Gospod predsednik, precej naporni dnevi so za vami, kajne?

Pri vsem skupaj gre za zadeve, na katere je treba sproti reagirati. Že po naravi sem krizni menedžer in mi takšne situacije celo ustrezajo. Ko je naša skupina ljudi prevzela jeseniški hokej, se je ta znašel na dnu. Če gledam samo iz poslovnega vidika, je uspeh že to, da hokej na Jesenicah sploh obstaja. Slaba gospodarska klima nam ni v pomoč, je pa velik izziv.

Povsem logično vprašanje. Mar sredi avgusta niste vedeli, kakšne težave boste imeli čez dva, tri mesece?

Poglejte, igralci so svobodni ljudje. Še zmeraj sem prepričan, da smo vsem tujcem, tudi tistim, ki so odšli septembra, izpolnili vse, kar piše v pogodbah. V klubu delujemo kot v podjetju. Vedno zagotovimo tisto, za kar smo se dogovorili. Sem pa pri igralcih opazil izsiljevanje. Ko ponudiš prst, ti vzamejo roko, zato sem imel do slovenskih igralcev občutek krivde, saj so se znašli v podrejenem položaju, v ozadju. Zdaj je drugače. Vse obravnavam povsem enakopravno kot celoto. Je pa treba poudariti, da ima vsa zadeva skupnega imenovalca v agentih. Zavedati se je treba, da gre v hokeju za močan finančni interes določenih skupin ljudi, ki iz ozadja vlečejo niti. Včasih se mi dozdeva, da želijo mene, podjetje Acroni ali pa druge sponzorje spraviti na raven tepčkov, ki da smo dolžni priskrbeti le denar.

Kako globoke so pravzaprav težave kluba?

Za zunanjega opazovalca vse skupaj izpade precej grozno in dramatično, vendar sem prepričan, da se bo stvar začela postavljati v pravo smer. Verjetno se ne bomo mogli izogniti še kakšni neprijetni zgodbi, ki bo zaokrožila v javnosti, a pustimo času čas. Prihajamo do sklepa oziroma vprašanja, zakaj toliko tujcev sploh rabimo. To je večna debata, na katero mi trenerji pravzaprav niso znali argumentirano odgovoriti. Kaj pa tako dobrega prinesejo tujci, razen nekaterih izjem?

Gre predvsem za to, da si je moral tujec še nedolgo nazaj zaslužiti rdeči dres. Danes kupujete hokejiste z različnimi slovesi.

Imate prav. Kot poznam zadeve iz starih časov, je moral tujec nekaj prinesti in tukaj pustiti. Vedelo se je, kaj je njihovo poslanstvo - dati dodano vrednost in domačim igralcem pustiti znanje, izkušnje. Tudi v drugih klubih se stvari spreminjajo. Zdaj gre za popolnjevanje vrst. Na žalost v hokeju opažam kup skreganih ljudi. Kroži ogromno zgodb iz preteklosti, mnenja, kdo lahko igra in kdo ne, so različna... Gotovo se bo lahko kakšna podobna zadeva razčistila in postavila na pravo mesto.

V rokah imate vse vzvode, torej lahko marsikaj spremenite. Kakšen je načrt?

O konkretnih zadevah se dogovarjamo. Moja naloga je tukaj stvari predvsem koordinirati in organizirati. Pri sodelavcih sem imel velikokrat srečno roko, kdaj pa tudi ne. Zagotovo je tukaj odgovornost popolnoma na moji strani, če izberem napačne ljudi, a takšno je življenje. Ne moreš vedno zadeti lota, kdaj se kakšna stvar tudi sfiži. V zadnjem času imam kar nekaj sestankov z igralci in trenerjem. Kar se dogovorimo med seboj, prenesem na upravni odbor.

Na Jesenicah se sliši marsikaj. Tudi to, da nekateri ljudje iz upravnega odbora zavirajo razvoj kluba.

Tega občutka nisem dobil. Danes je zelo težko dobiti ljudi za upravne odbore v športnem društvu. Naša naloga je priskrbeti denar, po drugi strani pa hokej obdržati pri življenju. Včasih me nekoliko prizadenejo debate, češ, koliko osebnih interesov in koristi imajo člani odbora. Zagotavljam vam, da nihče od teh ljudi ni prejemal in ne prejema nobenih provizij, niti se ni okoristil s kakršnim koli plačilom. Normalno, da gremo po sestankih na kakšno večerjo ali pijačo, a si jo plačamo sami. Zdajšnji upravni odbor neposrednih stroškov klubu ni povzročil. Da bi pa kdo zaviral jeseniški hokej... Tega občutka pa res nisem dobil, niti ni bilo o tem govora. Imamo vizijo, kako klub pripeljati do neke podjetniške strukture in se takrat tudi umakniti. Potem naj bodo tu ljudje, ki zadevo bolj obvladajo in imajo več časa. Mi se zavedamo, da svojega dela ne opravljamo optimalno, ker je vsak član upravnega odbora nekje zaposlen. Ali je župan ali poslanec ali direktor družbe. Prioriteta je vsakomur seveda tam, kjer deluje večino časa. Ti ljudje prosti čas žrtvujejo za delovanje v klubu. Zavedamo se, da nam marsikaj šepa, ker nismo povsem profesionalni. Treba je priti do višje ravni.

Kako pa? Pred leti ste zastavili program, kako sanirati klub, a se ob vseh težavah poraja vprašanje, kako uspešni ste.

Sanacija poteka zelo uspešno. Do zdaj smo več kot 900.000 evrov starih dolgov poplačali. Imamo sklenjene dogovore za poplačilo bančnih dolgov. Ljudje se morajo zavedati, da je danes že tisoč evrov težko dobiti, mi pa moramo za vsako sezono zagotoviti 1,5 milijona evrov. Ko smo prevzeli vodenje kluba, smo se znašli v situaciji, ko smo imeli več dolga, kot je znašal letni proračun kluba.

Kdaj je dolg ekstremno rasel?

Vsi ti dolgovi so nastali v sezonah 2006/07 in 2007/08, torej na začetku naše poti v EBEL. Za to, da se je končala sezona 2007/08, da so igralci šli mirno, tiho domov, je bilo na osnovi garancije sponzorjev najetih 340.000 evrov kredita, potem pa za naslednjo sezono nekaj sponzorskih pogodb sploh ni bilo podpisanih. Torej je obstajal samo dolg. Pogodbe z igralci so bile zelo visoke in takrat smo šli povsem v dno. Ko je bil predsednik kluba Pavle Rupar, Matjaž Kopitar pa trener, je bil načrt odlično zastavljen in je tudi dobro tekel. Potem pa se je s prihodom novih vodilnih naredila ogromna luknja, ki je izvirala iz pohlepa nekaterih. S tem se še dandanes ukvarjamo. Stvari se ne morejo pozabiti in odpisati kar čez noč.

Še vedno menite, da boste zagotovili denar za tekočo sezono?

Seveda.

V takšnem okviru kot ste ga zastavili pred sezono?

Da, saj imamo podpisanih dovolj sponzorskih pogodb. Res je, da prihaja do določenih težav pri realizacij, kar sem poskušal pojasniti igralcem. Naši sponzorji so eminentna slovenska podjetja, vendar se prav tako ukvarjajo s težavami, a nikjer ni ogroženo izpolnjevanje obveznosti. To poskušamo razumeti. Druga stvar, ki je precej specifična za naš klub, je, da praktično 40 odstotkov proračuna pride s strani glavnega sponzorja Acroni. Ta zagotavlja sredstva na ravni koledarskega leta, kar pomeni, da se denar sprosti po 1. januarju, zato tudi toliko težav v oktobru, novembru in decembru. Včasih je bilo lažje najeti kredit. Bankam je bilo dovolj, ko so videle sponzorske pogodbe, danes pa to ni varovalka, zato je treba likvidnostne težave premoščati na druge načine.

Menda je bilo pred sezono veliko odvisno od vložka Zavarovalnice Triglav, ko se je govorilo, da boste zamenjali generalnega sponzorja.

Zavarovalnica je svoje obveznosti izpolnila, smo se pa veliko pogovarjali. Ko ravno sprašujete o generalnem sponzorju - precej bolje bi bilo, da bi recimo imeli tri velike sponzorje, ne samo Acroni. Kaj, če se Acroniju kaj zgodi? Ne govorim, da je s podjetjem kaj narobe, a zmeraj je treba imeti pripravljen plan B. Predlog je, da zadevo s sponzorji razpršimo. Zdaj imamo vrsto takšnih sponzorjev, ki prispevajo od 5000 do 10.000 evrov in od 50.000 do 80.000 evrov. Rabili bi več močnejših pokroviteljev z zmerno vsoto, ne da je tako velik delež zgolj na ramenih Acronija.

Na začetku ste omenili, da prevzemate odgovornost pri izbiri sodelavcev. Kaj pa vaša načelnost? Zgodilo se je že, da so bile zgodbe hokejistov v primerjavi z vašimi različne. Kot da želite olepšati stanje.

Kateri primer imate konkretno v mislih?

Patrik Berström je pred dnevi pojasnil svojo plat odhoda z Jesenic, ki ni bila enaka kot vaša.

Naj pojasnim, da z nobenim igralcem nisem v sporu, Bergströma pa nikdar nisem zadrževal v klubu. Gospod se je pač odločil, da ne bo več igral za Jesenice. Smo pa prišli tako daleč, da vsi tujci pridejo v naše kraje prestrašeni in pod vtisom nekih govoric. S takšno negativno popotnico je težko sodelovati. Srečamo se enkrat v življenju in če bi oni hoteli ostati tukaj, bi moralo resnično vse teči po programu. Mi jim poskušamo zagotoviti dobre pogoje za bivanje in opravljanje dela, nimam pa občutka, da bi kar koli želel olepšati ali prikriti. Vedno sem bil direkten in odkrit, zato sem igralcem vselej pojasnil realno stanje.

Pa ste kdaj razmišljali o odstopu?

Ne. To ni reševanje kluba. Ne gre samo zame, tu je še vrsta ljudi, do katerih imam odgovornost. Denimo do lastnikov Acronija, ki so me pred leti prosili, da prevzamem klub in zagotovim transparentnost. Saj vemo, zakaj so se v upravnem odboru v preteklosti skregali. Zaradi tega, ker se niso mogli sporazumeti, koliko provizije bo kdo pobral. To je bil srž problema. Za vsakega normalnega sponzorja je čudno vlagati denar nekam, kjer bo šlo 20 odstotkov denarja v privatne žepe. Ni rešitev v mojem odhodu. A mislite, da se bo po odstopu Pahorjeve vlade in začetku nove kaj spremenilo? Nič se ne bo. Daleč od tega, da bi bil nenadomestljiv, ampak res bi rad videl resno alternativo. Naj se javijo boljši ljudje. Jaz se kluba nikakor ne držim za vsako bilko. Naša ekipa je točno vedela, v kaj se spušča. Pred leti bi bilo najbolj enostavno reči, fantje, stvar je nerešljiva, zapiramo klub. Ampak to bi bil pokop jeseniškega hokeja.

Kako ste položaj pojasnili Avstrijcem?

Vrh lige je sproti obveščen o aktualnih zadevah na Jesenicah. Na nas je, da zagotovimo normalen potek tekem, konkurenčnost ekipe, kar smo sposobni izpeljati.

Govorite resno?

Seveda.

Boste v vse močnejši ligi konkurenčni samo z domačimi igralci?

Da.

O odhodu iz EBEL ni bilo govora?

Ne.

To niti ne pride v poštev?

Da ne bo zdaj izpadlo, da igralcem plač ne dajemo. Igralci so v principu bili sproti plačani, mi smo zamujali tri tedne, a tako je v marsikaterem klubu. Ne dobi vsak športnik plače sproti. Mi nismo delali nobenih razlik med hokejisti. Vsem smo plačevali v enakih razmerjih, v istih rokih. Ker pač gledamo, da je to ekipni šport. Ne vidim pa razloga, da sezone ne bi pripeljali do konca, ker imamo v rokah dobre pogodbe. Ves problem je v principu v likvidnosti.

Komunikacija med vami in igralci se je izboljšala šele po grožnji o bojkotu oktobrskega derbija z Olimpijo. Vsaj takšni so bili signali iz slačilnice.

V stiku z igralci sem toliko, kolikor mi dopušča čas. Zavedam se, da po nepričakovanem odhodu Zvoneta Šuvaka premalo, a v življenju je treba imeti določene prioritete. Zame je številka ena podjetje Acroni. Sem pa igralcem povedal tudi neprijetne stvari, kar vam lahko potrdi vsak. Zmeraj sem bil realen, postregel sem jim s številkami. Ne vidim problema, da bi kdor koli kogar koli prelisičil. Probleme razčiščujemo sproti, tudi med mojimi sestanki v podjetju smo v navezi prek SMS-sporočil.

Je pa igralcem težko. Kapetan Tavželj je bil psihično na dnu, Bergström je dal poslovilni intervju v solzah.

Vedno se poskušam postaviti v kožo vsakega izmed njih, podoživeti njihove težave. Morebiti je to še ena dodatna obtežitev zame, ampak tudi tu črpam dodatno energijo, kako reševati zagate.

Zanimivo, da trener kljub vsem odhodom tujih hokejistov še vedno ostaja v klubu. Očitno ima veliko volje in trdih živcev.

To je predvsem vprašanje za trenerja.

Je glede plačila obravnavan enako kot igralci?

Seveda, saj je del ekipe. Edina razlika v primerjavi z igralci je v pogodbi, saj je plačan skozi vse leto, vseh dvanajst mesecev. Torej tudi prek poletja, ko klub nima nobenih prilivov. To nam je uspelo zagotoviti.