EuroMemorandum opisuje gospodarsko stanje, aktualne probleme in predloge ekonomski politiki v Evropi. Glavni poudarek je na dejstvu, da poglabljanje ekonomske krize v območju evra ogroža prihodnost Evropske unije. Evropska oblast je v krizi sprejela le minimalne potrebne ukrepe in popolnoma zgrešila pri reševanju glavnih problemov. Namesto da bi pripravili ukrepe za finančne institucije, ki so krizo povzročile, so pripravili ukrepe fiskalne strogosti, ki so prizadeli prebivalstvo po vsej Evropi. Ne samo da so zgrešili vzroke krize, ampak so z avtoritativnim in nedemokratičnim odnosom resno zamajali temelje evropske integracije.

Ekonomske krize namreč niso povzročili proračunski primanjkljaji. Izvira iz finančne krize v ZDA, ki je nastala zaradi politike, ki je po desetletjih stagnacije plač spodbujala potrošnjo tako, da je dovoljevala prekomerno kreditiranje gospodinjstev. Priložnost za dober zaslužek v ZDA so videle tudi velike evropske banke. Ko je nepremičninski balon v ZDA počil, so se v težavah zato znašle ne samo ameriške, ampak tudi evropske banke. Preživele so le zaradi velikih državnih intervencij. Bančna kriza je omejila financiranje gospodarstva, kar je povzročilo, da se je finančna kriza preselila v realni sektor in povzročila ekonomsko krizo. Hkrati se je povečal proračunski primanjkljaj, predvsem kot posledica reševanja bank, nižjih proračunskih prihodkov in večjih socialnih izdatkov. Začarani krog se je nadaljeval z medsebojnim vplivom investitorjev in bonitetnih hiš, ki so od perifernih evropskih držav zahtevali vse višje obresti na obveznice. To je povzročilo, da je proračunski primanjkljaj Grčije porasel s 5 na 15 odstotkov BDP. Po uspehu v malih državah so se špekulacije začele širiti na večje države Španijo, Italijo in celo Francijo. Evropske banke in vlade so uporabile davkoplačevalce kot bančno garancijo in jih prisilile v plačilo za krizo, kar je povzročilo globoko družbeno in politično krizo.

Ekonomska kriza se je najbolj odražala v vzhodnoevropskih državah, ki so bile prisiljene sprejeti programe fiskalne strogosti, in v perifernih evropskih državah, ki so bile prisiljene znižati plače in javne izdatke, če želijo še naprej prejemati evropsko finančno pomoč. Politika fiskalne strogosti je povzročila razkol znotraj držav in med državami EU. V številnih državah EU je zasejala tudi seme protievropskega populizma, vključno z nekdaj trdnimi podporniki EU na Finskem in Nizozemskem.

Politično krizo so povzročili skrajno nesocialni ukrepi politike fiskalne strogosti, ki je bila sprejeta marca 2011. Nadaljevala se je z idejo o skupni fiskalni politiki, vendar je bilo kasneje v razpravi govora le o večji finančni disciplini. V Grčiji, Portugalski in Irski, ki prejemajo finančno pomoč EU, so se bili prisiljeni odreči nacionalni ekonomski politiki. Z nadaljevanjem krize se je oktobra 2011 izvajanje nadzora nad nacionalnimi ekonomskimi politikami omejilo na Nemčijo in Francijo.

Počasna reakcija in slabe evropske politike so večino evropskih držav vodile v stagnacijo, ki jo spremlja resna kriza na trgu dela. Gibanje BDP v letu 2011 prikazuje poglabljanje krize v Grčiji in Portugalski, Irska in baltske države imajo skromno rast, vendar imajo BDP za desetino nižji kot pred krizo (Irska, Grčija, Estonija, Litva). Kriza je torej poleg evropskih perifernih držav najbolj prizadela baltske države. Sloveniji je sedaj v fazi stagnacije (ničelne rasti), raven BDP pa je 5 odstotkov nižja kot pred krizo.

Ekonomska kriza je povzročila resno krizo na trgu dela, število brezposelnih je v Evropi poraslo na 23,5 milijona, stopnja brezposelnosti je 10,3-odstotna. Brezposelnost se je v Evropi izrazito povečala v prvem letu krize in postala resen družbeni problem, ki je povzročil 37-odstotni porast proračunskih izdatkov za pomoči politike trga dela.

Evropa je za reševanje ekonomske krize izbrala ukrepe fiskalne strogosti najprej v državah območja evra. Toda izbrana pot ni prava, namesto avtoritarne in nesocialne politike bi bilo za izhod iz krize treba okrepiti gospodarsko rast.

Za reševanje teh izzivov bo treba oblikovali alternativno ekonomsko politiko. Gospodarska kriza je razgalila resne strukturne probleme kapitalizma - ekonomski model kapitalizma ne vodi v družbeni razvoj. Evropska komisija se je z ukrepi predolgo obotavljala in pri reševanju kapitalizma ni izbrala prave poti. Evropska ekonomska politika je bila preveč usmerjena v neomerkantilizem okrog Nemčije, regionalna politika pa je spodbujala predvsem investicije v infrastrukturo. Namesto tega bi bilo treba oblikovati v napredek usmerjeno industrijsko politiko, ki bi temeljila na znanju in visokih tehnologijah. Evropska regionalna politika bi morala biti usmerjena v napredek in predvsem v odpiranje novih delovnih mest.

Glede na to, da je finančna kriza izvor ekonomske krize, bi bilo treba najprej pripraviti reforme finančnega sektorja, ki je v zadnjem času postal prevelik glede na obseg realnega gospodarstva. Poleg tega finančni sektor ne plačuje davkov, zato bi bilo treba uvesti davek na finančne transakcije in z zbranimi sredstvi pomagati ljudem, ki jih je kriza najbolj prizadela. Ločiti bi bilo treba komercialno in investicijsko bančništvo ter ustanoviti evropsko bonitetno agencijo v javni lasti.

Namesto restrikcij bi potrebovali programe, ki bi bili usmerjeni v razvoj in bi reševali osnovne strukturne probleme današnjega kapitalizma. Strategija nizkih plač oziroma zniževanja stroškov dela domnevno zaradi povečanja konkurenčnosti je popolnoma zgrešena. Namesto tega bi moral razvoj temeljiti na uvedbi moderne tehnologije, evropska strukturna sredstva pa bi morala spodbujati razvoj naprednih in produktivnih sektorjev. Države članice bi morale bolje skrbeti za varstvo okolja in razvijati uporabo obnovljivih virov energije. Kooperative in socialna podjetja bi lahko igrali pomembno vlogo pri integraciji ekonomskih in družbenih ciljev s promocijo lokalne proizvodnje in potrošnje. Države članice bi morale uvesti koncept družbene odgovornosti podjetij za povezavo družbenih in okoljskih ciljev. Koncept fleksibilne varnosti je povzročil rast negotovih oblik zaposlovanja, zato bi morali ponovno vzpostaviti in okrepiti vse pravice iz delovnega razmerja. Sprejeti je treba ukrepe, ki bodo zagotovili, da se podjetja ne bodo mogla več izgovarjati na pritiske na konkurenčnost iz drugih držav EU ter s tem opravičevati zniževanja plač in poslabšanja delovnih pogojev.

Evropska kmetijska politika je nazoren primer slabe politike: namesto subvencij malim in srednjim kmetom za ekološko pridelavo kvalitetne hrane je v imenu konkurenčnosti finančno spodbujala velike kmetijskoindustrijske komplekse z vplivnimi lobiji v ozadju. Zgrešeni evropski model industrializacije, vključno z genetskim inženiringom, v kmetijstvu je privedel do izčrpanosti zemlje, uničenja biotske raznovrstnosti, degradacije ruralnih območij, zmanjšanja zaposlenosti ter negotovosti glede proizvodnje in preskrbe s hrano. Številne države potrošijo več hrane, kot je proizvedejo, in so odvisne od uvoza hrane z negotovih svetovnih trgov. Za trajnostni razvoj držav je zelo pomembno, da povečajo domačo pridelavo hrane. Povečati je treba investicije v kmetijstvo in pomoči malim in srednjim aktivnim kmetom za ekološko pridelavo hrane, podobno kot pri malih podjetjih, kar bi povečalo tudi zaposlenost in vplivalo na ruralni razvoj, istočasno z boljšo zaščito narave.

Namen EuroMemoranduma je predstaviti kritično analizo gospodarskega razvoja v Evropi in osnovne ideje alternativne ekonomske politike v letu 2012. Ekonomska politika namreč ni enoznačna. Evropska komisija na vrhu te dni predstavlja ukrepe izrazito konservativne ekonomske misli. To je ekonomska politika, ki temelji le na restrikcijah in vodi Evropo v gospodarsko stagnacijo in v bedo ljudi. Pomembno je predvsem uveljaviti idejo napredka ter spodbujati gospodarsko rast s sodobno industrijsko in kmetijsko politiko, ki bo ob skrbi za varovanje narave ljudem omogočila večjo kvaliteto dela in življenja.

EuroMemorandum 2012 je od včeraj dosegljiv na spletnem naslovu www.euromemo.eu.