Naj takoj povem, da filmov Bele Tarra ne priporočam nikomur, čeravno sem že od prvega njegovega kadra, ki sem ga videl v življenju (šestminutni začetek filma Werckmeistrova harmonija, v katerem glavni junak filma sovaščane v gostilni postavi v človeško maketo našega osončja, da bi jim pokazal, kako se Zemlja vrti okoli svoje osi in okoli sonca), njegov velik občudovalec. Tarr je pač povsem samosvoj filmski ustvarjalec, eden najizvirnejših, kar jih trenutno premore svetovna kinematografija, in zahteva posebne vrste gledalčevo pozornost, zato je skorajda nemogoče uganiti, kaj šele vedeti, kdo bi v njegovem delu užival in kdo bi po dvajsetih minutah zbežal iz dvorane in me nato besen preganjal po Ljubljani.

No, ob pogledu na dva razreda srednješolcev, na katere sem naletel v ponedeljek, ni bilo treba preveč ugibati in ob sami misli na to, kaj v temi dvorane preži na to nič hudega slutečo četico, me je spreletel srh. V bistvu me je prijelo, da bi človeka, ki je za mulce, katerih pozornost se dokazano meri v nanosekundah, izmed vseh festivalskih filmov izbral prav Torinskega konja, prisilil gledati Tarrov sedemurni Satantango. Trikrat zapored. Kazati filme Bele Tarra mladeničem in mladenkam, ki so se umetniškemu filmu doslej verjetno najbolj približali v tretjem delu Harryja Potterja, je namreč čisto intelektualno nadlegovanje otrok, pedofilmija v najhujši obliki.

Kdove zakaj sem se ob tem spomnil vseh tistih nadebudnih slavistov, ki pri pouku književnosti že dolga leta najstnikom potiskajo v roke Dogodke v mestu Gogi, ki petnajstletnike silijo brati Dostojevskega, doumevati skrita sporočila pesmi Tomaža Šalamuna, in namesto da bi med dobesedno gorami vrhuncev svetovne književnosti izbrskali otrokom razumljiva in zanimiva dela, raje pridno skrbijo za to, da se jim branje knjig zameri, še preden odkrijejo čare odrasle literature.

Z leti imam vse bolj občutek, da se zdi nekaterim našim učiteljem nujno, da morajo otroci, ko gre za poučevanje umetnosti, obvezno trpeti. Zdi se jim namreč nedopustno in v vseh primerih nesprejemljivo, da bi otroci ob umetnosti uživali, ali se, bognedaj, celo smejali. Umetnost je pač resna zadeva in nobenega »švercanja« s kakšnimi komedijami tu ne sme biti. Najstnikov tako ali tako nič na tem svetu ne zanima in prav nobenega razloga ni, da bi jih zanimal film, na katerega jih odvlečejo. Ne, od njih se pričakuje le to, da so dve uri in pol tiho in da so z glavo obrnjeni v smeri velikega platna.

Torinski konj Bele Tarra je mogočno in magično filmsko delo, ki pa na žalost velike večine pubertetnikov ne nagovarja in ni me presenetilo, ko je konec filma sprožil v dvorani kolektivni vzdih odobravanja, kakor bi ubogim revežem vsem hkrati prenehali vrtati po zobeh. Bili so rešeni in lahko so pospravili svoje mobilnike, s katerimi so se na skrivaj kratkočasili med projekcijo.

S pogledom sem poiskal še njihove učiteljice in na njihovih obrazih sem prepoznal tiste posebne vrste zadovoljstvo zaradi tega, ker njihovi strogo kontrolirani malčki niso motili preostalih gledalcev v dvorani. Ogled filma je v vseh pogledih uspel.

V tistem me je prešinilo, da neobstoj filmske vzgoje v našem šolskem sistemu ni nujno najslabša stvar na svetu, saj je na ta način preprečeno, da bi kakšen nerealizirani filmski kritik otrokom poskušal raztolmačiti metafizične razsežnosti kadra Andreja Tarkovskega in jih silil v celoletne analize njegovega Zrcala, kakor sem si v tistem trenutku predstavljal filmsko inačico poučevanja umetnosti na naših šolah.

Naš šolski sistem je sicer, ko govorimo o umetnosti, hudo razdvojen. Po eni strani šole niti najmanj ne skrbi, da učenci v dvanajstih letih ničesar ne izvedo o filmski in gledališki umetnosti, bore malo o likovni, kiparski ali glasbeni, po drugi strani pa bi se zdelo tej isti šoli grozljivo, če bi v učnem načrtu preskočili Uliksesa Jamesa Joycea in bi namesto tega otroci prebrali Lovca v rži J.D. Salingerja.

Tako v resnici niti ne preseneča, da se je zdel film Torinski konj, ki je nedvomno eden za gledalca zahtevnejših filmov izmed vseh stotih na festivalu, za mladino primernejši od »inteligentne najstniške komedije« Vratar Liverpoola ali Gazvodovega verodostojnega in mestoma zelo zabavnega portreta mlade generacije, da niti ne omenjam, da je vsak Liffe prežet z množicami mnogo dostopnejših vrhunskih filmskih avtorjev.

Še bolj verjetna obrazložitev tega, kar se je v ponedeljek zgodilo, pa je ta, da v Torinskem konju pač ni grdih besed (tistega »jebenti« v današnjih časih res ne moremo resno jemati) in ni golote, kaj šele seksa, in da vsebina tega filma v ničemer ne more razburiti staršev teh ubogih otrok.

Kot vsi zelo dobro vemo, starše dandanes veliko bolj skrbi za njihove otroke, kot je naše starše skrbelo za nas, in zagotovo jim je v njihovem izpričanem zaščitništvu (spomnite se afere »Na zeleno vejo«) ljubše, da se njihov otrok dve uri in pol na smrt dolgočasi, kot da bi se vzburil ob pogledu na za trenutek razkrite prsi glavne igralke.

S Torinskim konjem je bil tako volk sit in koza cela, ko pa bo čez deset let katerega izmed mladih junakov ponedeljkove zgodbe znanec povabil na Liffe in bo ta odvrnil, da tja ne gre več, ker je nekoč že bil in zato dobro ve, da tam vrtijo neke črno-bele zamorjene filme, ki jih noben ne šteka in se v njih nič ne zgodi, ne bodo krivi ne pretirano zaščitniški starši ne nadebudni učitelji.

Kriv bo Bela Tarr.