Če je kdo v zadnjih tednih in mesecih iskal ultimativni odgovor na vprašanje, kaj je narobe z Evropsko unijo in območjem evra, bi ga morda lahko našel v poročilu Eurostata o reviziji podatkov o grškem primanjkljaju in dolgu. V njem lahko preberemo, da so morali pri Eurostatu že vsaj sedem let zapored "občutno popravljati" podatke, ki so jih - ali pa tudi ne - prejeli iz Grčije. Številke, ki so jih izračunali v Atenah, so se od tistih, ki so jih dešifrirali v Bruslju, vedno znova razlikovale zaradi pisane palete razlogov: od razmeroma banalnih (mednarodnih računovodskih standardov pri vrednotenju državnih pomoči in razlik v oceni prilivov od davka na dodano vrednost) do naklepnih. Težko je namreč verjeti državi, ki v poročilu Eurostatu zamolči izdatke za nakupe vojaške opreme, močno preceni stanje pokojninske blagajne ali v bilanco "pozabi" vključiti zdravstveno blagajno in državna podjetja, ki jih financira s poroštvi, da tega ni storila namerno. Namerno spregledane minePomen omenjenega poročila za razumevanja današnjega časa je v njegovem datumu. Da "so naknadni popravki v tako velikem obsegu še bolj spodbudili vprašanja o zanesljivosti grškega beleženja podatkov o javnih financah", je namreč Eurostat ugotavljal že novembra 2004. Tako lahko preberemo, da je krovna evropska statistična institucija že od leta 1997 z grškimi oblastmi veliko pogosteje razpravljala o vprašanjih glede beleženja in vrednotenja podatkov kot z odgovornimi v drugih državah članicah EU. Za lažjo predstavo velja navesti podatek, da je grški javni dolg leta 1997 znašal 114 odstotkov BDP, kar je v relativnem smislu skoraj enako višini italijanskega javnega dolga v letu 2010. A dejstvo, da so grški podatki polni min, ki jih je Atenam od leta 2002 s pomočjo finančnih derivatov pomagala podtikati ameriška investicijska banka Goldman Sachs (ta je Grčiji svetovala izdajanje obveznic v dolarjih, ki jih je nato pretvarjala v evre in nazaj po fiksnih tečajih), pred slabim desetletjem v Bruslju nikogar ni pretirano motilo. Finančni ministri EU, združeni v ECOFIN, so "pozdravili" poročilo Eurostata in pripravljenost takratne nove grške vlade (vodil jo je Kostas Karamanlis) na revidiranje lastnih podatkov. Nekaj mesecev kasneje, v prvi polovici leta 2005, ko je EU predsedoval Luksemburg, pa so skoraj soglasno zavrnili predlog o povečanju Eurostatovih pooblastil. Že leta 2006 je Grčija, ki je v območje evra uradno vstopila šest let prej, čeprav je takrat po naknadnih ugotovitvah Eurostata krepko presegala kriterij največ triodstotnega dovoljenega proračunskega primanjkljaja, bolj ali manj nadaljevala s staro prakso kreativnega računovodstva v javnih financah. Štiri leta kasneje se je zgodba ponovila: Eurostat je tako novembra lani objavil novo poročilo, v katerem je razkril popravke podatkov o grškem primanjkljaju in javnem dolgu za obdobje med letoma 2006 in 2009. Takrat smo tudi izvedeli, da je grški javni dolg predlani namesto uradnih 115 odstotkov BDP v resnici znašal skoraj 127 odstotkov.Dvojna merila starega BrusljaMedtem ko je evropska komisija Grčiji, dolga leta edini izpostavi Unije v jugovzhodni Evropi, skoraj poldrugo desetletje dopuščala prikrajanje statistik, je imela precej manj sreče Litva. Najjužnejša od treh baltskih držav nekdanje Sovjetske zveze je pred petimi leti skupaj s Slovenijo sedela v čakalnici na evro, a so jo v ECOFIN in Bruslju zavrnili. Država, ki je leta 2006 ustvarila skoraj osemodstotno rast BDP, je na izpitu padla, ker je marca tega leta namesto referenčnih in zahtevanih 2,60 odstotka njena stopnja inflacije dosegla 2,63 odstotka. "Kriteriji iz pakta stabilnosti in rasti so tu zato, da se jih strogo držimo," je takrat v maniri bruseljskega birokrata, ki zaradi desetih napačno knjiženih evrov zahtevek za povračilo evropskih sredstev vrne matični državi, dejal evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve Joaquin Almunia. Medtem ko je Grčija danes de facto bankrotirana država, ki lahko za sabo poleg večjega števila bank in še kakšne države potegne kar celotno območje evra, se Litva po hudem udarcu krize, ki je razsula njeno gradbeništvo in nepremičninski trg, relativno hitro pobira. Čeprav ima tako kot vse baltske države še vedno težave z relativno visoko brezposelnostjo, je po zaslugi močnega izvoza, ki ga - kakšna ironija zgodovine - pomaga krepiti lastna valuta, se je rast litovskega BDP v tretjem četrtletju gibala že blizu za današnji čas neverjetnim sedmim odstotkom. Zgodba Grčije in Litve pravzaprav najbolje povzame vse, kar je šlo v Evropski uniji narobe. Pri vprašanju, zakaj je lahko prva storila neskončno število osebnih napak, druga pa niti ene, še zdaleč ne gre "le" za dvojna merila. Ta so zaradi včasih celo neokolonialnih razmerij med "starimi" in "novimi" članicami, ki kdaj "zamudijo priložnost, da bi bile tiho", velikimi in malimi, državami "prve in druge hitrosti", članicami območja evra, ERM2 in tretjimi državami, pravzaprav vgrajena v samo "matrico" Unije, ki je kot garant miru pred novimi vojnami za surovine nastala na ruševinah povojne Evrope. V resnici je prej omenjeno vprašanje del precej širšega problema, to je, da Uniji v desetletju po pogodbi iz Nice ni uspelo zgraditi skupne "evropske" identitete več kot polmilijardne skupnosti ljudi med Atlantskim oceanom in Pripjatskim močvirjem. Padli že pri osnovahPri tem ne gre za oblikovanje "novega, evropskega človeka", neobremenjenega z lastno narodnostjo, jezikom ali državo rojstva, ki ga lahko prepoznamo med vrsticami lizbonske strategije. Ne, Unija je padla že na osnovah. Če kaj, bi najmanjši skupni imenovalec "evropske" identitete moralo biti spoštovanje za vse enakih pravil, in stara celina bi se morda danes ubadala s centimetrskimi razlikami v velikosti "evropskega" sadja, ne pa z Grčijo. Za njene težave so tako najmanj toliko kot same grške politične elite, ki so z zadolževanjem v tujini umetno napihovale življenjski standard, kupovale zmage na volitvah in obenem ustvarile sistem, ki je "izpustil" za 60 milijard evrov (ne)pobranih davkov, krivi tudi resnični gospodarji sedemindvajseterice: politične elite velikih držav, ki so vstopnice v izbrani klub drago zaračunavale s črtanjem izjem pri zapiranju pristopnih poglavij in kvotami; korporacije in z njimi povezani lobiji, ki so novim članicam prodajali lokomotive, termoelektrarne in orožje, zmage na razpisih pa znali nagraditi z aktovko denarja ali celo dvema; bankirji, ki so brez prevelikih pomislekov problematičnim državam na veliko posojali milijarde za prosto pretakanje kapitala, ki je v Uniji prehodnih obdobij precej "svobodnejši" od delovne sile. Četudi bo verjetno močno okrnjeno območje evra in z njim Unije po nekem čudežu vendarle preživelo aktualno apokalipso finančnega sistema in nov val recesije, bo pri lepljenju črepinj ostala dilema, ali bo po tako radikalnem sesutju "vsega, kar smo poznali" sploh še mogoče govoriti o "združeni Evropi". Vsi umetni poizkusi ustvarjanja "Evropejcev", bodisi prek večstotisočglavega razreda bruseljskih birokratov bodisi prek identifikacije v razmerju do drugih (Turkov, Afričanov, Kitajcev, Američanov), so padli na "naravnih" ovirah. Namesto dosedanjega po polžje počasnega zlivanja nacionalnih identitet v panevropsko gre pričakovati prej nasprotni proces. Dejstvo, da so nekatere evropske države ob izbruhu dolžniške krize dejansko izgubile svojo suverenost, bo ob porastu vpliva "nastavljenih" tehnokratskih elit in pričakovanem nadaljnjem padanju standarda v dolžniški spirali krepilo nacionalistične vzgibe, ki so idealno gojišče za (ponekod že vzhajajoče) avtokratske režime. Obenem gre pričakovati, da bodo do njih veliko strožji odnos - v smeri še večjega demokratičnega deficita, ultimatov, neposrednega vmešavanja v ključne politike in groženj z izključitvijo - imeli tudi v Bruslju. Evropska unija bo v prihodnjih letih tako svetlobna leta daleč od vsaj navidez harmonične skupnosti držav, kot smo jo radi videli od zunaj in od znotraj. Sklepati gre, da se bo z zahtevami po "pospešitvi" odločanja, novimi nadinstitucijami, ki bodo nadomestile "neučinkovite" ohlapne mehanizme, in neizbežnim zmanjševanjem vpliva v svetu dokončno spremenila v neusmiljeni poligon interesov velikih in regionalnih sil, ki bodo vsaka s svojimi zunanjimi zavezniki najhujšo gospodarsko krizo izkoristile za spremembe v razmerjih politične in ekonomske moči, pri čemer ne bodo izbirale sredstev. Če so prvi zametki moderne Evrope, kot jo poznamo danes, nastali v antični Grčiji, je mogoče prav, da je ta ravno tam morda začela kazati prve znake svojega konca.e je kdo v zadnjih tednih in mesecih iskal ultimativni odgovor na vprašanje, kaj je narobe z Evropsko unijo in območjem evra, bi ga morda lahko našel v poročilu Eurostata o reviziji podatkov o grškem primanjkljaju in dolgu. V njem lahko preberemo, da so morali pri Eurostatu že vsaj sedem let zapored "občutno popravljati" podatke, ki so jih - ali pa tudi ne - prejeli iz Grčije. Številke, ki so jih izračunali v Atenah, so se od tistih, ki so jih dešifrirali v Bruslju, vedno znova razlikovale zaradi pisane palete razlogov: od razmeroma banalnih (mednarodnih računovodskih standardov pri vrednotenju državnih pomoči in razlik v oceni prilivov od davka na dodano vrednost) do naklepnih. Težko je namreč verjeti državi, ki v poročilu Eurostatu zamolči izdatke za nakupe vojaške opreme, močno preceni stanje pokojninske blagajne ali v bilanco "pozabi" vključiti zdravstveno blagajno in državna podjetja, ki jih financira s poroštvi, da tega ni storila namerno.
Namerno spregledane mine
Pomen omenjenega poročila za razumevanja današnjega časa je v njegovem datumu. Da "so naknadni popravki v tako velikem obsegu še bolj spodbudili vprašanja o zanesljivosti grškega beleženja podatkov o javnih financah", je namreč Eurostat ugotavljal že novembra 2004. Tako lahko preberemo, da je krovna evropska statistična institucija že od leta 1997 z grškimi oblastmi veliko pogosteje razpravljala o vprašanjih glede beleženja in vrednotenja podatkov kot z odgovornimi v drugih državah članicah EU. Za lažjo predstavo velja navesti podatek, da je grški javni dolg leta 1997 znašal 114 odstotkov BDP, kar je v relativnem smislu skoraj enako višini italijanskega javnega dolga v letu 2010.
A dejstvo, da so grški podatki polni min, ki jih je Atenam od leta 2002 s pomočjo finančnih derivatov pomagala podtikati ameriška investicijska banka Goldman Sachs (ta je Grčiji svetovala izdajanje obveznic v dolarjih, ki jih je nato pretvarjala v evre in nazaj po fiksnih tečajih), pred slabim desetletjem v Bruslju nikogar ni pretirano motilo. Finančni ministri EU, združeni v ECOFIN, so "pozdravili" poročilo Eurostata in pripravljenost takratne nove grške vlade (vodil jo je Kostas Karamanlis) na revidiranje lastnih podatkov. Nekaj mesecev kasneje, v prvi polovici leta 2005, ko je EU predsedoval Luksemburg, pa so skoraj soglasno zavrnili predlog o povečanju Eurostatovih pooblastil.
Že leta 2006 je Grčija, ki je v območje evra uradno vstopila šest let prej, čeprav je takrat po naknadnih ugotovitvah Eurostata krepko presegala kriterij največ triodstotnega dovoljenega proračunskega primanjkljaja, bolj ali manj nadaljevala s staro prakso kreativnega računovodstva v javnih financah. Štiri leta kasneje se je zgodba ponovila: Eurostat je tako novembra lani objavil novo poročilo, v katerem je razkril popravke podatkov o grškem primanjkljaju in javnem dolgu za obdobje med letoma 2006 in 2009. Takrat smo tudi izvedeli, da je grški javni dolg predlani namesto uradnih 115 odstotkov BDP v resnici znašal skoraj 127 odstotkov.
Dvojna merila starega Bruslja
Medtem ko je evropska komisija Grčiji, dolga leta edini izpostavi Unije v jugovzhodni Evropi, skoraj poldrugo desetletje dopuščala prikrajanje statistik, je imela precej manj sreče Litva. Najjužnejša od treh baltskih držav nekdanje Sovjetske zveze je pred petimi leti skupaj s Slovenijo sedela v čakalnici na evro, a so jo v ECOFIN in Bruslju zavrnili. Država, ki je leta 2006 ustvarila skoraj osemodstotno rast BDP, je na izpitu padla, ker je marca tega leta namesto referenčnih in zahtevanih 2,60 odstotka njena stopnja inflacije dosegla 2,63 odstotka. "Kriteriji iz pakta stabilnosti in rasti so tu zato, da se jih strogo držimo," je takrat v maniri bruseljskega birokrata, ki zaradi desetih napačno knjiženih evrov zahtevek za povračilo evropskih sredstev vrne matični državi, dejal evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve Joaquin Almunia. Medtem ko je Grčija danes de facto bankrotirana država, ki lahko za sabo poleg večjega števila bank in še kakšne države potegne kar celotno območje evra, se Litva po hudem udarcu krize, ki je razsula njeno gradbeništvo in nepremičninski trg, relativno hitro pobira. Čeprav ima tako kot vse baltske države še vedno težave z relativno visoko brezposelnostjo, je po zaslugi močnega izvoza, ki ga - kakšna ironija zgodovine - pomaga krepiti lastna valuta, se je rast litovskega BDP v tretjem četrtletju gibala že blizu za današnji čas neverjetnim sedmim odstotkom.
Zgodba Grčije in Litve pravzaprav najbolje povzame vse, kar je šlo v Evropski uniji narobe. Pri vprašanju, zakaj je lahko prva storila neskončno število osebnih napak, druga pa niti ene, še zdaleč ne gre "le" za dvojna merila. Ta so zaradi včasih celo neokolonialnih razmerij med "starimi" in "novimi" članicami, ki kdaj "zamudijo priložnost, da bi bile tiho", velikimi in malimi, državami "prve in druge hitrosti", članicami območja evra, ERM2 in tretjimi državami, pravzaprav vgrajena v samo "matrico" Unije, ki je kot garant miru pred novimi vojnami za surovine nastala na ruševinah povojne Evrope. V resnici je prej omenjeno vprašanje del precej širšega problema, to je, da Uniji v desetletju po pogodbi iz Nice ni uspelo zgraditi skupne "evropske" identitete več kot polmilijardne skupnosti ljudi med Atlantskim oceanom in Pripjatskim močvirjem.
Padli že pri osnovah
Pri tem ne gre za oblikovanje "novega, evropskega človeka", neobremenjenega z lastno narodnostjo, jezikom ali državo rojstva, ki ga lahko prepoznamo med vrsticami lizbonske strategije. Ne, Unija je padla že na osnovah. Če kaj, bi najmanjši skupni imenovalec "evropske" identitete moralo biti spoštovanje za vse enakih pravil, in stara celina bi se morda danes ubadala s centimetrskimi razlikami v velikosti "evropskega" sadja, ne pa z Grčijo. Za njene težave so tako najmanj toliko kot same grške politične elite, ki so z zadolževanjem v tujini umetno napihovale življenjski standard, kupovale zmage na volitvah in obenem ustvarile sistem, ki je "izpustil" za 60 milijard evrov (ne)pobranih davkov, krivi tudi resnični gospodarji sedemindvajseterice: politične elite velikih držav, ki so vstopnice v izbrani klub drago zaračunavale s črtanjem izjem pri zapiranju pristopnih poglavij in kvotami; korporacije in z njimi povezani lobiji, ki so novim članicam prodajali lokomotive, termoelektrarne in orožje, zmage na razpisih pa znali nagraditi z aktovko denarja ali celo dvema; bankirji, ki so brez prevelikih pomislekov problematičnim državam na veliko posojali milijarde za prosto pretakanje kapitala, ki je v Uniji prehodnih obdobij precej "svobodnejši" od delovne sile.
Četudi bo verjetno močno okrnjeno območje evra in z njim Unije po nekem čudežu vendarle preživelo aktualno apokalipso finančnega sistema in nov val recesije, bo pri lepljenju črepinj ostala dilema, ali bo po tako radikalnem sesutju "vsega, kar smo poznali" sploh še mogoče govoriti o "združeni Evropi". Vsi umetni poizkusi ustvarjanja "Evropejcev", bodisi prek večstotisočglavega razreda bruseljskih birokratov bodisi prek identifikacije v razmerju do drugih (Turkov, Afričanov, Kitajcev, Američanov), so padli na "naravnih" ovirah. Namesto dosedanjega po polžje počasnega zlivanja nacionalnih identitet v panevropsko gre pričakovati prej nasprotni proces. Dejstvo, da so nekatere evropske države ob izbruhu dolžniške krize dejansko izgubile svojo suverenost, bo ob porastu vpliva "nastavljenih" tehnokratskih elit in pričakovanem nadaljnjem padanju standarda v dolžniški spirali krepilo nacionalistične vzgibe, ki so idealno gojišče za (ponekod že vzhajajoče) avtokratske režime. Obenem gre pričakovati, da bodo do njih veliko strožji odnos - v smeri še večjega demokratičnega deficita, ultimatov, neposrednega vmešavanja v ključne politike in groženj z izključitvijo - imeli tudi v Bruslju.
Evropska unija bo v prihodnjih letih tako svetlobna leta daleč od vsaj navidez harmonične skupnosti držav, kot smo jo radi videli od zunaj in od znotraj. Sklepati gre, da se bo z zahtevami po "pospešitvi" odločanja, novimi nadinstitucijami, ki bodo nadomestile "neučinkovite" ohlapne mehanizme, in neizbežnim zmanjševanjem vpliva v svetu dokončno spremenila v neusmiljeni poligon interesov velikih in regionalnih sil, ki bodo vsaka s svojimi zunanjimi zavezniki najhujšo gospodarsko krizo izkoristile za spremembe v razmerjih politične in ekonomske moči, pri čemer ne bodo izbirale sredstev. Če so prvi zametki moderne Evrope, kot jo poznamo danes, nastali v antični Grčiji, je mogoče prav, da je ta ravno tam morda začela kazati prve znake svojega konca.