"Imamo enak pogled na to, kako pomembna je kakovostna, polna povezava na desetem koridorju in če ne bo druge cevi, bo karavanški predor praktično edino ozko grlo na tem koridorju," je ob podpisu pisma dejal Vlačič, ki meni, da je izgradnja druge cevi predora nujna. "Zavedamo se, da je finančno to težak projekt, vendar je to tako z vidika varnosti kot s stališča vzdrževanja in predvsem uporabnikov dobra rešitev," je izpostavil.

S pismom o nameri želita Vlačič in Dörfler okrepiti dogovor s septembrskega srečanja, ko sta se oba zavzela za nadgradnjo karavanškega predora z drugo cevjo. S tem stališčem skušata prepričati tudi avstrijsko zvezno vlado, ki se zaenkrat nagiba k gradnji cenejšega ubežnega rova.

Vsebnina pisma o nameri govori o razlogih, zakaj je druga cev potrebna in zakaj je takšna rešitev boljša. "Mnenje Koroške bo za odločitev avstrijske vlade zelo pomembno," je prepričan Vlačič. V uspeh pa je prepričan tudi Dörfler, ki je pojasnil: "Temeljni razlog pisma o nameri je, da dosežemo konsenz na Dunaju in potem še v Bruslju. Če smo se že dogovorili na ravni Ljubljane in Celovca, potem mislim, da bo tudi zvezna vlada pritrdila temu projektu."

Izgradnja druge predorske cevi bi sicer stala okrog 300 milijonov evrov in predstavlja velik finančni zalogaj, pri čemer delež financiranja med državama še ni dogovorjen. Jasno pa je, da 20 let star karavanški predor v trenutni obliki ne izpolnjuje evropskih varnostnih standardov, ki jih mora doseči najkasneje aprila 2019, bodisi z ubežnim rovom bodisi z drugo predorsko cevjo.

"Veliko bolje je naložiti 300 milijonov evrov v prave projekte, kot 100 milijonov evrov le v ubežni rov," je ocenil Dörfler. Vlačič pa je dodal, da mora biti pri odločitvi na prvem mestu vprašanje varnosti, saj so predori najbolj nevaren del avtocestne infrastrukture. Spomnil je tudi na nedavno nesrečo v karavanškem predoru, ko sta se zaletela tovornjaka in je prišlo do popolnega kolapsa ter zapore prometa, kar se ne bi zgodilo, če bi predor imel še eno cev.

Vlačič se zaveda, da se bo do tega vprašanja morala opredeliti tudi nova vlada, vendar pa zaenkrat na slovenski strani ni bilo velikih dilem, da je druga predorska cev potrebna. O tem, kako v teh kriznih časih zagotoviti dovolj sredstev za realizacijo, pa je spomnil tudi na možnost javno-zasebnega partnerstva. Za karavanški predor bi bila ta rešitev možna, saj je to tudi edini predor v državi, katerega uporaba se plačuje.

Mednarodni avtocestni predor Karavanke, ki je z osmimi kilometri skupne dolžine in 3750 metri dolžine na slovenski strani najdaljši slovenski cestni predor, je bil prometu predan 1. junija 1991. Je edini enocevni predor na slovenskem avtocestnem omrežju.

Do konca januarja 2012 naj bi strokovnjaki v meddržavni komisiji pripravili potrebne podlage in do marca naj bi bila sprejeta dokončna politična odločitev glede direktne izgradnje druge predorske cevi ali najprej izgradnje ubežnega rova in šele kasneje druge cevi, kar bi bila v prvi fazi precej cenejše. Na koncu pa naj bi takšna varianta stala nekoliko več.