Majhna, a sila zapletena
Lahko je Hrvatom analizirati volitve. Tam je bilo takoj jasno, da je HDZ izgubil, ker so bili mediji proti demokraciji. V Sloveniji pa so na izid volitev vplivali številni očesu komaj vidni dejavniki, tako da bodo analitiki po vsem svetu imeli polne roke dela, da logično pojasnijo fenomen Zoran. Zgolj s teorijo o komplotu levičarskih medijev in grdem obnašanju kvazilevice je kratko malo nemogoče pojasniti, zakaj so volilci zavrgli fantastično opcijo - SDS sam na vrhu države - in volili mešanico političnih amaterjev in luzerjev. Kateri so to filigranski elementi, ki so pripeljali do tega, da je starejši gospod s kavbojskim klobukom in ameriško slovenščino na sedežu SDS prazno buljil v kisle obraze in ponavljal, ali se je Slovencem zmešalo. Namesto, da bi objel še v petek prepričljivega zmagovalca Janšo, je moral na melodijo Mi imamo se fajn plesati najbolj žalostno kolo v zgodovini slovenskih volitev. Tujim analitikom priporočamo predvsem ogled člankov in komentarjev nanje v desnem tedniku majhnega formata, ki edini brani demokracijo, a kljub temu seže po njem šele vsak štiritisoči Slovenec. Tam modro ugotavljajo, da so v prvi vrsti krive kot kvargelj pokvarjene javnomnenjske raziskave, ki so Janeza namenoma zavedle, ko so ga razglasile za zmagovalca. Kaj pa zmagovalcu ostane, kot da po naporni kampanji z družinico preživi en lep miren petkov popoldan, ne pa da se poja po nekakšnih soočenjih na TV. To so zlorabili hudobni nasprotniki, in namesto da bi priznali poraz, so še zadnji dan nešportno neusmiljeno agitirali. Drugi dejavnik je prevelika koncentracija južnjakov v slovenskem prostoru. Če je Janez pred tremi leti lucidno ugotovil, da je Ljubljana z izvolitvijo Boruta povozila slovensko demokracijo, je tokrat lahko mirne duše dejal, da so demokracijo povozile ljubljanske Fužine. Vse to pa je posledica šlampasto izpeljane akcije izbrisa čefurjev v devetdesetih letih, imenovane Naredite mi to deželo spet slovensko. Samo 20 tisočim so takrat z izbrisom odvzeli tudi glasovalno pravico, zdaj pa imamo, kar imamo, ugotavljajo bralci omenjenega tednika. Razen tega, volilci južnega porekla volijo čustveno, so leni in ne berejo esdeesovega programa. Vedno navijajo za slabšega in so presrečni, če zajebejo tistega, ki državljanom hoče najboljše. Izid volitev je tudi posledica velike Janezove napake, ko je kot premier kupoval, namesto da bi prodal Mercator. Tudi za 100 evrov, samo če bi ga novi lastnik preimenoval v Janezovo štacuno. Zorana namreč še vedno enačijo z Mercatorjem, ki ima trgovino v skoraj vsaki slovenski vasi, in logično je, da jim je Zoran blizu. Kdo pa ne bi bil navdušen nad tem, da mu je Najboljši sosed premier osebno in da mu premier prodaja akcijo Pet na dan, mu v roke tlači nalepke za poceni posteljnino in šop Smrkcev. Valjda boš dal glas sosedu, ne pa tistemu, ki obljublja kri, pot in solze. Potem je tu še tujim analitikom tuja Kučanova udbomafija. Tistih 100 glasovnic, ki so izginile v Tržiču, je preko Murgel romalo v Zokijevo rojstno vas Saraorci v Srbiji, tam so vsi sosedje in sošolci volili za odličnjaka Zokija, potem pa je Milan z nočnim vlakom prinesel glasovnice nazaj v Tržič. In tako je Zoki zmagal, dragi tuji analitiki.
Persona non grata*
V diplomaciji me še posebej navdušujejo občasna razglašanja diplomatov za nezaželene osebe(*), ki naj državo zapustijo v 12 urah. Sliši se kot vojna napoved, vest je na naslovnicah, paparaci oprezajo za diplomati, ki na vrat na nos z jokajočimi otročički pod pazduho in vrečko najnujnejšega bezljajo proti letališču. Druga država vrača udarec in izganja diplomate prve države. Če je ena izgnala pet, jih druga čez noč nažene šest. Sledijo si ostre protestne note, retorika je na robu kulturnega, slišati je že hrumenje bombnikov. Tako je bilo nedavno med Veliko Britanijo in Iranom, ki zelo radi druga drugi izganjata diplomate. To je že nekakšna njuna družabna igra. In ker se po štirinajstih dneh diplomati vrnejo, kot da so bili na daljšem šopingu, najbrž ni daleč od resnice, da v ozadju diplomatska kriza poteka nekako takole. "Abdulah, John tukaj iz Foreign offica. Kako je v Teheranu?" "John, stara sablja. Hvala, lepa jesen je. Kaj bo dobrega?" "Poslušaj Abdulah, tole sranje z vdorom študentov v naše veleposlaništvo vam je malce ušlo, a?" "Sorry, John, saj veš, študentarija, malce so spili, ko so slišali, da ste nam blokirali premoženje v britanskih bankah. Vašim pa tudi ni bilo treba bežati na letališče v copatih in pižamah. Saj bi jih naši varnostniki peljali." "Grdo je bilo, ustrašili so se. Sicer pa, saj veš, da smo se s tisto blokado malce hecali." "Razumem, toda na demonstracijah v Londonu so vam študentje razsuli pol mesta, pa premier ni pobegnil z Downing Streeta. To meče grdo luč na naše odnose." "Se strinjam. Toda nekaj moram narediti. Bi bilo za vas sprejemljivo, da izženemo šest vaših diplomatov?" "Mislim, da bo za Ahmadinedžada to sprejemljivo. Mi potem izženemo dva vaša? Pa ostra protestna nota?" "Zdi se mi dokaj razumno. Zunanji minister razmišlja o izgonu za 14 dni. O.K.?" "Osebno nimam težav s tem, toda a bi šlo za 12 dni? Sicer bo naš veleposlanik moral v Teheranu na taščin rojstni dan, pa veš, da raje ne bi." "Toliko mu lahko grem na roko. Boste vi zalivali rože v našem veleposlaništvu? Pa v akvarij vrgli malo kruha?" "Veš, da bomo, John, tako kot zadnjič. A bi vi nam dali pod predpražnik tajne dokumente o izraelskem jedrskem programu? Pa žarnica na vhodu ambasade je crknila." "Zmenjeno, Abdulah. Lepo te je bilo slišati." "Tebe tudi, John, salam alejkum do naslednjega izgona!"