Ta hip je več kot trideset liffovskih projekcij že razprodanih, največ zanimanja pa vlada za Nevarno metodo (A Dangerous Method), zadnji filmski izdelek kultnega režiserja Davida Cronenberga, kjer v razburkanem odnosu sooči dva očeta psihoanalize, Junga in Freuda. David Cronenberg bo letos sploh v posebnem fokusu, saj bodo v sekciji Retrospektiva prikazali še osem njegovih filmov iz zgodnejšega kanadskega obdobja. Osrednja pozornost bo veljala tekmovalni sekciji Perspektive, kjer se bo deset režiserjev s svojimi filmi potegovalo za glavno nagrado festivala vodomec, ki jo podeljuje mednarodna strokovna žirija. Med njimi bo tudi slovenski režiser Nejc Gazvoda s svojim prvim celovečernim filmom Izlet. Programski direktor festivala je sicer že peto leto Simon Popek, ki je tudi vodja filmskega programa v Cankarjevem domu in nam je pred začetkom Liffa odgovoril na nekaj vprašanj.

Koliko je Liffe vsebinsko odvisen od ponudbe drugih filmskih festivalov oziroma kateri festivali so zanj referenčni?

Kot večina manjših filmskih festivalov po svetu tudi Liffe spada v kategorijo B, kakor koli se že to sliši. Z izjemo naše lastne, slovenske produkcije gre večinoma za filme, ki so bili že predvajani drugod, tako da so za nas referenčni zlasti tisti festivali, ki jih redno obiskujemo - Cannes, Berlin, Benetke, Rotterdam. Kam še gremo, je odvisno tudi od programskega koncepta Liffa tisto leto, recimo v primeru, da nas zanima določen nacionalni fokus. Na leto sicer obiščem pet do šest festivalov, kar je v bistvu čisto dovolj; na neki točki namreč ugotoviš, da se na večini festivalov vrtijo isti filmi. Gre le za minimalna odstopanja, navadno v retrospektivnem programu, ki ga sam skušam čim bolj smiselno in unikatno oblikovati. Prav takšni fokusi dajo na koncu karakter festivalu, in ne filmski hiti iz Cannesa in Benetk. S tem pokažeš samoiniciativnost.

V retrospektivnem delu Liffa so letos trije poudarki: mladi grški film, Cronenbergovo zgodnje ustvarjanje ter sekcija Metafilm z nekaterimi kultnimi filmi 20. stoletja. Kaj je bil vzrok za to zasnovo?

Izjemno sem vesel, da imamo tokrat v ospredju mladi grški film, ki je sicer v zadnjem času že opozoril nase, veliko pa je še neodkritega. Vendar ga ne ponujamo v enakem smislu, kot smo pred petimi leti na Liffu predstavljali romunski film. Romunski film je imel to srečo, da je dobil zlato palmo v Cannesu (to je bil film Smrt gospoda Lazarescuja režiserja Cristija Puiuja, op. p.) in je nato dobesedno eksplodiral, kar je avtomatično za sabo potegnilo veliko zanimanje javnosti in s tem je bilo tudi celotni kinematografiji laže prodreti v svet. Medtem ko filmov Grkov (še) ne vrtijo, čeprav so dva letos predvajali v Benetkah (eden od teh je bil film Alpe Yorgosa Lanthimosa, ki je v Benetkah dobil nagrado za najboljši scenarij, leta 2009 pa je v Cannesu Lanthimos slavil s filmom Podočnik, ki je lani na Liffu prejel nagrado vodomec, op. p.). Mislim, da se bo v naslednjih letih še veliko govorilo o Grkih in njihovem filmu.

Kar zadeva Cronenberga, gre za filme iz njegove zgodnje kanadske faze, v retrospektivo pa sem jih oblikoval zato, ker se ti filmi še nikoli niso vrteli po naših kinematografih in jih je treba videti! Ko bo Liffa konec, bodo v Kinoteki vrteli še njegove poznejše, ameriške filme. Pravzaprav pa nikoli ne zastavim retrospektive zgolj skozi historično perspektivo, vedno najdem izgovor tudi za kaj aktualnega. Pri Cronenbergu je torej v ponudbi tudi njegov zadnji film iz letošnjega leta, v festivalski sekciji Metafilm pa je to zadnji film režiserja Monteja Hellmana Pot v pogubo (Road to Nowhere). Podobno sem lani oblikoval sekcijo Simfonije mesta, kjer je šlo za zgodovinski pregled filmov o velemestih sveta, kot izhodišče pa mi je služil zadnji film Japonca Yojija Yamade Zgodba iz Kjota iz leta 2010.

Koliko je pravzaprav zanimanja za retrospektivne sekcije?

Ti filmi se bodo vrteli v Kinoteki in Kinodvoru, tako da lahko ti dve manjši dvorani hitro napolnimo. Sem pa v zadnjih letih zelo presenečen nad dejstvom, da so bili retrospektivni programi vedno zelo dobro obiskani, pa četudi smo vrteli precej radikalne stvari. Na mojem prvem Liffu leta 2007 smo skozi retrospektivo predstavili ameriškega eksperimentalnega avtorja Jamesa Benninga. Takrat je bilo na predstavah po sto ljudi in več.

Tudi za sekcijo Metafilm, kamor sem letos uvrstil zimzelene avtorje, kot so denimo Wim Wenders, Rainer Werner Fassbinder ali Federico Fellini, velja izjemno zanimanje in njihovi kultni filmi so že skoraj razprodani. Filmska zgodovina ima vedno tudi svoje občinstvo, tako da me obiskanost sploh ne skrbi. Pojmo v dežju (Singin' in the Rain) je film, ki bo vedno napolnil dvorano. Res pa so novi filmi bolj primerni za velike dvorane, stari pa za manjše - tako pač je.

Bodo res vsi filmi iz sekcije Predpremiere pozneje prišli v slovenske kinematografe? Lurd, ki smo ga videli na lanskem Liffu, je v kinu šele zdaj.

Dobro, da je sploh prišel na redni spored, čeprav menim, da smo v zadnjih letih to razmerje celo nekoliko izboljšali, saj včasih vrste filmov iz Predpremier potem dejansko nismo več videli. Nadaljnji odkupi filmov pač niso stvar ene same inštitucije in tudi naši distributerji ne morejo točno zagotoviti, kaj bo potem šlo v kino in kaj ne. No, za določene filme se ve - takšni so recimo filmi Pedra Almodovarja ali Larsa von Trierja, ki se na redne sporede uvrščajo po nekih avtomatizmih, četudi jih lahko označimo za mejne. Vsako leto je odkupljenih več filmov, število torej narašča, vedno pa bodo nekateri filmi izpadli, in morda je ime te sekcije na Liffu res nekoliko ponesrečeno. Načeloma pa nam uspeva, da osemdeset odstotkov "predpremiernih" filmov po Liffu pride na redne sporede kinematografov, vsaj leta 2009 je bilo tako.

Kateri izmed 114 filmov je vaš favorit? In katerega si boste zagotovo še enkrat pogledali?

Hja, kar nekaj jih bom pogledal še enkrat, zelo težko pa izpostavim samo en film. Letos lahko rečem samo: pojdite na mlade Grke! Tukaj se mi zdi, da je največja rezerva pri tem, kar ljudje poznajo in kaj jim lahko da en tak film.