Čezmejno zdravljenje bo pacientom po zaslugi letos sprejete evropske direktive kmalu bistveno bolj dostopno kot doslej. Menite, da se bo za zdravljenje v tujini v prihodnje odločalo veliko pacientov?

Večjega prehajanja pacientov čez meje ne pričakujemo. Cilj letos sprejete direktive je bolj jasna pot in zmanjšanje ovir za paciente, ki iščejo zdravljenje v drugih državah. Nekatere bolezni so redke in zahtevajo zelo specializirano zdravljenje, za katerega ni razumno pričakovati, da bo na voljo v vsakem kotičku Evrope. Prav tako omogoča čezmejno zdravljenje pacientom, ki si želijo hitrejšega zdravljenja v primerjavi s tistim, ki bi ga bili deležni v domačem okolju.

Se lahko zgodi, da bo nekaterim bolnišnicam ali njihovim oddelkom zaradi lažjega zdravljenja v tujini "zmanjkalo" pacientov?

Teoretično se lahko, menim pa, da se bodo zdravstveni sistemi prostemu pretoku pacientov sčasoma prilagodili. Večina pacientov najraje izbere zdravljenje karseda blizu doma, kar se po moji oceni ne bo spremenilo. Prav pa je, da imajo pacienti tudi pravico do čezmejnega zdravljenja. Menim pa, da bodo te spremembe vodstva bolnišnic spodbudile k primerjanju z drugimi, na primer pri čakalnih dobah. Ob tem pričakujem, da se bodo posamezne evropske bolnišnice sčasoma specializirale za prav določena zdravljenja, namesto da v eni bolnišnici opravljajo kar vse. To bi bil naravni odziv na pomanjkanje zdravnikov. Posamezna bolnišnica bi se lahko specializirala za tisto področje, na katerem je še posebej strokovno močna.

Seveda se vsaka država zase odloča, kako bo uravnotežila splošno in specializirano zdravstveno oskrbo v bolnišnicah. Prost pretok pacientov je zato tudi spodbuda državam, da v skladu s potrebami izboljšajo svoje zdravstvene sisteme.

Menite, da bodo možnost čezmejnega zdravljenja izkoristili tudi bolniki z rakom?

Rak je odličen primer potrebe po čim bolj specializiranem zdravljenju. Včasih je težko zagotoviti kombinacijo zelo dobre diagnostike in zdravljenja na enem mestu. Upoštevati je treba še slikovno diagnostiko, pri kateri lahko tudi bolnišnice v različnih državah sodelujejo prek telemedicine.

Ali se z letos začetim Evropskim partnerstvom proti raku priporočila za posamezne države kakorkoli spreminjajo?

Ideja partnerstva je, da pri zmanjševanju bremena raka bolje poveže evropske države, pa tudi različne organizacije, na primer združenja pacientov. Pri tem želimo sporočiti predvsem, katere naj bodo prioritete, od preventive, presajanja za zgodnejše odkrivanje predrakavih sprememb in raka, zdravljenja pa do rehabilitacije. Prav rehabilitacija je morda nov poudarek, ki ga doslej nismo toliko upoštevali. Z napredkom medicine postaja rak vse bolj kronična bolezen, s katero mora živeti vse več bolnikov. Včasih ne moremo zagotoviti popolne ozdravitve, lahko pa bolniki kljub temu še dolgo živijo, zato je pomembna kakovost njihovega življenja. Prav tako moramo bolje poskrbeti za bolnike, ki so bili ozdravljeni, a imajo posledice zdravljenja.

Slovenija pri preživetju bolnikov z rakom še vedno nekoliko zaostaja za evropskim poprečjem, razlike med državami pri preživetju in umrljivosti za rakom pa so še vedno velike. Kaj jih povzroča?

Tu gre tako za dostop do presajanja za raka kot tudi nivo zdravljenja v posamezni državi in ustanovah, kjer zdravijo raka. Razlike so nesprejemljive, bo pa treba še bolj natančno ugotoviti, od kod izvirajo. Pomemben je denar, ki ga država nameni za zdravstvo, a ne gre le za to. Včasih gre pri razlikah tudi za vprašanje organizacije zdravljenje raka ali pa za to, da ima država sicer dobre programe, ki pa ne dosežejo vseh ljudi. Zagotoviti je treba, da imajo vsi, ne glede na svoj ekonomski položaj, kraj bivanja in spol dober dostop do programov.

Mnogi raki so povezani z nezdravim načinom življenja, na primer kajenjem, ki ga države vse ostreje omejujejo. Kakšne spremembe pa prinaša posodabljanje evropske tobačne direktive?

Še posebej nas skrbi naraščanje pljučnega raka pri ženskah. Če danes kadi vse več mladih žensk, bomo imeli čez desetletje epidemijo pljučnega raka. Za to moramo bolje uporabiti vsa orodja, ki so na voljo - informiranje, zakonodajo in obdavčenje. V okviru evropske direktive razmišljamo o slikovnih opozorilih na škatlah cigaret in možnosti nepotiskanih škatel, ki bi bile manj privlačne. Prav tako razmišljamo, da bi omejili zelo moteč trend dodajanja arom k cigaretam, ki ciljajo prav na trg mladih žensk. Predlogi sprememb, o katerih bodo zatem razpravljali v evropskem parlamentu, bodo pripravljeni v nekaj mesecih.

Kaj pa označevanje snovi, ki so dodane tobaku v cigaretah?

Osebno se mi zdi zelo trapasto, da lahko na eni strani na zavojčku hrane preberemo o vseh sestavinah v njej, tudi če so povsem neškodljive, nihče pa ne ve, kaj vse je v zavojčku cigaret. Pogosto te sestavine dodatno spodbujajo kajenje. Vsi vemo, da se ga je težko odvaditi in da povzroča veliko škodo zdravju. Zato moramo razmisliti tudi o prepovedi dodajanja nekaterih snovi v cigarete, druge pa nadzorovati bolj kot zdaj. Tudi to bi moralo biti del nove zakonodaje.

Medtem ko so cigarete vse bolj obdavčene, se vse več držav odloča tudi za dodatno obdavčevanje nezdrave hrane. V kolikšni meri je lahko takšen pristop učinkovit?

Doslej se je zagotovo pokazalo, da višje obdavčenje pomaga zmanjševati rabo alkohola in tobaka. Nekatere študije kažejo, da ima takšen pristop dobre učinke tudi pri hrani, mora pa biti del paketa ukrepov, ki ljudi vodijo k izbiri bolj zdrave prehrane. Poleg tega je treba v ta pristop vključiti tudi gibanje. Države se morajo vprašati, kako bi zdrava hrana postala lažja izbira. Zdaj je pogosto ravno nasprotno. Če si ljudje zdrave hrane ne morejo privoščiti, ni smiselno, da jih zgolj informirate, res pa ne gre vedno za ceno. Ljudje včasih zdravo izbiro včasih ignorirajo tudi, če je najcenejša.