Med minulimi prazniki se je zgodil tragični dogodek, ko so slovenski jadralni padalci pristali na minskem polju v predelu Jahorine. Ob tem je eden od njih sprožil mino in bil hudo ranjen. Kaj je bilo po vašem mnenju vzrok temu? Preslabo informiranje o potencialnih minskih poljih v BiH ali se športniki niso dovolj zavedali nevarnosti?

Preiskava odgovornih v BiH, še posebej pa Centra za razminiranje BiH, še poteka. Vendar je iz neuradnih informacij možno razbrati, da ni šlo za minsko polje. Za to območje niso bili znani podatki o minskih poljih in zaradi tega niti ni bilo označeno. Gre za zelo odročno lokacijo na vrhu Košuta na Goli Jahorini, blizu nekdanjega radarja JLA, ki je sicer nedostopna in do tam ni nobenih poti. Širše območje Jahorine je sicer v dokumentih označeno kot sumljivo območje, in sicer v krajih Paloševina, Tilavsko vrelo, Međuplanina, Kraljičino guvno in Trijeska-Svraćevo, kjer se ocenjuje, da je še vedno 900.000 kvadratnih metrov kontaminiranega ozemlja. Do nesreče je menda prišlo po ponovnem poskusu vzleta in kaže, da je tedaj jadralec stopil na neeksplodirano ubojno sredstvo, ki pa je lahko tudi tromblon ali granata, ne nujno protipehotna mina. Kaj je poškodovalo padalca, bo ugotovljeno kmalu v okviru preiskave. Vsekakor je to območje, ki je le 9 kilometrov oddaljeno od olimpijskega smučišča, znano kot območje preteklih konfliktov in bojnega udejstvovanja in je za te vrste športa zagotovo potencialna nevarnost. Informacije o kontaminiranem območju je mogoče dobiti v Centru za razminiranje BiH (BH MAC) ali v njihovih regionalnih pisarnah, pri policiji ali drugih lokalnih oblasteh. Lahko pa se jih dobi tudi pri nas, saj imamo v Sarajevu implementacijsko pisarno.

Katera območja bivše Jugoslavije so še vedno posejana z minskimi polji oziroma so najbolj rizična?

Slovenija, razen nekaj zaminiranih vojašnic, problemov s protipehotnimi minami ni imela. Kmalu po podpisu ottavske konvencije je tudi uničila vse svoje zaloge. Nevarnosti min ni tudi v Črni gori, Makedoniji in Srbiji. S tem, da so na jugu Srbije odkrili nekaj novih manjših minskih polj, problem pa predstavlja tudi neeksplodirano kasetno strelivo po intervenciji Nata. Združeni narodi so sicer Kosovo leta 2002 že razglasili kot prosto od nevarnosti min, vendar ITF tam še vedno izvaja operacije čiščenja. Naša soseda Hrvaška ima še 700 kvadratnih kilometrov sumljivih površin, in sicer v celem loku spopada od Dalmacije prek Karlovške do vukovarsko-sremske županije. Bosna in Hercegovina ima še 1400 kvadratnih kilometrov takšnega ozemlja. Najbolj onesnažena so območja občin Velika Kladuša, Konjic, Brod, Orašje, Gornji Vakuf/Uskoplje, Pelagićevo, Bosanska Krupa in Bihać.

Kakšne ukrepe bi po vašem mnenju morali sprejeti, da se podobni dogodki ne bi ponovili? Tuji turisti se najbrž ne zavedajo povsem tovrstnih nevarnosti. Države pa postajajo vedno bolj zanimive tudi za turiste oziroma jih hočejo privabiti.

Tako, kot so na soški fronti ostala neeksplodirana sredstva po prvi svetovni vojni, ne gre pričakovati, da bodo v teh državah odstranjena prav vsa eksplozivna sredstva. Vse države imajo razvite dobre programe opozarjanja na nevarnosti in sumljiva območja so dobro označena. Ker pa opozorilne table včasih izginejo, ker jih kdo ukrade oziroma namerno odstrani, svetujem, da se vsi, ki potujejo v te kraje, zunaj urbanih naseljih in v odročna območja, o tem seznanijo pri lokalnih oblasteh in prebivalstvu.

Nesreče, povezane z minami, so v BiH precej pogoste. Po nekaterih podatkih naj bi samo leta 2009 v BiH zaradi eksplozij min umrlo 10 ljudi, več deset pa jih je bilo ranjenih. Koliko tragičnih dogodkov, povezanih z minami, se zgodi v jugovzhodni Evropi vsako leto?

Po konfliktih na tem območju je bilo okoli 8000 žrtev protipehotnih min. Od tega jih je več kot 1500 umrlo. Zaradi dobrih programov opozarjanja na nevarnost se je letno število žrtev zmanjšalo z nekaj sto na le nekaj primerov na leto. Lani je bilo na primer v BiH 14 takih primerov, od tega je 6 ljudi umrlo. Letos so imeli 7 incidentov, od tega 3 smrtne primere.

V BiH in morda tudi na nekaterih območjih bivše Jugoslavije naj bi obstajala minska polja, ki sploh še niso bila nikoli odkrita. Ali obstaja možnost, da bo to območje sploh kdaj očiščeno min?

V vseh državah so bili opravljeni generalni in sistematični pregledi, s katerimi se je opredelilo sumljivost območij. Kljub vsemu je možno, da nekatera območja in mikrolokacije niso v registru nacionalnih centrov za razminiranje. V ITF nam je prav zaradi tega skupaj s strokovnjaki in kolegi iz Hrvaške in BiH ter s finančno pomočjo ZDA uspelo razviti nov sistem izvidništva iz zraka s helikopterji, ki omogoča analitičen pregled vsega območja z izključevanjem sumljivih točk ter vključevanjem na novo ugotovljenih.

V centru na Igu poteka izobraževanje deminerjev iz jugovzhodne Evrope. Koliko ste jih doslej izšolali? Ali obstaja zanimanje za ta poklic?

ITF je doslej izpeljal izobraževanje za več kot 250 deminerjev v osnovnem izobraževanju in 90 strokovnjakov za višji menedžment v humanitarnem razminiranju. V državah, kjer delujemo, je zanimanja za ta poklic dovolj, problem je, da je komercialnih družb in nevladnih organizacij veliko, sredstev za razminiranje pa glede na potrebe premalo. Zato obstaja na naših razpisih velika tekmovalnost in konkurenca. Posledično se cene deminiranja znižujejo, plače deminerjev pa so glede na nevarnost poklica prenizke. V ITF vsekakor želimo te trende omiliti, da zaradi tega niso ogroženi kvaliteta opravljenega dela in posledično tudi varnost ter življenja deminerjev.

Deminerstvo je precej nevaren poklic. Na Hrvaškem naj bi jih po koncu vojne pri opravljanju dela umrlo okoli 50. Kako je zdaj z delovnimi nesrečami pri odstranjevanju min?

V BiH se je na žalost od začetka operacij ponesrečilo 113 deminerjev, od tega 46 smrtno. Nesreče so žal del deminerske realnosti. Neprestano razvijanje operativnih standardov, osveževanje znanja deminerjev, nadzor kakovosti dela in dobra organizacija deminerskih podjetij in NVO lahko pripomorejo k zmanjševanju nesreč.