Evropski komisar Potočnik je na današnji okrogli mizi na temo trajnostnega razvoja v okviru mednarodne znanstvene konference MIC (Management International Conference) v Portorožu ugotavljal, da imamo težave z viri kot tudi s podnebnimi spremembami, tako pa tudi nimamo resne alternative trajnostnemu razvoju. Kdor se jih bo prvi lotil, bo v tem pogledu imel tudi konkurenčno prednost.

Na okrogli mizi, ki jo je organizirala Fakulteta za management Univerze na Primorskem, je Potočnik sicer ocenil, da ima Evropska unija v tem pogledu primerno zakonodajo. Zato pa imamo težave z njeno implementacijo, pri čemer je zlasti v sedanjih kriznih časih težko prodreti z idejo trajnostnega razvoja. Kot problematičnega je ocenil tudi časovni lok oziroma perspektivo, ki jo politika v svojih dejavnostih uspe zaobjeti, saj sistem ne nagrajuje dolgoročno usmerjenih politik.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je izpostavila pomembno vlogo nevladnih organizacij v smislu pritiska na odločevalce in ozaveščanja, pri čemer se boji, da nekatere korporacije v določenih primerih uspejo izrabiti nevladnike za lastne interese. Prav tako je menila, da se nahajamo v začaranem krogu, kjer države nočejo sprejeti določenih ukrepov zaradi njihovega domnevno slabega vpliva na konkurenčnost v primerjavi s sosedi. Dejstvo je, da države okoljskih problemov ne morejo reševati posamično, je še ugotavljala Kajfež Bogatajeva.

Ekonomist Janez Šušteršič pa se je vprašal, ali smemo razvite države postavljati okoljske standarde omejitve državam v razvoju, ki doslej niso imele enakih možnosti. Delno gre pri tovrstnih zahtevah po njegovem mnenju tudi za poskuse dvigniti ceno dela novih gospodarstev npr. kitajskega. Potočnikov odgovor na to etično dilemo pa je, da smo po eni strani dolžni preprečiti, da bi države v razvoju ponovile naše napake. Po drugi strani pa je ocenil, da lahko postavimo takšne zahteve le pod pogojem, da vzpostavimo neko zaupanje, da s trajnostnim razvojem mislimo resno.

Sicer pa je Potočnik ugotavljal, da se je najlažje strinjati o neki prihodnji viziji, ki ne omenja konkretnih zavez in restrikcij, mnogo težje pa je doseči soglasje, ko je govora o konkretnih projektih. Zato je po njegovem mnenju ključno, da se razne okoljske razvojne strategije opremi z jasnimi cilji in operacionalizira.