V zgodbi o iskanju celovitega globalnega dogovora v boju proti podnebnim spremembam sta kljub poskusom EU, da bi se uveljavila kot vodilna sila, ključna igralca Kitajska in ZDA. Državi, ki ustvarita več kot 40 odstotkov izpustov toplogrednih plinov na svetu, se namreč upirata pravno zavezujočim standardom znižanja emisij, pri tem pa s prstom največkrat kažeta ena na drugo.

Medtem ko v Washingtonu kot pogoj za pristanek na zavezujoč globalni režim boja proti podnebnim spremembam navajajo vključitev Kitajske, Indije in drugih hitro rastočih gospodarstev vanj, pa v Pekingu ves čas poudarjajo, da je količina izpustov na prebivalca na Kitajskem še vedno daleč pod ravnmi iz ZDA in drugih razvitih gospodarstev.

Istočasno opozarjajo, da boj proti podnebnim spremembam ne sme pomeniti ovire za gospodarski razvoj, saj bi to Kitajsko in druga hitro rastoča gospodarstva postavilo v podrejen položaj glede na razviti svet.

Pri tem spominjajo na načelo "skupnega a raznolikega pristopa" pri boju proti podnebnim spremembam, ki naj bi državam omogočalo, da ukrepajo v skladu s svojimi možnostmi in odgovornostjo za dvig globalne temperature v zadnjih desetletjih. V Pekingu pri tem poudarjajo, da levji delež odgovornosti leži pri razvitih državah, zato morajo te opraviti tudi največji del domače naloge pri ukrepanju proti podnebnim spremembam.

Ta nasprotja onemogočajo oblikovanje širokega soglasja okoli pravno zavezujočih ukrepov za znižanje izpustov toplogrednih plinov, ki bi najbolj učinkovito omogočil omejitev dviga globalne temperature na dve stopinji v primerjavi z obdobjem pred industrijsko revolucijo.

Pogodbenice okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCC) sicer iščejo načine, kako nadaljevati pravni okvir boja proti podnebnim spremembam, ko se s koncem prihodnjega leta izteče kjotski protokol k omenjeni konvenciji, ki sedaj ureja zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov na globalni ravni ter zavezuje razvite in tranzicijske države z izjemo ZDA.

EU je za podaljšanje kjotskega protokola le v primeru, da se mu priključijo vsaj ZDA in Kitajska, saj da v nasprotnem primeru podaljšanje protokola ne bi imelo smisla. Podobnega mnenja so tudi Japonska, Kanada in Rusija. Po najnovejših ocenah ZN bi bilo treba svetovne izpuste do leta 2050 znižati za okoli 50 odstotkov, še bolj korenito pa bi morale emisije upasti v razvitih državah.

Delegacija Slovenije, ki jo med drugim sestavljata minister za okolje in prostor, ki opravlja tekoče posle, Roko Žarnić in direktor službe vlade za podnebne spremembe Jernej Stritih, bo skupaj z delegacijami drugih članic delovala v okviru EU.

Slovenija sicer meni, da je v tem trenutku za svet najsprejemljivejša možnost drugega obdobja kjotskega protokola, četudi brez Japonske, Rusije in Kanade.

Unija in okoljevarstvene organizacije si sicer želijo, da bi se pogajalci v Durbanu dogovorili vsaj o jasnem časovnem načrtu za dogovor o globalnem zavezujočem okviru za zmanjševanje izpustov. EU bo predlagala časovni načrt za dosego globalnega dogovora do leta 2015 s ciljem izvedbe do leta 2020.

A prvi signali iz Pekinga in Washingtona niso spodbudni. ZDA tako ne razmišljajo o vstopu v kjotski režim, obenem pa ne pristajajo na morebiten zavezujoči pravni okvir po letu 2020, če ta ne bo vključeval vseh velikih svetovnih gospodarstev.

Kitajska pa vztraja, da bi morale razvite države v okviru konvencije ZN o podnebnih spremembah določiti nove zavezujoče cilje znižanja emisij, nato pa bodo hitro rastoče države sledile s svojimi nezavezujočimi cilji.

Čeprav hitro rastoča gospodarstva in ZDA niso pristali na zavezujoče cilje, pa to ne pomeni, da ne izvajajo ukrepov podnebne politike.

Kitajska je tako izrazila pripravljenost, da do leta 2020 zniža izpuste na enoto bruto domačega proizvoda za 40 do 45 odstotkov glede na 2005, saj se zaveda, da dviga kitajskih emisij na prebivalca na raven ZDA svet ne bi prenesel. Zaradi hitrejše gospodarske rasti bi se sicer kitajski izpusti v absolutnih številkah še naprej zviševali.

Kitajska je postala ena vodilnih držav na področju sončne in vetrne energije, a svoje velikanske energetske potrebe še vedno zadovoljuje predvsem s premogom in drugimi fosilnimi gorivi.

V ZDA je medtem zaradi ostrega nasprotovanja republikancev in gospodarskih ter energetskih lobijev propadel poskus sprejema zakonodaje, ki bi do 2020 omogočil znižanje izpustov za 17 odstotkov glede na 2005.

Administracija predsednika Baracka Obame skuša zato potrebne spremembe v podnebni politiki doseči prek regulatornih ukrepov Agencije za varstvo okolja, ki je zato postala tarča sovražnih napadov vseh tistih sil, ki dvomijo v resničnost globalnega segrevanja ozračja in nasprotujejo kakršnemu koli omejevanju gospodarske pobude zaradi podnebnega ukrepanja.

So pa številna ameriška podjetja v okoljskih in nizkoogljičnih tehnologijah prepoznala poslovno priložnost, zato obnovljivi viri energije in tehnologije za varčevanje z energijo tudi v ZDA doživljajo velik razvoj. Prostovoljno se je za ukrepanje odločilo tudi več velemest in zveznih držav.

Vse to pa za doseganje ciljev za omejitev dviga temperature ni dovolj. Emisije namreč kljub krajšemu premoru zaradi finančne in gospodarske krize še naprej naraščajo, po opozorilih ZN pa se povečuje tudi razkorak med napovedanimi ukrepi držav in potrebnim znižanjem emisij.