Le SDS je po besedah strokovnjaka za komuniciranje s fakultete za uporabne družbene študije Andreja Kovačiča profesionalno dobro opravila svoje delo in postregla tako z mednarodnimi referencami, kot tudi z enovito kampanjo. Po prepoznavnosti je izstopala še SLS, je še menil Kovačič, ki pa je kot njen minus izpostavil dejstvo, da je stranka svojo kampanjo preveč povezovala samo z voditeljem stranke. Ostale volilne štabe oz. politične stranke pa bi Kovačič težje zelo dobro ocenil glede ustvarjalnosti in učinkovitosti.

Profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede Miro Kline pa je izpostavil Boruta Pahorja, ki se je postavil kot feniks iz pepela in se iz popolnega poraženca skozi kampanjo prelevil v prijetno presenečenje. Najslabše pa so se po njegovem mnenju odrezali tisti, ki jih v času kampanje sploh ni bilo zraven, a bi morali biti zaradi situacije, v kateri se je znašla Slovenija. S temi besedami je Kline mislil na imena, ki so se občasno pojavljala v povezavi s politiko, a nikoli udejanjila, denimo na evropskega komisarja za okolje Janeza Potočnika in predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa.

Klineta sta negativno presenetila še neresen pristop k načrtovanju in izvajanju kampanje ter nizka raven kandidatov za poslance na listah vseh strank. Po njegovih besedah namreč očitno neizprosno deluje ozko strankarsko kadrovsko sito, torej za "najboljše ljudi ni prostora v parlamentu". Hkrati smo bili tokrat tudi priča seriji "zares idejno in sporočilno povsem zgrešenih kampanj". Kline je tukaj pogrešal tako prisotnost strokovnjakov in agencij kot tudi "minimalnega znanja" pri samih strankah.

Kovačič pa pravi, da so se zaradi rezultatov, ki SDS, Pozitivni Sloveniji in SD napovedujejo javnomnenjske ankete, predsedniki vseh treh vodilnih strank, torej Janez Janša, Zoran Janković in Borut Pahor po splošni oceni dobro odrezali. Nasprotno pa meni, da sta bila Zares in LDS poraženca že pred začetkom kampanje.

Začetek kampanje je bil za Klineta predvsem anemičen. Šele soočenja so vnesla nekaj želene dinamike, na koncu pa da so novinarji z raznimi odkritji "naredili to kampanjo zares zapomnljivo".

Eno od odkritij, ki je najbolj zaznamovalo kampanjo, je zagotovo afera z nadomestilom, ki ga je prejemal Gregor Virant, kar se je bistveno poznalo tudi pri javnomnenjski podpori njegovi listi.

Kovačič pa je orisal, da je volilna kampanja kot prerivanje na vrhu hriba. "Žal je Virantu zmanjkalo političnih izkušenj in je padel, ker pa ga volilni štab ni znal oz. ni mogel podpreti, je drsel precej nižje kot bi sicer," je razložil.

"Vedeti pa je potrebno, da je volilna kampanja kot igra šaha, tudi če s prvim napadom ne premagaš nasprotnika, imaš navadno še rezervni načrt. Če želiš zmagati, se sicer lahko zanašaš na srečo, vendar je veliko bolje, če se naučiš dobro igrati," je sklenil Kovačič.

Letos so stranke za kampanjo večinoma namenile manj sredstev kot v preteklosti, pri nagovarjanju volivcev pa so uporabile tudi spletna socialna omrežja. Asistent pri predmetih komuniciranja na novomeški fakulteti za informatiko Sebastjan Kristovič ocenjuje, da so bili volivci za nove načine komuniciranja, kot sta Facebook in Twitter, precej dovzetni, predvsem mlajša generacija.

Pri tem ocenjuje, da gre s temi novimi pristopi za novačenje volivcev, pri čemer je ta pristop veliko cenejši kot običajni načini propagande.

Pri vabljenju na kave in izlete z ladjicami pa vidi poskus vplivanja na človeška čustva, če ne že za manipulacijo, saj hočejo z druženjem prikazati svojo človečnost.

Kristovič tudi meni, da takšni načini komuniciranja ne bodo kaj dosti vplivali na tiste, ki imajo že izdelano vizijo državnih voditeljev, vpliv bo večji na tiste, ki so bolj podvrženi javnemu mnenju.