Energetska politika je danes v prelomnem obdobju, večji del usmeritev narekujejo pravni red EU in mednarodne zaveze. Globalni cilji za EU in delitev bremen med članice so načeloma dogovorjeni, globalni dogovor do leta 2050 pa bo zagotovo narekoval robustno zniževanje emisij toplogrednih plinov v celotnem obdobju. Pri tem je več neznank. Ne moremo na primer oceniti cenovnega ranga emisijskih kuponov. A nekaj je gotovo: energetika bo bistveno vplivala na konkurenčnost gospodarstev. Očitna je primerjava z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami (IKT), ki so dodano vrednost in konkurenčnost proizvodov in storitev determinirale v minulih petnajstih letih.
Od standardizacije interneta (1995) do danes so IKT pogojevale gospodarsko rast, ukrojile koncept na znanju temelječe družbe in povzročile informacijsko revolucijo. Glede na zastavljene mednarodne cilje, težo problema soočanja s podnebnimi spremembami in izdatno povečana vlaganja v razvoj naprav za zajem obnovljivih virov energije (OVE), pametna omrežja in učinkovito rabo energije (URE) v proizvodih in storitvah je mogoče predvideti, da bo razsežnost tako imenovane tretje industrijske revolucije segla še hitreje, še dlje in še globlje od informacijske.
Združevanje potencialov
Zato ni naključje, da so v minulih letih svetovni voditelji ob svojih nastopnih govorih in programih tej temi posvetili osrednjo pozornost. Predsednik Obama je rad poudarjal, da je na čelo energetike postavil vrhunskega znanstvenika, nekdanjega nobelovca, in ob tem, ko je podvojil proračun za raziskave v energetiki, najavil, da bo svetovno gospodarstvo v 21. stoletju vodila tista država, ki bo vodilna v trendu "čiste energije". Pred njim je Sarkozy v volilnih nastopih oznanil, da bodo konkurenčna gospodarstva prihodnosti tista, ki bodo načela trajnostnega razvoja v svoje proizvodne in storitvene procese vgradila takoj. Ko je prevzel krmilo Francije, pa je združil infrastrukturna ministrstva (okolje, prostor, energetika, promet) v eno - v resor trajnostnega razvoja. Francija je postala model institucionalne revolucije.
Energetsko politiko bo treba tesneje povezati s politikami konkurenčnosti gospodarstva. Scenariji, ki nas realno lahko vodijo k uspešnemu doseganju zavez in ciljev, vključujejo paleto ukrepov, z zeleno javnofinančno reformo in znatno pospešitvijo vlaganj v znanje, raziskave in razvoj. V javnem sektorju moramo združiti potenciale, ki obvladujejo strateške energetske tehnologije, in ustvariti povezan sistem znanja in razumevanja tehnologij. V Sloveniji gostimo edino agencijo EU prav na področju energetike (ACER), kar je v Slovenijo pritegnilo številne strokovnjake na področjih, povezanih z vlogami regulatorjev. To dopolnjuje potenciale slovenskih univerz, ki so na področjih energetike že vitalne. Slednje se je izkazalo v prijavah konzorcijev na razpise za kompetenčne centre in centre odličnosti slovenskega gospodarstva, ki so že bili usmerjeni v trajnostno gospodarstvo.
V prihodnjem večletnem finančnem okviru EU bodo instrumenti podpore prehodu v "pozelenitev" gospodarstva ostali prioritetni in Slovenija načeloma lahko ambiciozno načrtuje nove, prepotrebne spodbude v trajnostnem gradbeništvu, učinkoviti pretvorbi in rabi ter hrambi energije. Zlasti tam, kjer imamo neizkoriščene potenciale in vrhunsko domače znanje (vodni viri, les, biomasa iz kmetijstva, odpadki, fotovoltaika, novi materiali, mehatronika ipd.). To še prav posebej velja ob dejstvu, da Slovenija med državami EU prednjači po odstotku ozemlja (več kot tretjina), ki ga ščitimo v režimih Natura. Več kot polovica občin je več kot tretjino svojega - demografsko pogosto ogroženega - ozemlja primorana upravljati upoštevajoč omejitve režima Natura. Dejavnost pridobivanja energije iz decentraliziranih OVE se lahko v območjih Natura prebije v ospredje. To velja za zaloge lesa (več kot 70 odstotkov območij Natura je pokritih z gozdom) in za izkoriščanje vodne, geotermalne in energije sonca in vetra. Za to pa bo ključnega pomena vzpostaviti povsod prisotno pametno omrežje električne energije.
Davčne spodbude za energetsko posodabljanje
Ne smemo nadaljevati z napakami ali si privoščiti zamud kot na področju telekomunikacij, kjer še vedno nismo dosegli pokritosti Slovenije s širokopasovnim omrežjem. Tudi zato, ker nismo pravočasno razrešili vprašanja monopolnih igralcev in razvezali pristojnosti in lastništva na infrastrukturi in storitvah. V energetiki se soočamo s podobnimi težavami. Računsko sodišče je že pred leti izdalo mnenje, da niso zagotovljeni pogoji, da bi družba SODO neodvisno od dobaviteljev električne energije opravljala svoje pristojnosti in ščitila skupna pravila notranjega trga z električno energijo ter zagotovila neodvisnost upravljavca distribucijskega omrežja od interesov v zvezi s proizvodnjo in dobavo. Učinkovit zaključek reorganizacije distribucije električne energije je nujen tudi zaradi učinkovitega posodabljanja infrastrukture v regijah, ki lahko razvijejo pomembne gospodarske dejavnosti v verigi kogeneriranja energije.
Zanimivi so izsledki primerjalne študije OECD (julij 2011) o podpornih ukrepih za investicije v naprave na obnovljive vire, v kateri so davčni ukrepi (na primer krediti) posebej izpostavljeni kot nenadomestljiv ukrep in kot dopolnitev premijam za OVE in subvencijam ter vlaganjem v raziskave in razvoj. To področje je za nas posebej zanimivo zaradi procesa nepremičninske reforme, pri kateri zaključujemo s fazo vrednotenja nepremičnin in se nadejamo faze, ko se bo trg z nepremičninami sprostil, s tem pa tudi pospešile investicije v nepremičnine. Vsako nepremičnino je treba gledati kot porabnika in proizvajalca energije hkrati, akterje na trgu pa tudi z davčnimi ukrepi spodbuditi, da investirajo v energetsko posodabljanje in proizvodne naprave na nepremičninah.
Citirana študija med drugim jasno kaže, v kakšnih razmerjih so investicijski stroški za posamezne naprave na obnovljive vire v državah OECD upadali od leta 1995 do 2010, ko so strmo upadli zlasti stroški na kilovatno uro za geotermalno in energijo sonca. Študija v naslednjih letih predvideva ustalitev cen kapitalskih stroškov za naprave OVE pod 1000 evrov na kilovatno uro, kar konkurira cenam gradenj termoelektrarn. Države OECD tako kot Slovenija večji delež OVE pridobivajo iz vodnega potenciala, ki bo skupaj z energijo vetra ostal temelj koncepta preboja OVE. Inštalirane moči vetrnih elektrarn so v območju OECD že sredi minulega desetletja prehitele letne inštalirane moči termoelektrarn in s tem paradigmatskim obratom je bil jasno začrtan trend; žal z načrtovano TEŠ Slovenija v tem trendu ne sodeluje!
Koliko smo zreli in samoiniciativni
In tu je priložnost Slovenije, ki ima še znatne rezerve za gradnjo malih, srednjih in velikih naprav na vodonosnikih, kot tudi za nadaljevanje gradnje črpalnih elektrarn (potem ko smo z japonsko tehnologijo uspešno namestili prvo tovrstno elektrarno Avče na Soči). Z dodatnim investicijskim ciklom v premišljeno načrtovane hidroelektrarne lahko zadržimo visoko raven slovenskega znanja na tem področju in zaženemo nov cikel programov upravljanja vodotokov in ekoremediacij ob upoštevanju predvidevanj dolgoročnih posledic podnebnih sprememb.
Razpoložljiva proračunska sredstva moramo usmerjati v ukrepe, ki na eni strani pogojujejo največje učinke (URE na prihranek energije oziroma CO2), na drugi pa pozitivno vplivajo na domače gospodarstvo, skozi delovna mesta in konkurenčnost. Tipičen primer takih ukrepov je energetska prenova stavb v javnem sektorju. Še tako smeli programi OVE in URE pa ne bodo mogli nadomestiti inovacij, ki so potrebne v bivalnih in vedenjskih navadah državljanov. Največji prihranki so skriti v robustnih spremembah navad in v inoviranju poslovnih modelov sodelovanja. Uveljavljajo se koncepti skupnostne uporabe vitalne infrastrukture, ko več poslovnih akterjev ali večja skupnost ljudi določeno infrastrukturo upravlja skupaj ter tako ustvarja prihranke na virih s souporabo površin, potrebnih za bivanje (na primer stanovanjske kooperative), prehranjevanje (programi samooskrbe, skupnostni vrtovi) ali pri zagotavljanju oskrbe z energijo (skupnostne naprave za kogeneracije) in mobilnosti (na primer s souporabo vozil). Tako kot uporaba zrelih tehnologij pa je ta potencial odvisen izključno od samoiniciativnosti in zrelosti populacije kot celote, torej od védenja, znanja in pripravljenosti na sodelovanje.
