Po besedah pokojnikovega sina Iztoka Daria Šilca se je 17. januarja 2006 zvečer oče začel zvijati zaradi bolečin v trebuhu. Sin je klical nujno medicinsko pomoč, vendar zdravnik Zelinka, ki je prišel z reševalnim vozilom in dvema zdravstvenima tehnikoma, pacienta ni želel odpeljati, rekoč, da njegove težave niso dovolj resne. Ker bolečine niso ponehale, je sin ponovno klical zdravnika, a je obisk na domu zavrnil. Ker je sin vztrajal in prosil, naj si vendarle premisli, je Zelinka na njihov dom poslal rešilca z zdravstvenim tehnikom. Očeta so pripeljali na urgenco, kjer je Zelinka zanj odredil protibolečinsko terapijo.
Posumil na nevarno dogajanje v glavi
"Večkrat sem ga prosil, naj ga pregledajo tudi z ultrazvokom (tako mi je namreč naročila znanka, ki je zdravnica), a mi ni uspelo," je pričal pokojnikov sin. Kljub njegovemu nasprotovanju je zdravnik očeta med 3. in 4. uro zjutraj premestil na nevrološko kliniko. "Rekel sem mu, da je to huda strokovna napaka in da bo oče umrl. A sem bil popolnoma nemočen..." je še pričal Iztok Dario Šilc. Očeta so 19. januarja okoli 10. ure z nevrološkega napotili na oddelek za gastroenterologijo na gastroskopsko preiskavo, nato pa spet vrnili na oddelek za nevrologijo. Okoli pol ene ure so ga ponovno napotili na gastroenterološki oddelek, dve uri pozneje pa je zaradi hude krvavitve v trebušni votlini umrl, prišlo je namreč do poka trebušne aorte.
Marko Zelinka je v svoj zagovor pojasnil, da ob prvem pregledu ni našel vzroka za pacientove težave, nič pa ni kazalo, da bi bil ogrožen. Ob drugem pregledu mu je potožil zaradi krčev v trebuhu in dal mu je zdravilo. Zdravnik je postavil več delovnih diagnoz, med drugim tudi možno razširitev trebušne aorte. Ker pa je nato pacient v ambulanti dobil epileptični napad, od svojcev pa je izvedel, da ga kljub okoli 70 letom starosti ni imel še nikoli, je posumil na nevarno dogajanje v glavi. Zato ga je napotil na nevrologijo. Glede ultrazvoka je obtoženi pojasnil, da ga na urgenci takrat sploh niso imeli. Na vprašanje, zakaj potem ni napisal napotnice za to preiskavo, je odvrnil, da je organizacija nujne medicinske pomoči takšna, da pacienta z diagnozo lahko le napoti k ustreznemu specialistu.
Enaki znaki različnih bolezni
Zaslišali so tudi izvedenca dr. Igorja Švaba, specialista splošne medicine, ki je ocenil, da je bila Zelinkova odločitev za napotitev na nevrološki oddelek razumljiva. Glede na podatke, ki jih je imel, je bila možnost, da gre v resnici za razširitev oziroma anevrizmo trebušne aorte, majhna. Če bi hotel potrditi ali izključiti to diagnozo, bi bila potrebna ultrazvok ali, še bolje, računalniška tomografija, teh preiskav pa na urgenci niso mogli opraviti. Izvedenec je tako zaključil, da je bilo Zelinkovo ravnanje v skladu z medicinsko stroko ter da ni šlo za malomarnost ali nestrokovnost. Smrt pacienta je bila po njegovi oceni posledica nespecifične simptomatike in drugih pacientovih bolezni.
Na prostor za priče so povabili tudi kardiovaskularnega kirurga dr. Vojka Flisa z mariborskega kliničnega centra. Po njegovih besedah bi moral zdravnik preveriti delavno diagnozo anevrizme ter jo potrditi ali izključiti. Kajti izkazalo se je, seveda naknadno, da je bila anevrizma za pacientovo življenje bolj nevarna kot epileptični napad. Dr. Flis je tudi razložil, da so lahko znaki epileptičnega napada enaki znakom, ki so posledica razširitve aorte.
Na prihodnji glavni obravnavi v začetku januarja bodo zaslišali še dr. Jožeta Balažica, ki je bil skupaj z dr. Švabom soavtor izvedenskega mnenja. Potem se bo sodni senat odločil o predlogu tožilstva, da bi o primeru povprašal še komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri ljubljanski medicinski fakulteti.
