Dve leti kasneje so politični rešitelji sveta, kot kaže, spet v modi in vsi po vrsti, od drugega najboljšega prijatelja Angele Merkel Janeza Janše (njen ljubljenček je baje še vedno Ivo Sanader) do Gregorja Viranta in Zorana Jankovića (oba te dni volilcem panično skušata dopovedati, da tudi onadva živita skromno ter imata občasno težave s prekoračitvijo limita na tekočem računu), nas spet prepričujejo, da lahko rešijo naš umirajoči svet. A če je bil še leta 2009 v Koebenhavnu obstoj Zemlje zgolj in samo ekološko vprašanje, je leta 2011 v Sloveniji preživetje našega planeta odvisno le še od davčne in pokojninske reforme.

Vsaj tako se mi zdi, ko te dni poslušam vse te naše kandidate za mesije. Še sreča, da se v Zasavju tako zelo trudijo vpisati v svetovno knjigo rekordov in v ta namen pospešeno gradijo najdražji blok v zgodovini človeštva, saj bi v nasprotnem primeru ekološko problematiko, tako kot, recimo, kulturno, na predvolilnih soočenjih kar izbrisali. Tako pa smo vsaj občasno deležni pojasnila, da je danes treba biti neekološki iz povsem praktičnih (beri: finančnih) razlogov.

V bistvu nas, če dobro pomislim, ob vsem tem sploh ne bi smelo presenečati, da ankete kažejo na to, da na prihajajočih volitvah za Zelene ne bodo glasovali niti njihovi sorodniki in prijatelji in da edinima drugima strankama, ki se jima zdi vprašanje ekologije pomembnejše od višine dohodkov Gregorja Viranta leta 2009 (TRS in Zares), grozi, da ne bosta prišli v parlament. Po teh podatkih so namreč tukajšnji volilci bodisi povsem prepričani, da je ekologija v trenutnih razmerah drugorazredna tema, bodisi se jim preprosto zdi, da je v času globalnega segrevanja bolj ali manj vseeno, koliko kilogramčkov oglja pokurimo mi v svoji majhni deželici, ker smo pač premajhni, da bi lahko kakorkoli, v dobrem ali slabem, vplivali na prihodnost našega planeta.

V redu, si mislim, ljudje v Sloveniji so pač klasični eko skeptiki in ne verjamejo v zeleno pravljico, da se bo led na Antarktiki prenehal taliti v trenutku, ko bomo na sončni strani Alp namontirali dva milijona sončnih celic in sem ter tja še kakšno vetrnico, ter raje zaupajo svoji zdravi kmečki pameti, ki jim cinično prišepetava, da se o usodi naše matere Zemlje ne more odločati v Šoštanju.

Kar zveni, priznati moram, zelo logično in z njihovimi argumenti bi se verjetno tudi sam strinjal, če le ne bi ankete kazale tudi tega, da ti isti skrajno racionalni in skeptični ljudje istočasno verjamejo tudi v to, da nas lahko pred koncem sveta reši ona čudežna rumeno-modra "sto plus deset" knjižica Janeza Janše, ki jo ta ponosno kaže svojemu ljudstvu, kakor bi šlo za Še bolj novo zavezo. No, mnogi med njimi, da bo stvar še bolj zabavna, slepo verjamejo tudi v Virantovo popezdirjeno razprodajanje državne lastnine in Jankovićevo bajeslovno učinkovitost, ki je do sedaj le učinkovito prestrašila štajerske župane in pisce brezplačnih domišljijskih spisov.

Meni torej, če povzamem, nikakor ni jasno, v čem ljudje vidijo razliko med "globalnostjo" gospodarske krize in "globalnostjo" segrevanja ozračja. Sprašujem se namreč, zakaj nas novopečeni reševalci sveta ne morejo rešiti prav vseh armagedonskih nadlog, vključno z rakom, asteroidi in pandemijami, ampak se bodo v svoji nesporni genialnosti zaustavili le pri zaganjanju gospodarstva, reševanju kreditnega krča, dvigu konkurenčnosti in ekonomske rasti, kar dandanes obljubljajo tako suvereno, kot bi šlo za flikanje gume na biciklu in ne za probleme, s katerimi se že dalj časa neuspešno sooča večji del sveta.

Zato bi rad vse tiste, ki tako zelo verjamejo njihovim obljubam o reševanju gospodarske krize, vprašal naslednje: Zakaj mislite, da Matjaž Hanžek ne bi mogel zmanjšati količine CO2 v Zemljinem ozračju, če verjamete, da lahko Rado Pezdir poveča število delovnih mest? Zakaj tako zelo dvomite v to, da lahko Darko Kranjc ustavi izsekavanje Amazonskega gozda, če ste prepričani, da lahko Borut Pahor skoči na nemški vlak? In zakaj po vašem Vlado Čuš ne more rešiti sveta, če pa ga lahko reši Janez Janša?

In za konec še to: Ali mislite, da se je dvajsetim odstotkom Nemcev, ki so volili tamkajšnjo zeleno stranko, zmešalo, ali pa se vam zdi, da so bili rešilni gospodarski načrti tamkajšnjih superjunakov manj zaupanja vredni od naših?