"Arhitektura daje konceptualno in materialno strukturo tako družbenim ustanovam kakor vsakdanjemu življenju... Vsako ganljivo doživetje arhitekture je veččutno; lastnosti prostora, snovi in merila enako merijo oko, uho, nos, koža, jezik, skelet, mišica. Arhitektura krepi bivanjsko izkušnjo: človekov občutek, da je v svetu, je v bistvu okrepljeno doživetje jaza."

Polemika o prenovi CD poteka intenzivneje od letošnjega julija, ko so objavili javni apel "Proti uničevanju Cankarjevega doma!". Podpisali so ga člani Društva arhitektov Ljubljana (DAL), predavatelji in predavateljice s Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). V apelu so poudarili: "Po sedaj dostopnih informacijah naj bi se prenova CD še naprej odvijala po načelu strokovno spornih prenov drugega preddverja, Kosovelove dvorane in kluba CD. Gre za tehnološko in funkcionalno večinoma potrebne posege, ki pa so z vidika spreminjanja arhitekturnega izraza popolnoma nepotrebni in nesprejemljivi. Poleg tega pa žal tudi ne dosegajo arhitekturnih kvalitet originala: z izborom barv in materialov, kot je bambusov parket, umetni furnir, preobilje zrcalnih elementov, po Ravnikarju povzeti, vendar spremenjeni detajli itd." Sprašujejo se tudi, s kakšno pravico se posega v arhitekturno podobo stavbe, tudi tam, kjer to zaradi funkcionalnih razlogov ni potrebno. Nujne posege, vključno z dvigom stropa, bi bilo mogoče izvesti z ohranitvijo ključnih detajlov in materialov, podobno kot je bila zadovoljivo prenovljena velika sprejemna dvorana leta 2010.

Zastareli kulturni hram

Arhitekt Andrej Kasal, ki vodi prenovo, je prepričan, da je po tridesetih letih objekt CD potreben prenove in dejstvo je, da se postopoma prenavlja že dobrih štirinajst let: "Cankarjev dom je bilo treba do neke mere obnoviti in adaptirati. Do katere mere, pa je srž te polemike. Eno so tehnologija, novi izzivi, kako se prikazuje program in kako se distribuira. V Cankarjevem domu smo od uporabnikov dobili povratne informacije, da so prostori tehnično in tehnološko zastareli. No, doktrina Docomomo pa pravi, da je objekt nedotakljiv."

Direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je v dolgem pismu javnosti med drugim zapisal: "Temeljna dilema varovanja kulturne dediščine v kulturnem hramu, kot je Cankarjev dom, se glasi, kaj naj se v njegovi notranjosti ohrani kot nacionalna kulturna vrednota in kaj se mora zaradi projektantskih napak prezidati ali celo ukiniti, umakniti, predelati zaradi izboljšanja funkcionalne rabe prostorov, ki so bili glede na potrebe načrtovani v drugačnih časih, zaradi novih kulturno-umetniških zamisli, večjega udobja obiskovalcev in upoštevanja tehničnih inovacij, ki jih neusmiljeno zahtevajo čas in poslovni partnerji; sicer gredo drugam, tako kot številni obiskovalci, ki zaradi obupno neudobnih stolov na prireditve v CD raje ne hodijo več."

Razumljivo, da se direktor CD boji za zaslužek, še posebej v tem obdobju, ko morajo za delovanje svoje hiše pridobiti približno 50 odstotkov sredstev.

Arhitektura je namenjena ljudem, njim v uporabo, njihovi prostorski izkušnji in tudi dobremu počutju. V Cankarjevem domu, sta do nedavnega prvo in drugo predverje obiskovalcem vzbujala nelagodje zaradi prenizkih stropov. Iz pripovedovanj sodelujočih pri gradnji Cankarjevega doma vemo, da je na volumen posameznih prostorov posredno vplivala podtalnica, na katero naletijo prav vse globlje gradbene jame na tem območju Ljubljane, najsi bo to v času gradnje Narodnega muzeja v 19. stoletju ali nedavno pri dograditvi ljubljanske opere. Kasal pripoveduje: "Bil sem Ravnikarjev sodelavec pri projektiranju Cankarjevega doma od leta 1977 naprej, ko se je začelo delati tretjo klet. Eden ključnih problemov pri tem objektu, zaradi katerega imamo v prvem in drugem preddverju tudi tako nizke strope, je podtalnica. Preden se je začelo z odkopom gradbene jame za CD, sta že stali obe stolpnici in narejena je bila ploščad. Z velikim posegom se je zakopalo pod ploščad in pod objekt ljubljanske banke. To je bil statični podvig in velik uspeh, da se je to realiziralo. Obstajale so konkretne omejitve, saj sta višino tega dela CD omejila na eni strani nivo podtalnice in na drugi ploščad; med njima je bilo le 12 metrov višinske razlike. Strokovnjaki za strojne inštalacije so si vzeli spodnjo klet v višini 5 metrov, razlika, ki je ostala na razpolago, je bila 7 metrov. Na neki način se je postavilo politično vprašanje, ali se v višino teh preostalih 7 metrov sprojektira eno ali dve etaži, ali CD dobi dodatnih 1500 ali 3000 kvadratnih metrov. Politika se je odločila za 3000 kvadratnih metrov, in tako smo dobili dve etaži v višini 313 centimetrov, od tega so v vsaki etaži strojne inštalacije spet zasedle po en meter. Višina obeh preddverij je tako bila 217 centimetrov.

Sedaj po prenovi smo zaradi ustreznejše umestitve inštalacij pridobili 60 centimetrov in tako strope povišali na 277 centimetrov. Ugovor arhitektov v tej polemiki pa je, da so bili ti nizki stropi narejeni namenoma in da so nekaj tako lepega. Ampak vse skupaj nima nobene zveze z Ravnikarjevo odločitvijo, je le rezultat tehničnih zagat."

Nedopustne spremembe

Na podlagi tega pričevanja lahko sklepamo, da nizki stropi niso bili del koncepta in načrtovanja, da niso nastali iz estetskih razlogov, odločitev zanje je bila posledica omenjenih okoliščin. Kasal je poiskal možnost, kako dvigniti strope. To je sicer pohvalno, a se ob tem postavlja vprašanje, ali je bil poseg ustrezno izveden. Tukaj se začenjajo težave z aktualno prenovo osrednjega slovenskega kulturnega hrama.

Arhitekt Kasal, ki je bil Ravnikarjev sodelavec pri gradnji CD, je prepričan, da ima, poznavajoč dileme, ki so obhajale profesorja, prav on vse odgovore na vprašanja in zagate pri prenovi. Kolegi arhitekti so zelo drugačnega mnenja. "Kadar se lotimo prenove, moramo razumeti koncept in mu brezkompromisno slediti, da ohranimo vrednote izvorne arhitekture. Glede na to, da gre pri CD za izjemno delo Edvarda Ravnikarja, nikakor ne smemo iti v smeri preoblikovanja ambientov, temveč moramo paziti, da ne okrnimo duha prostorov," pravi arhitektka Vlatka Ljubanović (DANS arhitekti) in poudarja, da so se pri prenovi zgodile nedopustne spremembe. "Zamenjan je tlak, strop, stenske obloge so nedosledno obnovljene, detajli so zelo nenatančno rešeni brez potrebne discipline in logike prvotnega interierja. Po drugi strani pa pogrešamo rešitve banalnih problemov, kot so zakrivanje hidrantov in gasilnih aparatov ter drugih elementov požarne zaščite ali domiselno vključevanje novih tehnologij, na primer umestitev velikih ekranov."

Ljubanovićeva opozarja, da so se pri dvigovanju stropa prvega preddverja nakopičile pomanjkljivosti, kot so premalo premišljeni višinski zamiki in zaključki stropa v prehodih do dvoran in sporno dodajanje novih materialov. Originalni elementi razsvetljave so nadomeščeni s svetlobno in estetsko neprimernimi neonskimi svetilkami, tekstilni tlak je spremenjen v trdega lesenega, občutek mehkega in pridušenega prehoda iz navadnega v prostor kulture je s to zamenjavo razvrednoten. "Arhitektura Edvarda Ravnikarja je sedaj zelo predrugačena. Nastali ambient enostavno ni dovolj dober in je preveč nediscipliniran, da bi enakovredno nadomestil prvotnega. Ker odločitve o dopustnih posegih niso bile dovolj premišljene in pretehtane, je ambient uničen."

Direktor, arhitekt in varuh kulturne dediščine

Vendar vse kaže, da je problematika Cankarjevega doma mnogo širša kot le oster dialog med "obnovitelji CD-ja" in arhitekti, ki protestirajo proti nestrokovni obnovi. Zgodba bi se lahko uravnotežila, če bi Zavod za varovanje kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) in ministrstvo za kulturo korektno opravila svoji nalogi. Na začetku prenovitvenih del je pristojna konservatorka za CD na ljubljanski enoti ZVKDS izdala kulturnovarstvene pogoje, ki so določali, da morajo tudi po prenovi prvega preddverja ostati tako tapison kot tudi nizek strop in razsvetljava, pač kot je to načrtoval Ravnikar. Vodstvo CD s tovrstnimi smernicami ni bilo zadovoljno, zato je nadaljevalo dialog z vodjo ljubljanske območne enote ZVKDS Borisom Vičičem, ki je po Rotovnikovih besedah prisluhnil argumentom Cankarjevega doma in izdal kulturnovarstveno soglasje, ki dovoljuje dvig stropa do načrtovane višine, zamenjavo tekstilne obloge s parketom in zamenjavo obstoječih svetil s "sodobnimi". Tako je Vičič kot šef ljubljanskega zavoda za varovanje kulturne dediščine razvrednotil strokovno presojo konservatorke iste ustanove. Danes Vičič to popustljivost do zahtev Cankarjevega doma opravičuje z besedami: "Kulturnovarstveni pogoji za ureditev notranjosti Cankarjevega doma z dne 1. septembra 2010 niso bili izdani v skladu z zakonom. Zato je prišlo do naknadnih usklajevanj z investitorjem, ki jih je na podlagi svojih pooblastil prevzel vodja območne enote Ljubljana. Opravljenih je bilo več usklajevanj tudi z zainteresirano strokovno javnostjo in financerjem, ministrstvom za kulturo."

Glede na to, da obe službi za varovanje kulturne dediščine do zdaj nista bili sposobni predložiti strokovne osnove, ki bi omogočila uzakonitev razglasitve celotnega Trga republike za kulturni spomenik, je sklicevanje na to, da bo "večino zahtev po strožjem varstvenem režimu, ki naj varuje originalne dele notranjosti Cankarjevega doma, mogoče uresničiti s sprejetjem odloka o razglasitvi Trga republike za kulturni spomenik", preprosto sprenevedanje. Navsezadnje pa je Ravnikarjev Trg republike uvrščen v register Docomomo International. Za nekatere bi že to dejstvo lahko bila dovolj zanesljiva varovalka.

Poglejmo še nekaj dejstev: Mitja Rotovnik ni lastnik Cankarjevega doma, pa četudi je že dobrih trideset let neprekinjeno njegov direktor. CD je javni zavod, država je njegov lastnik in ga financira. In če direktor javnega zavoda ne upošteva državne inštitucije (ZVKDS), potem je v tej državi nekaj hudo narobe. Spet je klecnila pravna država. Še več, ker direktor Cankarjevega doma ni hotel upoštevati kulturnovarstvenih smernic, ki so bile predložene kot osnova za prenovo, je prišlo tudi do "mediacijskega sestanka" na ministrstvu za kulturo ob prisotnosti ministrice. Tudi ta sestanek ni rodil ustreznih sadov, direktor CD je trmasto nadaljeval s svojim načrtom prenove. Vse kaže, da si jemlje preveč pristojnosti - sam odloča o strokovnih zadevah arhitekture, sam "valorizira" Ravnikarjevo arhitekturo, sam določa kulturnovarstvene smernice in javnosti razlaga, kje ga je v preteklosti Ravnikar polomil pri projektiranju CD.

Zakon o varstvu kulturne dediščine iz leta 2008 je stroki odvzel eksekutivno moč, vendar kljub temu v tem zakonu obstajajo členi, ki omogočajo, da se nevestnim lastnikom kulturne dediščine objekt odvzame. V primeru CD se stvar zaplete, saj je njegov lastnik država, Rotovnik je le upravnik, ki je trdoglav. Morda bi glede neustrezne prenove CD morala sprejeti konsekvence tako generalna direktorica ZVKDS dr. Jelka Pirkovič kot tudi vodja njegove ljubljanske enote Boris Vičič, ki je med drugim zapisal: "Menimo, da so bili posegi izvedeni v obsegu omejitev, ki jih za take posege zahteva zakonodaja. V primeru neupoštevanja izhodišč je ZVKDS dolžan obvestiti Inšpektorat za kulturo in medije pri ministrstvu za kulturo. Ministrstvu bomo posredovali tudi naše predloge za morebitno spremembo zakonodaje takoj, ko bomo k temu pozvani."

Nepotrebni avtorski posegi

No, na ministrstvu za kulturo menijo, da Cankarjev dom vodi postopke v skladu s predpisi, in ugotavljajo, "da kontinuirano vzdrževanje in prenavljanje posameznih delov Cankarjevega doma teče že vrsto let in da Zavod za varstvo kulturne dediščine sodeluje z upravljavcem z različnim uspehom; da je bila doslej najbolje preurejena sprejemna dvorana; da so bili kritični do posameznih elementov prenove prvega preddverja, ter da so na direktoratu zaradi različnih mnenj različnih strok in upravljalca spodbudili dodatno zaščito notranjosti Cankarjevega doma, ki je v fazi končnega podpisovanja in usklajevanja pravnega akta." To pomeni, da je bil Odlok o začasni razglasitvi Cankarjevega doma za kulturni spomenik državnega pomena usklajen s službo vlade za zakonodajo šele to sredo, 23. novembra 2011, in čaka na objavo v Uradnem listu.

Pripravlja se prenova Linhartove dvorane in po vsej tej polemiki bi lahko pričakovali, da bosta ministrstvo za kulturo in ZVKDS bolj odločna in da bo direktor CD pripravljen na kompromise. Preprosto, gre za to, da se ne bi ponovno spreminjalo bistvenih elementov dvorane. Arhitektka Maruša Zorec, ki ima izkušnje s prenovo historičnih stavb in je zanje dobila vrsto strokovnih priznanj, meni, da je Ravnikarjevo arhitekturo in arhitekturo šestdesetih let teže prenavljati kot arhitekturo starejših obdobij. "Posegi morajo biti subtilni in morajo vzpostaviti primeren odnos do strukturne logike obstoječega. Danes je tak način sestavljanja in iskrenosti v arhitekturi izjemno težko dosegljiv. V šestdesetih so bile vidne konstrukcije, instalacije, vidni so bili stiki in sestavljenost elementov, danes so tendence, da se vse to prekrije. Tedanja arhitektura je delovala na neki način nedokončana in neskončna, današnja tega občutja ne pozna. Kompleks CD je imel določeno hierarhijo prostorov, spodnji so bili podrejeni zgornjemu preddverju, s prenovo se ta hierarhični red briše. Ravnikarjeva arhitektura je svetla, v ospredje postavlja človeka, novi posegi pa so vpadljivi in ne ustvarjajo prave atmosfere. Osnovni problem vidim v tem, da je bilo dopuščeno, da so posegi avtorski tudi tam, kjer za to ni bilo nikakršne potrebe."

Ali bodo rezultati te dolge polemike rodili sadove? Ali bo prevladal ustvarjalni in razumni dogovor med obema stranema - med strokovnjaki in laiki; torej med arhitekti, konservatorji in ZVKDS na eni strani in direktorjem Cankarjevega doma ter ministrstvom za kulturo (kot lastnikom CD) na drugi?