V istem času je nastajal prav tako prelomni Jergovićev Sarajevski Marlboro (1994), ki ga je založba Penguin ponesla v najbolj oddaljene kotičke sveta (zadnjič sem ga videla v neki mehiški knjigarni), Vladimir Arsenijević pa je v tistih letih sestavljal prvi srbski protivojni roman V podpalubju (1994), v katerega je zlil tesnobo in bridkost nemočnega opazovalca "z druge strani" ter zanj leta 1995 nepričakovano dobil Ninovo nagrado. Iz obleganega Sarajeva je pisal še Nenad Veličković, čigar knjige smo redno dobivali v Slovenijo, najprej Gostače (1995), nato Dnevnik moje hčere (2002) in še veliko uspešnico Sahib (2001).

O vojni je pisal tudi Dževad Karahasan, v Sloveniji zelo priljubljen avtor (ki so mu lani podelili vilenico), v Dnevniku selitve (1993), Sari in Serafini (1999) in Nočnem shodu (2005). Igor Štiks je v Elijevem stolu (2006) v oblegano mesto postavil tujca, avstrijskega pisatelja, Boris Dežulović pa je hrvaško-bošnjaški spopad popisal v grenki komediji zmešnjave Jebo sad hiljadu dinara (2006). Eksil in izgon iz nekdanje skupne države sta odmevala v delih svetovno znanih Dubravke Ugrešić in Aleksandra Hemona, pa še nekoliko manj eksploatirane, a pri literarnih sladokuscih izjemno cenjene Daše Drndić. Slavenka Drakulić se je leta 1999 v Kot da me ni soočila z najbolj zamolčanim delom vojne, z načrtnimi posilstvi žensk, na podlagi romana je Juanita Wilson letos posnela še film. Leta 2004 je Slavenka Drakulić v angleščini izdala še eno pomembnih del, They Would Never Hurt a Fly (Oni še muhe ne bi ubili), serijo portretov haaških obtožencev, v katerih se ne zgraža nad satanskostjo, temveč banalnostjo zla, zakritega v povsem povprečnih psiholoških profilih nekdanjih morilcev.

Ko otroci spregovorijo

To je le nekaj imen, ki so slovenskemu bralcu najbrž najbolj znana, lahko bi jih našteli še mnogo, mnogo več. Pravo vprašanje namreč ni, kdo je o vojni in razpadu države že pisal, temveč - mar kdo ni? In, ali o tem sploh še kdo piše? Je sploh mogoče kaj novega povedati? In kako, če sploh, o tem govorijo povojne generacije?

V zadnjih letih se je oglasilo nekaj avtorjev, ki jih bolj kot skupni pristop druži to, da so bili v devetdesetih večinoma - otroci. Povezuje jih dejstvo, da v svojih delih bolj ali manj pometajo na lastnem dvorišču, soočajo se z grehi očetov, postavljajo "neprimerna" vprašanja, kar nekajkrat v glavno vlogo postavijo otroka. A to je zelo na grobo povzeto. Odnos med vojno in literaturo je od države do države različen, tako kot je različna vloga, ki so jo te iste države odigrale v razpadu nekdanje skupnosti.

Lanski "vsejugoslovanski hit", ki je odmeval v vseh državah nekdanje Jugoslavije, tudi v Sloveniji, je bil romaneskni prvenec Ivane Simić Bodrožić (1980), Hotel Zagorje. To je prvi hrvaški roman, ki pričevanje o vojni podaja iz perspektive otroka. Njeno pisanje je sicer avtobiografsko, a literarno močno in daleč od še ene knjige o vojnem trpljenju. Je pripoved deklice iz Vukovarja, ki je izgubila očeta in mladost preživlja v improviziranem begunskem centru v politični šoli pri Kumrovcu, kjer se tragična družinska zgodovina meša z običajnim in vsakdanjim, prvo cigareto, prvim poljubom in najstniškimi mozolji. Prednost njenemu pisanju je dala prav otroška perspektiva, ki ji je med drugim omogočila naiven zapis politično nekorektnih izjav, kazalcev tedanje ideologije, ki se v najčistejši obliki kažejo prav v otroških ustih.

Toda najbolj odmevna Ivana Simić Bodrožić ni edina, ki se na Hrvaškem vrača k posledicam razpada države. "Teme vojnih strahot so že izpete, zato se povojna literatura obrača k posledicam vojne, ki so pustile pečat v psihološkem življenju posameznikov," ugotavlja hrvaška literarna kritičarka Jagna Pogačnik. Povojno pisanje se ukvarja tudi s še posebej bolečimi temami, izpovedmi vojnih veteranov s posttravmatskim sindromom, zdravljenjem na psihiatriji in ne tako redkimi samomori.

Ni več vojne, a arkadije tudi ne

Literatura, ki smo jo zadnjih osemnajst let skorajda lahko enačili z vojno literaturo, je gotovo bosanskohercegovska. "Vojna v Bosni in Hercegovini je bila daljša in bolj okrutna od vseh drugih spopadov po razpadu Jugoslavije. Zato nas je usodneje oblikovala in se bolj neposredno pojavlja v naših delih. Ni nujno, da bosanski pisatelj piše o vojni, toda vojna je v vsakem primeru del njegovega sveta, in to je opaziti tudi v literaturi," je prepričan Muharem Bazdulj, najodmevnejši mladi bosanskohercegovski pisatelj, ki pa ne piše neposredno o vojni. Videti je, da mu sledijo tudi drugi mladi sodobniki.

Depresivni horizont tranzicijske povojne Bosne in pripoved iz perspektive marginalca je nova smer, v kateri koraka tudi Ajla Terzić (1979), ki je pred dvema letoma v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu izdala romaneskni prvenec Lutrija (Loterija), refleksijo sive stvarnosti, v kateri na koncu tehta med prijavo na nagradno igro State Departmenta, ki obljublja vizum za Združene države, in tem, da si najde boljšo službo, pozabi na načela in postane del brezobličnega srednjega razreda, ki "kupuje v Mercatorju".

"Težko mi je priznati, toda tudi v mojem romanu odzvanja vojna," pravi Terzićeva, "prisotna je kot kovinski okus v ustih pacientov, ki so jih obsevali." Govor o vojni in razpadu države je nekaj, kar je v BiH, skupaj s številnimi literarnimi klišeji, nenehno prisotno, opozarja pisateljica, zato se mladi neradi vračajo k tej temi. "Poleg tega pa je povojna, tranzicijska generacija precej zmedena s statusom quo, ki seveda ni vojna, a tudi ni arkadija, ki so jo naši starši pričakovali po koncu agresije."

A kljub temu da se mladi od vojne umikajo, imajo tisti nekoliko starejši še vedno neporavnane račune. Tako je v istem letu s prvencem Ajle Terzić izšlo Sedem strahov Selvedina Avdića (1969), mračen roman, izjemno obremenjen s preteklostjo in zasnovan na nadrealnih elementih, duhovih in paralelnih realnostih, skozi katere se glavni junak sooča z zločini, ki so nastali na "njegovi" strani. Na pot raziskovanja ga sicer popelje Maja, vojna emigrantka, ki išče izginulega očeta, ta motiv soočanja z duhovi staršev pa v sodobni literaturi nikakor ni osamljen, imamo ga namreč tudi doma.

Ko si Poncij Pilat umije roke

Slovenska književnost se z razpadom nekdanje skupnosti doslej ni ukvarjala, da interes za to temo obstaja, pa je dokazal novi roman Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, ki je bil po izidu razprodan v tednu dni. Zgodbo zdaj večinoma že poznamo: Vladan, sin oficirja JLA in Slovenke, ki od razpada države živi v Sloveniji, se odpravi na pot po Balkanu po sledeh svojega očeta, pogrešanega vojnega zločinca. Roman, o katerem bomo gotovo še pisali, se med drugim napaja v spoznanju, ki ga je pred časom artikulirala tudi Drakulićeva, in sicer, da zlo ni nobeno metafizično dejstvo in v njem ni nič satanskega, ravno nasprotno, je predvsem banalno in vsakdanje, rezultat ubogljivosti, neodločnosti in prestrašenega zatiskanja oči.

Ne gre pozabiti, da je na tem področju svojo sled pustila tudi močna zgodba Organizem Mihe Mazzinija v zbirki Duhovi, ki je bila letos med štirimi nominiranci za Dnevnikovo nagrado fabula. Zgodba o vojnem zločincu, ki se iz Haaga vrne v domačo vas, je letos pobrala tudi prestižno ameriško nagrado pushcart.

Sicer pa je zanimivo, da del, ki bi se ukvarjala z vlogo Slovenije v razkrajanju nekdanje države ali povojnih dogodkih, kot je na primer afera "izbrisani", pri nas ni. Na prvi pogled bi lahko celo rekli, da pri teh temah prevzemamo vlogo Poncija Pilata, ki si je umil roke in se razbremenil odgovornosti. Kako čiste so bile dejansko Poncijeve roke, so doslej preizprašali nekateri slovenski preiskovalni novinarji, kot sta Matej Šurc in Blaž Zgaga v V imenu države, a je to že neka druga, neliterarna zgodba. Odgovor na vprašanje, zakaj v slovenski literaturi ni zanimanja za vlogo Slovenije v jugoslovanskih vojnah, je najbrž sila enostaven. Spremljali smo jo na ekranih in ne v zakloniščih, zato je na naša življenja vplivala neprimerno manj kot v Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Hrvaškem; ni presenetljivo, da nas te teme čustveno manj prizadenejo in o njih morda nimamo potrebe pisati.

Ognjeni kremplji srbskega zločina

Probleme z očeti poznajo tudi v Srbiji. Saša Ilić (1972), izjemen prozaist, presenetljivo malo znan zunaj meja srbske države, je vodilno ime "poetike soočanja in odgovornosti", kot ji pravi srbski literarni kritik Vladimir Arsenić. V njegovem zadnjem romanu Pad Kolumbije (Padec Kolumbije, 2010) nastopa Irena, še ena junakinja, ki, tako kot Vladan, ne more zadihati s polnimi pljuči, dokler nad njo visi vprašanje, ki ga je zastavljala še vsaka povojna literatura, tako da, žal, zveni že kot floskula: "Kje si bil, oče, v devetdesetih?" No, tokrat ne gre ravno za devetdeseta, bolj za konec osemdesetih, o zločinu pa beremo veliko bolj posredno; roman se bere na ravni napetega, filmičnega političnega trilerja z obilo hitro izmenjujoče se akcije, skrivnostnih druženj in zarot.

A reference na rubriko Odmevi v časopisu Politika, ki jo je ustvarjal oče junakinje in ki je kot najbolj hujskaško nacionalistično glasilo pripravila teren za vojno, ne pustijo dvoma. Padec Kolumbije je alegorija in neizprosna kritika družbe, ki se utaplja v greznici zamolčanih grozodejstev. Končne razrešitve tokrat ni - roman zaključuje simbolično izbran trenutek umora premierja Zorana Đinđića, Irena spakira kovčke za Ameriko, beograjske luči pa se iz letala kažejo kot ognjeni kremplji.

Ilić z zločinom tokrat ne obračuna prvič, v Berlinskem oknu (2004), večplastnem romanu o berlinskih tavanjih, jugoslovanskih priseljencih in duhovih tako Jugoslavije kot Vzhodne Nemčije, postavlja vprašanja, ali lahko sistemu, katerega del smo, rečemo ne. Vprašanje testira tako iz perspektive ostarelega Ossieja, nostalgičnega vzhodnega Nemca, ki je preživel drugo svetovno vojno in vzhodnonemški socializem, kot tudi glavnega junaka, ki je v rosnih letih streljal na Dubrovnik. Ilić v svojih prizadevanjih ni sam, med podobnimi besedili so denimo Kuharjeva prekletstva in ostala grozodejstva (2006) Srđana V. Tešina, ki smo jih predlani dobili v slovenščini, velja pa omeniti še Mrtvo polje (2010) Srđana Srdića (1977), ki se v svojem prvencu vrača v travmatično leto 1993.

Toda, kakršnokoli reflektiranje tako razpada države kot povojnega stanja je v Srbiji na sami margini družbenega zanimanja, je prepričan Ilić. "Srbska literatura ima bolezen, ki jo je Milošević že zdavnaj definiral v floskuli, da 'Srbija ni (bila) v vojni'. Zločini se negirajo, žrtve diminuirajo, spomini na vojno in razpad države brišejo ali pa spreminjajo v naracije o srbski žrtvi," pojasnjuje. Zato pa je zelo dobro sprejeta in z nagradami ovenčana skupina pisateljev srednje generacije, ki se je "upala izreči", da so žrtve vojne pravzaprav Srbi, pravi Ilić.

Kritik Vladimir Arsenić zagovarja tezo, da je vsa srbska literatura vojna literatura: "Vojna se je začela leta 1987, še vedno traja in bo trajala, dokler se Srbija končno ne loči od Kosova. V tem smislu je vsa književnost, ki nastaja v Srbiji, vojna književnost, saj lahko vsa dela razvrstimo glede na njihov odnos do vojne. Tudi tisti, ki poskušajo tej temi ubežati - ne morejo. O čemer koli pišete, bodo vaši bralci, ki živijo v nepretrgani vojni, besedilo vedno brali iz te perspektive."

Da je pisanje o vojni lahko še vedno dejanje izjemnega poguma z resnimi posledicami, nas je opozorila tudi antropologinja Svetlana Slapšak. Izpostavila je neznani pisateljici, Svetlano Đorđević, ki piše o o srbskem nasilju na Kosovu, in Radmilo Karlaš, ki je letos izdala drugi roman o zločinih v Republiki Srbiji: medtem ko so prvo pred leti celo fizično napadli, druga za zdaj doživlja le ustne grožnje.

Zgražanje in pohvale za vreli top

V tej kratki predstavitvi povojne literature, pisateljev in okolij, v katerih delujejo, ne smemo pozabiti na vlogo bralca. Kako ključna sta bralska pozicija in kontekst, iz katerega branje izhaja, nas je prepričalo še eno novo, precej kontroverzno delo, ki se je dotaknilo tako bosanskohercegovske kot srbske javnosti in v vsaki aktiviralo povsem različne interpretativne receptorje. Teza o branju teksta ločeno od avtorjeve biografije pri tako vročih in travmatičnih temah namreč odpade, saj je videti, da je prav avtorjevo ozadje ključno določilo interpretacije romana. Gre za Top je bio vreo (Top je bil vrel, 2008) Vladimirja Kecmanovića (1972), Srba, ki je otroštvo preživel v Sarajevu, po izbruhu vojne pa se je preselil v Beograd.

Top je bil vrel je roman, ki govori iz perspektive srbskega dečka v obleganem Sarajevu. Med obstreljevanjem mesta mu starši umrejo in fant pristane na ulici; v varstvo ga sprejme soseda Muslimanka, toda kljub temu je žrtev napadov zaradi svoje nacionalnosti in priča zločinov bošnjaških vojakov. Roman se konča z dečkovim pobegom, pridruži se srbski vojski in s topom strelja na rojstno mesto. Srbski režiser Boban Skerlić je po knjigi že posnel film, ki ga bomo lahko videli prihodnje leto.

Splošne bralske reakcije ni težko uganiti: v Srbiji je to eden najbolj branih romanov, v Bosni in Hercegovini se nad njim zgražajo. Naša sogovornika iz Srbije, ki bi ju lahko opisali kot predstavnika alternativnih mišljenjskih tokov v srbski družbi, nad romanom nista navdušena. Kecmanović sodi v skupino avtorjev, ki relativizirajo odnos med agresorjem in žrtvijo, s tem pa ne razrešuje travme v družbi, ki je vojno proizvedla, pravi Arsenić. Ilić dodaja, da je tovrstna pripoved o Srbih kot žrtvah le nadaljevanje nacionalističnega govora v novi, "pomlajeni" generaciji. Naša sogovornika iz BiH, ki sta prav tako predstavnika alternativne misli v svojem okolju, imata do romana drugačen odnos. Vidita ga kot priložnost za soočenje z lastno nerazrešeno preteklostjo. Muharem Bazdulj opozarja, da je še Drago Jančar v Kratkem poročilu iz dolgo obleganega mesta zapisal, da je ena najbolj mračnih pripovedi bosanske vojne tista o Srbih, ki so ostali v obleganem mestu, v tem romanu pa je končno dobila svoje mesto v literaturi. Ajla Terzić je celo prepričana, da bi ta roman "takoj kanonizirali", če bi ga le napisal bošnjaški avtor.

Videti je, da pisanja in branja o Jugoslaviji in njenem razpadu, o vojnem in povojnem razdejanju še ni konec. "Soočanje z demoni na lastnem dvorišču je pot, ki jo bo morala ubrati vsaka izmed nacionalnih književnosti, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije, pa če to hoče ali ne," je prepričan Vladimir Arsenić. Odgovor na vprašanje, kdaj bo do tega prišlo, pa se razlikuje od države do države. Mladi bosanskohercegovski pisatelji se od pisanja o vojni počasi poslavljajo, bralci in pisatelji so utrujeni, veliko tovrstnega branja pa je zadušeno s klišeji, pravi Ajla Terzić. So svoje torej opravili? Glede na burne reakcije ob omenjenem Kecmanovićevem romanu se vendarle zdi, da procesa še ni konec in da se bodo, naj to hočejo ali ne, kot pravi Arsenić, k temu še vračali. Tudi na Hrvaškem šele pričakujejo svoj "veliki vojni roman", pravi Jagna Pogačnik, saj ostaja veliko formalnih in vsebinskih možnosti pisanja o vojni še neizkoriščenih. V Srbiji pa takih tem v preteklosti sploh niso odpirali in šele zdaj, po dvajsetih letih, se počasi vračajo k dogodkom iz devetdesetih.

In v Sloveniji? Kot že rečeno, morda je Vojnovićev roman dokaz, da interes za dogodke ob razpadu Jugoslavije obstaja, čeprav ne gre pozabiti, da gre za izjemno popularnega avtorja, ki bi zanimanje požel tudi s kako drugo temo. Pa še nekaj, Vojnović je avtor, ki je istočasno del več kulturnih okolij, deloma zaradi svoje družinske zgodbe, pa tudi zaradi poznavanja jezika in jugoslovanske literarne tradicije, ki jo jemlje za svojo. Ali bo zgodba o jugoslovanski vojni zanimala tudi mladega Slovenca, ki mu Jugoslavija iz pripovedi staršev pomeni toliko kot pravljična Atlantida, na Jadran ne hodi, ker dopustuje v Španiji, svojih sodobnikov iz drugih jugoslovanskih držav ne razume, za literarno izhodišče pa bolj kot Andrića jemlje Carverja, je že drugo vprašanje.