Jaz bi imel kurnik na vrtu
Hit bližajočih se slovenskih volitev, ki ga brunda, požvižgava in poje večina strank, je, da se mora »država umakniti v ilegalo, torej, biti mora vseprisotna in hkrati nevidna, biti mora poceni, učinkovita, racionalna, prijazna, ali drugače, biti mora servis svojemu ljudstvu«. Res je nenavadno, da se doslej tega pri nas nihče ni spomnil. Resnici na ljubo, nekateri so z lastnimi primeri že dokazali, da je država lahko servis narodu. Denimo, gospod Virant. Ko je ostal brez ministrske službe, je kljub dobrim honorarnim zaslužkom dobival lepo nadomestilo ministrske plače, ker ni imel redne zaposlitve. Država ga ni pustila na cedilu in ni dovolila, da bi zaslužni funkcionar in njegova družina trpeli pomanjkanje in da bi se, bog varuj, njegovi otroci morali v domačem bazenu kopati v mrzli vodi, ker je za ogrevanje vode zmanjkalo denarja v gospodinjskem proračunu. Žal pa je takšnih primerov servisiranja državljanov s strani države premalo in je omejeno na zelo ozek krog državljanov, kar se bo, sodeč po predvolilnih obljubah, korenito spremenilo, ne glede na to, kdo bo zmagal. To pa bo blagodejno vplivalo na samo državo, kajti državljani, ki so zadovoljni z državnim servisiranjem svojih potreb, radi servis tudi plačajo, tako kot je Virant nekaj malega denarja vrnil državi. Projekt Država kot servis ljudstva pa bi lahko postal tudi slovenski izvozni hit. Velika Britanija bi bila lahko prvi resnejši kupec, kajti podaniki njenega veličanstva nikakor niso zadovoljni z državnim servisiranjem. Še posebej ne z delom diplomatsko-konzularnih služb, ki naj bi pomagale Otočanom, ko se v tujini znajdejo v zagati. V javnost so namreč prišle mile prošnje Britancev konzulatom, naj jim pomagajo, pa birokrati, ker ne razumejo države kot servisa ljudstva, niso niti z mezincem mignili. Britanka, ki se je odpravljala na pot v Avstralijo, je prosila zunanje ministrstvo, naj ji svetuje, kakšna oblačila naj vzame s seboj. Otočan, ki je dopustoval v Španiji, je prosil konzulat za številko noge princa Charlesa, ker mu je hotel za darilo kupiti čevlje. Poslovnež iz Manchestra je večkrat klical na britanski konzulat na Floridi, naj mu za božjo voljo povedo, kako naj se znebi mravelj v najetem apartmaju. Anglež je prosil veleposlaništvo v Bolgariji, naj mu pomaga prodati stanovanje v Sofiji. Britanka, ki je prispela v Moskvo, pa je pričakovala, da ji bodo uslužbenci britanskega veleposlaništva pomagali odpraviti neprijeten zvok v stanovanju. Anglež na začasnem delu v Dubaju je prosil, naj nekdo iz veleposlaništva odhiti na letališče pričakat njegovega psa in mu pomagat skozi vse carinske formalnosti. V Malagi naj bi konzularno osebje s svojo avtoriteto britanskemu paru našlo prostor v kateri izmed nabito polnih gostiln, kjer bi si lahko v miru privoščil božično kosilo. Na veleposlaništvu v Atenah so z enega izmed grških otokov dobili klic v sili britanskega turista, ki je prosil, naj mu povedo, kje so najboljši kraji za ribarjenje in kakšne vabe naj uporabi, drugi Anglež pa je prosil za nasvet, kje in kako naj v svojem vrtu v Atenah postavi kurnik. V vseh omenjenih primerih so Britanci dobili suhoparne birokratske odgovore, da se diplomatsko-konzularne službe že ne bodo ukvarjale s takšnimi problemi, in razumljivo je, da so davkoplačevalci besni nad takšno brezbrižnostjo države. Če pa bi odkupili slovenski volilni projekt Država kot servis državljanov, bi državo vzljubili vsaj toliko, kot Slovenci svojo.
Don Ivan gre med poslance
Slovenija in Hrvaška sta si čedalje bolj podobni kot jajce jajcu. Še nedavno bi bilo nezaslišano, da gresta državi na isti dan na volitve, danes pa je to realnost. S tem sta se odpovedali dvajset let staremu priročnemu izgovoru za nereševanje problemov v slogu »ah, nikar ne začenjajmo, soseda je pred volitvami in vse je podrejeno temu«. V obeh državah bodo sedanje oblastnike zamenjali novi. Na Hrvaškem levica desnico, v Sloveniji obratno. Nihče v predvolilnih nastopih ne omenja ne Piranskega zaliva ne ekološko-ribolovne cone. Oboji se hvalijo z »novimi obrazi«. V Sloveniji kandidirata dva Roma, na Hrvaškem takisto dva, samo da je en celo selektor romske nogometne reprezentance. Za sedež v hrvaškem parlamentu se poteguje operni pevec Dali Mor, v Sloveniji legenda lahkih not Elda Viler. Če jima uspe, bosta lahko v parlamentu pela državni himni. To bi bilo res lepo in izvirno. In ravno, ko človek pomisli, da sta si državi na las podobni, da bi bili lahko ena sama velika srečna država, Hrvati, tako kot že večkrat doslej, vse pokvarijo. S svojo listo v Splitu kandidira upokojeni duhovnik don Ivan Grubišić. Kaj kandidira, ima vse možnosti, da postane poslanec! No, tu se Slovenci in Hrvati spet razhajamo. Pri nas duhovniki ne kandidirajo, samo svetujejo volilcem, koga naj ne volijo. Na Hrvaškem pa norišnica. Cerkev in desnica s hadezejem na čelu sta ogorčeni. Če bi bil to normalen duhovnik, ki promovira krščanske vrednote, ki so, kot je znano, imanentne samo desnici, potem bi ga še z veseljem gledali v poslanskih klopeh, ampak don Ivan je v svojih nastopih kritičen do sprenevedavosti matere cerkve in njene materialne pogoltnosti, kritičen do desnice in njene socialne slepote, kritičen do nezaslišanega bogastva mnogih, ki se križajo z obema rokama. Ne bo don Ivan z govorniškega pulta v saboru širil vere in prosil boga za politični blagor desnice, ampak bo propagiral strpnost, razum, skromnost, socialni čut, to pa je, lepo vas prosim, čisto navadno vpletanje vere in cerkve v politiko. Kako naj sedijo, tarnajo hadezejevci, s človekom, ki je dejal, da je bilo dvajset let hadezejeve vladavine politični idiotizem in da bo cerkev končala tako kot HDZ, ker odkrito podpira to stranko. Resnici na ljubo, v hrvaškem saboru je že sedel duhovnik, frančiškan Tomislav Duka. Raje kot z biblijo je mahal s pištolo, ogenj in žveplo je stresal na vse, kar ni bilo za HDZ in je bilo samo milimeter bolj levo od hadezeja, ampak to je nekaj čisto drugega kot ta don Ivan. Fra Duka je bil pravi Hrvat.