Telekomunikacijski svetovalec bi nam lahko svetoval, kako optimizirati stroške v povezavi z dostopom do spleta, mobilne telefonije, televizije, odvračal bi nas od na videz ugodnih nakupov tehnoloških igračk, z njegovim nasvetom bi se lažje uprli bleščečim oglasnim sporočilom, saj bi bil namesto nas seznanjen z drobnim tiskom, ki ga pogosto spregledamo ali ne preberemo do konca… Nenazadnje se ponudniku telekomunikacijskih storitev ali naprav neredko zavežemo za dalj časa zakonskemu partnerju.
"V praksi se trudim kupovati samo tisto, kar bom tudi uporabljal, pa mi ne uspe vedno. Spomnim se svojega prvega mp3-predvajalnika, ob nakupu sem bil zelo navdušen. Izkazalo se je, da je neuporaben, in obležal je v predalu. Pred dvema letoma sem hčeri kupil prenosni playstation in spet sem bil navdušen, kako ji ga bom potisnil v roke in se bo zamotila ob pravih trenutkih. No, izkazalo se je, da so igre bistveno predrage, in jih nisem kupoval, ker bi obubožal. Pol ducata iger se je hitro naveličala, zdaj se na njem nabira prah," priznava "tehnofrik" Jonas Žnidaršič.
Dr. Marko Polič, profesor psihologije z ljubljanske Filozofske fakultete, ugotavlja, da si ljudje želijo možnost izbire, čeprav kupljenega ne bodo uporabili. "Kupujemo tudi naprave s čim več gumbi in funkcijami, ki jih nato ne bomo uporabili. Ampak občutek je boljši zaradi možnosti izbire, nekakšne večje svobode." Podobno kot Polič tudi pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) opažajo, da so potrošniki preveč zaletavi in ob odločitvi za določenega operaterja in njegovo paketno ponudbo ne razmislijo o svojih dejanskih potrebah. "Zato za telekomunikacijske storitve plačujejo več, kot bi bilo treba, v številnih primerih jim odločitev prinaša dodatne stroške, denimo prenos podatkov pri mobilnih operaterjih, ker potrošnik kupi pametni telefon, čeprav ga ne potrebuje," je kritičen Boštjan Okorn z ZPS.
Slika povprečnega uporabnika
Glede na zadnje podatke Statističnega urada (Surs) iz leta 2009 slovensko gospodinjstvo za telekomunikacije porabi 901 evro na leto, več kot denimo za zdravje in izobraževanje. Podobno sliko so ustvarili obiskovalci Dnevnikove spletne strani - povprašali smo jih, koliko evrov mesečno porabi njihovo gospodinjstvo za vse telekomunikacijske storitve, vključno s stroški za mobilni in morebitni stacionarni telefon, dostop do spleta, televizijo, seveda pa pozabili nismo niti na RTV-prispevek, ki imetnika električnega števca stane 12 evrov mesečno.
Glasovalo je 2053 obiskovalcev, večina (47,6 odstotka) jih je navedla, da njihovo gospodinjstvo mesečno porabi od 50 do 100 evrov. Z 21,1-odstotnim deležem jim sledijo tisti, ki porabijo 150 do 200 evrov. Dvesto evrov ali več za telekomunikacijske storitve nameni 7,3 odstotka gospodinjstev, medtem ko najmanj, do 20 evrov, porabi 1,8 odstotka gospodinjstev. Anketa seveda ni bila reprezentativna, kljub temu pa dopušča sklepanje, da izdatki za našo povezanost s svetom znatno obremenjujejo naše družinske proračune.
S čim se torej ponaša večina sodelujočih v anketi, ki za telekomunikacije nameni od 50 do 100 evrov? Cene tako imenovanih trojčkov, ki vključujejo dostop do spleta, kabelsko televizijo in telefon, se pri različnih operaterjih razlikujejo predvsem glede na želeno hitrost dostopa do spleta. Cena osnovnega trojčka s solidno hitrostjo dostopa do spleta se pri operaterjih giblje okoli 30 evrov, k temu pa je treba prišteti še obvezno RTV-naročnino.
Ponudnike tako mobilne tehnologije, dostopa do spleta, navadne telefonije kot televizije smo povprašli o mnenju glede povprečnega naročnika. Nekateri (tudi največji) so se skušali izviti z raznimi izgovori, spet drugi so bili bolj "radodarni", zato smo sliko povprečnega uporabnika sestavili zgolj iz podatkov teh drugih. Povprečni naročnik jim za storitve mobilne tehnologije odšteje okoli 30 evrov mesečno, najbolj priljubljeni pa so tako imenovani trojčki za približno 35 evrov, s katerimi dobimo dostop do spleta s solidno hitrostjo, približno 60 televizijskih programov in telefonijo, pri nekaterih ponudnikih pa tudi brezplačne klice znotraj omrežja.
Če upoštevamo, da sta v povprečnem gospodinjstvu dva mobilna telefona, dobimo znesek, ki ga je na Dnevnikovi spletni strani "obkljukala" velika večina sodelujočih, to pa potrjujejo tudi zgornji odgovori ponudnikov in podatki statističnega urada.
Privlačnost dveletne vezave
Ponudnike telekomunikacijskih storitev smo tudi povprašali, za koliko mesecev v povprečju je vezan posamezen uporabnik. Pri Mobitelu podatka ne želijo razkriti z razlago, da je to njihova poslovna skrivnost. Tudi na Siolu so obmolknili. Na Simobilu pravijo, da se več kot polovica naročnikov odloči za pridobitev subvencioniranega telefona ali drugih ugodnosti z vezavo, ki znaša 24 mesecev. Za enako časovno obdobje se najpogosteje odločajo tudi Tušmobilovi uporabniki, sicer manj pogosto pa izberejo tudi 12-mesečno vezavo, ki prinaša pri nižji subvenciji (podobno kot pri drugih ponudnikih) nekaj višji začetni strošek nakupa mobitela. Povprečen Telemachov uporabnik je vezan 12 mesecev, najpogosteje zaradi subvencije opreme in priključka na objektu, sledijo vezave za nekajmesečno brezplačno uporabo storitev. Tudi pri Amisu pravijo, da se uporabniki vse pogosteje - takih je kar 80 odstotkov vseh naročnikov - odločajo za cenovno ugodne akcije, ki seveda prinašajo dolge vezave. Najmanj pogosto se vežejo uporabniki T-2, velika večina naročnikov je prosta vseh vezav.
Mobilne operaterje smo povprašali tudi o realizaciji zakupa, saj se pogosto dogaja, da z mamljivimi ponudbami vabijo potrošnike k zakupu širokih paketov, ki močno presegajo njihove dejanske potrebe. Ni presenetljivo, da so bili z odgovori vsi po vrsti skopi, so pa posredno priznali, da izkoristki morda niso takšni, kot to omogoča plačani obseg storitev. Zanimivo je, da na Simobilu pravijo, da so z uvedbo aplikacij za sprotno spremljanje porabe izkoristki zakupljenih količin postali bolj optimalni. Zaradi ogromnih stroškov pri uporabi tabličnih računalnikov in pametnih mobilnih telefonov pa so uvedli nove pakete za mobilni internet s posebno varovalko. Po porabi v paketu zajete količine prenosa podatkov stroškov dodatnega prenosa ne zaračunajo, a hitrost prenosa znižajo na 64 kbit/s.
Zapravljivci ustvarjajo mamljiv trg
Nedavno objavljena raziskava raziskava CEE Telco Industry Report je razkrila, da ima pametni mobilni telefon 27,8 odstotka Slovencev, največ na območju držav Srednje in Vzhodne Evrope. Prejšnji teden so iz Samsunga sporočili, da so v Sloveniji lani prodali 210.000 mobilnih telefonov, letos naj bi jih 250.000, od tega 40 do 45 odstotkov pametnih. Južnokorejski izdelovalec je letos v Sloveniji prodal 3000 svojih tabličnih računalnikov, v letu 2012 jih bodo po okvirnih napovedih 50.000 do 70.000. Slovenija je tako gotovo mamljiv trg, roke pa si poleg izdelovalcev tehnoloških naprav manejo tudi mobilni operaterji in drugi ponudniki.
Raziskava Mediane, opravljena na vzorcu 6111 posameznikov v starosti od 15 do 75 let v drugi polovici lanskega in prvi polovici letošnjega leta, kaže, da največ časa namenimo za poslušanje radia, sledi gledanje televizije. Ponudniki nas na eni strani bombardirajo z vedno bolj privlačnimi ponudbami, praviloma opremljenimi z vedno bolj drobnim tiskom, po drugi strani pa imamo na voljo omejeno količino časa in v kriznih razmerah tudi denarja. Kupce privabljajo z oglasi na primer za televizijske ali mobilne pakete, ki so prve tri mesece brezplačni, v drobnem tisku pa piše o stroških, ki sledijo zavezi k tem paketom. Gre tudi za to, da ponudniki "poceni, ker se splača" skušajo prodati nekaj, kar potrošnik kasneje težko konzumira v celoti, tudi pakete z ogromno količino zakupljenih podatkov in televizijske programe, ki jih zaradi časovne omejenosti le redko gledamo, čeprav zanje drago plačujemo.
Zakaj se torej ljudje kljub omenjenim omejitvam - kot kažejo tudi podatki operaterjev - vedno pogosteje odločajo za sklepanje dragih paketov in "poceni" nakupe najnovejših tehnoloških naprav?
Drobni tisk in nerazumljive formulacije psiholog Polič razume kot sredstvo zavajanja kupcev. Ti po njegovih besedah opazijo tisto, kar je izstopajoče, očitno in se zdi glavno - privlačna ponudba, naprej pa ne razmišljajo. "Ponavadi se odloča pod časovnim pritiskom, ponudba velja samo določen čas in riba je na trnku." Polič še dodaja, da imajo predvsem starejši težave z branjem drobnega tiska, zato ga preprosto izpustijo. Spet drugi se z njim ne "mučijo", tretjim pa se zdi to nepomembno. "Zato je uporaba drobnega tiska zavajajoča, goljufanje, kot nepomembne se prikazujejo bistvene zadeve," opozarja psiholog.
Branju oglasov se sicer izogiba, povedal pa je, da je njihovo bistvo neka izjemno privlačna ponudba, ki se ji je težko upreti. Mnogi so premalo usmerjeni v prihodnost, presojajo za sedaj in tukaj ter se spustijo v nepotrebne nakupe, pravi. "Žal tega niti ne opazijo, saj vedno najdemo kako opravičilo za lastno neumnost," je še dodal.
S kritiko niso varčevali niti na ZPS, kjer skrbno spremljajo dogajanje na telekomunikacijskem trgu v Sloveniji. ZPS se zavzema za čim večjo transparentnost, kamor sodi tudi pošteno oglaševanje. Torej navedba dejanske, ne le akcijske cene, predstavitev ponudbe brez drobnega tiska (še zlasti na spletnih straneh) in korektno obveščanje potrošnikov o morebitnih spremembah ponudb in cen. Na ZPS se potrošniki obračajo šele ob težavah, tudi na podlagi njihovih pritožb pa skušajo operaterje prepričati, da je transparentnost za obe strani pozitivna.
Okorn je opisal dva primera, ki si jih operaterji ne bi smeli privoščiti, pa so precej pogosta praksa. Eden je oglaševanje ponudnikov, da določena storitev stane 11 evrov, nato pa je po preteku 6-mesečnega obdobja zanjo treba odšteti več kot 50 evrov mesečno, potrošnik pa se obenem zaveže za 24 mesecev. Drugi je oblikovanje cen storitev na način, ki lahko zavede potrošnika. "Pri enem od mobilnih operaterjev kilobajt prenesenih podatkov za predplačnike stane 0,005 evra, za naročnike 0,0005 evra. Razlika v eni decimalki pomeni 10-krat višjo ceno, a na prvi pogled potrošnik tega ne zazna," pojasnjuje Okorn.
Zajemite sapo in … preštejte do deset
V zvezi z drobnim tiskom in dolgoročnimi vezavami smo se obrnili tudi na Oglaševalsko razsodišče, ki je s slovenskim oglaševalskim kodeksom pristojno za skladnost objavljenih oglasov. Povedali so nam, da pritožbe na tovrstne primere še niso prejeli. Sicer po 12. členu kodeksa velja, da mora oglaševalec jasno opredeliti, za kateri izdelek in katero različico izdelka velja predstavljena cena, iz oglasa pa mora biti tudi jasno razvidno, kaj vse je vključeno v ceno. Tretji člen kodeksa med drugim govori o poštenosti, ki določa, da je treba vse ključne dejavnike v oglasu, ki bi lahko vplivali na odločitev potrošnika, jasno navesti. Oblikovanje in način predstavitve morata zagotoviti, da je oglaševanje jasno in lahko razumljivo, v primeru opomb in drobnega tiska pa morajo biti besedilo dovolj veliko, opazno in berljivo, skromno določa kodeks.
Dr. Miro Kline s Fakultete za družbene vede pojasnjuje, da gre za sedaj že ustaljeno prakso ponudnikov telekomunikacij v Sloveniji, ki se je začela z zavajajočim Siolovim ponujanjem paketov brez vprašanja, katerega operaterja je naročnik izbral. "Sedaj to delajo vsi ponudniki, vključno z mobilnimi operaterji in ponudniki televizijskih programov. Najprej je šlo za zlorabo monopolnega položaja, sedaj imamo popolno konkurenco in posledični boj za preživetje. Rezultat je enak - potrošniki ga drago plačujejo," je povedal dr. Kline.
Po njegovih besedah ne gre za strategije oglaševanja, temveč za staro in v praksi že neštetokrat preverjeno metodo prepričevanja, imenovano "materialni samointeres" (material self-interest). Gre za metodo prepričevanja, zgrajeno na motivu posameznika, da želi dobiti največ in za svoj izbor plačati najmanj. Ta predstavlja močno silo v (pre)usmerjanju posameznikovih odločitev, tovrstni oglaševalci potrošnike nagovarjajo s sporočilom, ki ga lahko prevedemo "imamo dobro priložnost oziroma posel za vas", razlaga Miro Kline. Obljubljena priložnost pa se nato takoj ali z zakasnitvijo izkaže kot slaba.
Dr. Kline potrošnikom svetuje, naj bodo vedno pozorni na radodarne ali pretirano prijazne ponudbe. Nanje je po njegovem prepričanju treba odgovoriti tako, kot bi vas nagovoril neznanec in vam ponudil na videz dober posel. "Takšnemu nikoli ne odgovorite takoj, temveč s poglobljenim premislekom. Skoraj vedno pomaga že to, da pred odgovorom preštejete do deset," je dodal. Če tudi to ne pomaga, svetuje, da je sedaj, tudi zaradi krize, zadnji čas, da se potrošniki naučijo reči ne.
V akciji ali ne?
Žnidaršiča smo povprašali, ali povprečni uporabnik res potrebuje pametni telefon. "To je potrošno blago. Človek ga za svoj obstanek po definiciji ne potrebuje." Kako pa naj potrošnik oceni svoje realne potrebe? "Hm, vsak po svoje in glede na svoje zmožnosti. Če imaš boljšo plačo, si najbrž lahko - in je tudi prav - privoščiš nekaj, česar ne potrebuješ. Luštno je v akciji najti kakšno napravo, ki jo tisti trenutek res potrebuješ, ni pa pametno kupovati zgolj zaradi akcije. Stvari kupujmo, ko jih potrebujemo. Splača se zanašati na svoj izbor, ne pa da zate odloči en popust."
ZPS potrošnikom svetuje, naj pred sklenitvijo pogodbe skrbno pregledajo pogoje in preverijo, ali prinaša kakršne koli dodatne stroške. Po besedah Okorna je namreč bolje, da se za določeno storitev ne odločijo, kot pa da kasneje plačujejo več, kot so pričakovali. Svetuje tudi izogibanje vezavam, saj te onemogočajo preprosto in cenovno ugodno menjavo operaterja. "Telefone, pretvornike, televizije in podobno raje kupujte v specializiranih trgovinah, lahko tudi na obroke, operaterjem pa prepustimo, da izboljšujejo svojo ponudbo in kakovost storitev, ne pa, kot se dogaja sedaj, da se ukvarjajo s prodajo in servisiranjem opreme."
Da bi preverili njegove trditve, kaj se bolj splača, smo se lotili izračunov. Mobitel na primer v zameno za en evro začetne investicije in podpis pogodbe ponuja tablični računalnik zadnje generacije. Sledi streznitev: vsak mesec je treba Mobitelu nakazati 19 evrov. Znesek je na prvi pogled majhen, a izračun pokaže, da po 24 mesecih, kolikor se vežemo v omenjeni ponudbi, za želeno napravo plačamo 456 evrov. Redna cena za taisto tablico pri enem največjih prodajalcev elektronske opreme pri nas, ki ponuja plačilo na obroke v akciji "hitri kredit", pa znaša 579,99 evrov. Če bi se držali Okornovega predloga za plačilo na obroke, bi bili finančno gledano torej na slabšem, saj je treba k redni ceni prišteti tudi stroške odobritve in obrestno mero, poleg tega mora biti kreditojemalec redno zaposlen. Drži pa, da ne bi bili vezani na mobilnega operaterja, temveč na finančno družbo.
V zgornje analize stroškov naročnin in paketov pri telekomunikacijskih ponudnikih seveda niso bili zajeti tisti za nakupe tehnoloških naprav, ki niso bile v akciji. Vsekakor pa velja, da bi lahko marsikdo s pravilno izbiro v skladu s svojimi potrebami celo prihranil. Kot opozarjajo strokovnjaki in pristojne institucije, bi morali postati bolj pozorni na to, kaj podpisujemo in za kaj se odločamo. Ker prste Slovencev vse pogosteje grejejo pametne naprave, niso zanemarljivi niti stroški nakupa aplikacij, kar še posebej velja za vse Applove uporabnike. Še najbolje pa bi nam lahko pomagal telekomunikacijski svetovalec, ki bi mu preprosto zaupali svoje potrebe in bi namesto nas in za nas izbral natanko tisto, kar potrebujemo. Šele z njegovo pomočjo bi se morda začeli zares zavedati, koliko porabimo za telekomunikacije. Tudi Dnevnikova anketa bi po vsej verjetnosti kazala drugačno sliko - da za tehnološke "igračke" in sredstva, ki jih delajo še bolj uporabne, v praksi namenimo več, kot si sploh upamo predstavljati.
