da se splošna davčna olajšava znižuje z višino dohodka. Če je na primer bruto plača nižja od 10.342,80 evra, bo splošna olajšava znašala 6.205,68 evra, za bruto plačo med 10.342,80 in 11.965,20 evra bo znašala 4.205,74 evra, za bruto plačo nad 11.965,20 evra pa le še 3.143,57 evra.
Z višjo bruto plačo tako dohodnina ne raste le zaradi višje davčne osnove, ampak tudi zato, ker se znižuje splošna olajšava. V tabeli so prikazane: višina bruto plače, socialnih prispevkov, splošne davčne olajšave, dohodnine, neto plače in povprečne davčne stopnje za določene višine dohodkov. Iz nje je razvidno, da se ob povečanju bruto plače zgolj za 1 evro, z 10.342,80 na 10.343,80 evra, neto plača zmanjša za kar 319 evrov. Dejansko plačana mejna davčna stopnja tako ni le 16 odstotkov, ampak kar 31.900 odstotkov! Zato se povprečna davčna stopnja, ki je razmerje med plačanim davkom in bruto plačo, zmanjšano za socialne prispevke, poveča s 3,67 na 7,64 odstotka. Podobno se zgodi pri dvigu bruto plače z 11.965,20 na 11.966,20 evra, pri katerem se neto plača zmanjša za 169 evrov.
Davčna anomalija je škodljiva
V takšnem davčnem sistemu se morajo delodajalci in zaposleni vprašati, ali je dvig plač sploh smiseln, če pa se za to odločijo, morajo vedeti, za koliko se mora bruto plača dvigniti, da bi se to res prevedlo v dvig neto plače. To je seveda odvisno od tega, kakšno bruto plačo oseba trenutno ima in kakšno bi prejemala po spremembi. Na primer, če bi imela oseba 10.343 evrov letne bruto plače, bi se ta morala dvigniti na skoraj 10.832 evrov, da bi oseba ohranila 7.761 evrov neto plače. (Pri naslednjem prehodu ob 11.965 evrih pa mora skupni dohodek zrasti na slabih 12.224 evrov, da neto plača spet doseže 8.502 evra.)
Z drugimi besedami, delodajalec, ki bi želel "spodbuditi" delavca k večjim naporom oziroma ga nagraditi in mu povečati neto plačo za na primer 200 evrov, bi moral izplačati skoraj 640 evrov višjo bruto plačo, celotni strošek dela, skupaj s prispevki delodajalca, pa bi se moral povečati kar za 928,80 evra. V primeru, da bi vam direktor želel dvigniti bruto plačo z 10.343 evrov na denimo 10.543 evrov, pa ga morate dejansko prositi, naj tega ne stori, ker boste ob 185 evrov!
Kritični bralci bi lahko ob navedenih podatkih skomignili z rameni, češ da gre za relativno majhen interval dohodkov in da takšna davčna anomalija ni preveč škodljiva za delovne spodbude. Vendar pa je takšen pogled napačen, saj je v intervalu med 10.363 in 10.832 evrov okoli 2,5 odstotka vseh zaposlenih, v naslednjem intervalu pa okoli 2 odstotka vseh zaposlenih (podatki SURS), kar vsekakor ni zanemarljivo. Poleg tega spremenljiva splošna olajšava v resnici vpliva na plače vseh zaposlenih, tudi tistih, ki imajo plače višje od prve splošne olajšave, saj so njihovi dohodki po davkih zaradi tega nižji.
Zato je sprememba zakonodaje na tem področju nujna in Janković lahko brez škode začne prav pri tem. Poudariti velja, da to ni eden od ukrepov, zaradi katerega naj bi se uresničile predvolilne napovedi o okrevanju slovenskega gospodarstva. Bi pa človek pričakoval, da bo ekipa s tako smelimi napovedmi tako očitno anomalijo v davčnem sistemu odpravila z veliko lahkoto.
