"Mami, kje je Jugoslavija?" sem med gledanjem tekme vprašal mamo. "Prosim? Kaj me sprašuješ?" Vneto je tekala z enega konca stanovanja na drugega in skušala uskladiti hišna opravila v trinadstropni hiši. "Kaj je Jugoslavija?" sem vztrajal z zofe, medtem ko sem razočarano sledil valujočemu gibanju zeleno-rumenih. Tedaj mi je, ne da bi me pogledala, med pregledovanjem snežno belih zlikanih srajc na likalni deski, odgovorila: "Ah, Jugoslavija, ja…" (ovratniki brezhibni; na prsni strani srajc drobne inicialke, začetnice očetovega imena, diskretno izvezene s sukancem v barvi rdečega vina) "eh, Jugoslavija, seveda," je dejala. "Jugoslavija je izjemna dežela, ki jo vodi čudovit človek."

V določeni starosti človek verjame popolnoma vsemu, kar mu reče njegova mati (še toliko bolj takrat, kadar ima tisto, kar mu pove, pripovedno razsežnost pravljice). Ne vem, ali je morda ravno nedavno prebrala kakšen članek v Reader's Digestu, ki je govoril o Titu in njegovih partizanih, ali pa je preprosto ponovila tisto, kar je v razgovorih slišala reči očeta, ki je bil takrat že bivši vodja levo usmerjenega študentskega gibanja in se je kmalu zatem spremenil v politika stranke na oblasti, stranke, ki je gojila tesne prijateljske vezi s Titovo Jugoslavijo.

Dejstvo je, da sem si v tistem trenutku (morda celo ravno med tem, ko je Ilija Petković bedno zgrešil nasprotnikov gol) rekel in si pozneje med odraščanjem v kaotični, tektonski in barviti deželi še večkrat ponovil: "Odlično. Jugoslavija… kako dobro. Če se stvari zame na tej geografski širini ne bodo izšle, bom tako vsaj vedno imel možnost, da pobegnem in odidem živet v raj."

"In ti, Pascual, nisi ponosen na to, da si Mehičan?" Vprašanje mi je, trideset let po omenjeni tekmi, zastavila prijateljica baskovskih korenin, ki se je naselila v Mehiki. Pogovor se je vrtel okoli nekega mojega sorojaka, ki se je obnašal bolj kot Španec kakor kot Mehičan (čeprav rojen v Mehiki, je govoril rahlo opazno sesljajočo kastiljsko španščino, kar bi nacionalisti v moji rodni deželi zlahka označili za kriminalno dejanje zoper človeško vrsto).

"Ne, ne bi mogel reči, da sem ponosen, imam pa vsekakor srečo, in to veliko," sem odgovoril prijateljici, medtem ko sem jo opazoval, kako je skušala svojega piščanca rešiti pred pikantnimi mehiškimi omakami in ga začiniti z olivnim oljem - dejanje, ki ga v mnogih mehiških kantinah interpretirajo kot jasno nagnjenost k homoseksualnosti. "Mislim, da se človeku ni treba počutiti ponosnega, da se je rodil v nekem kraju," sem nadaljeval, "vse preveč nesreč je izšlo iz te nezrele nagnjenosti, da bi jo bilo treba pustiti delovati v naši duši."

Rojen pod srečno zvezdo, vsekakor; vedno. Pred nekaj leti sem prečkal mejo med Hrvaško in Srbijo, namenjen sem bil v Beograd, ravno nekaj ur po tistem, ko je bila svetu objavljena novica, da so prijeli Radovana Karadžića, preoblečenega v alternativnega zdravilca. Na mejni črti se je čutila velika napetost in vrsta vozil, ki so čakala na prestop meje, je bila neobičajno dolga. Po nekaj urah, ko sem končno prišel na vrsto na srbski carinski postaji, sem svoj potni list izročil policistu in se z lahkotno pripombo, s katero sem hotel narediti brezskrben vtis, obrnil k svoji spremljevalki; nenadoma sem zaslišal, da je nekdo zakričal: "Pascual!" "Da, gospod, to sem jaz," sem v nekoliko šaljivem tonu, čeprav brez sape, odgovoril. Policist me je najprej resno, zelo resno pogledal, ustnice na obrazu so se mu nato ukrivile v nasmešek in vzkliknil je: "Viva Mexico! Dobrodošli v Srbiji!"

Zaradi neke posebne vrste alkimije, ki je med preprostimi ljudmi zavladala v mednarodnih odnosih, je Mehika dvajseto stoletje končala s pozitivno bilanco. Filmska produkcija štiridesetih let, tekila, glasba, plaže, mariačiji, oprsje Salme Hayek in neodvisna, prijazna zunanja politika so nas spremenili v "prijateljsko" deželo. Kljub temu pa z vsem, kar se trenutno dogaja v enaindvajsetem stoletju, sodelujemo pri razstreljevanju lastne podobe: v povprečju trideset ljudi vsak dan umre zgolj v bedasti, skrajno idiotski vojni drog; spremenili smo se v družbo, ki jo uničujejo korupcija, nesposobnost in strah. In vendar vsakokrat, ko izgovorim ime dežele, od koder prihajam, na obraz izvabim nasmešek. "Ubogi reveži," pomislim, "verjetno niso na tekočem." Ponosen, ne, ampak rojen pod srečno zvezdo.

Udušeni, skorajda prikriti nacionalizem

Človek z angleškim, francoskim ali ameriškim potnim listom ima lahko teoretično na vrat poveznjen kakršenkoli obraz. Pa se lahko kakršenkoli obraz predstavi s slovenskim potnim listom? Mislim, da bi v mojem primeru - z videzom latinskoameriškega domorodca z mediteranskimi potezami - moral to dejstvo vedno opravičiti s pojasnilom in prenesti marsikateri nezaupljiv pogled, poln nejevere. Ko sem pred časom prispel na Brnik z letalom, polnim svetlolascev, so vsi cariniki skočili s svojih sedežev, da bi mi pregledali prtljago - visoka profesionalna usposobljenost jih je vodila pri prepoznavanju razlik in že na prvi pogled so razpoznali, da me z drugimi sopotniki povezuje zgolj 99,9 odstotka genetskega materiala.

Slovenija si je svojo nacionalno identiteto zgradila na jezikovnih in krvnih temeljih. Ta ista moč, s katero je svojo identiteto ohranjala na herojski, celo ganljiv način, je moč, ki jo obenem mnogokrat omejuje in zaradi katere ostaja provincialna v odprtosti do drugih. Kako naj bi bil torej videti Slovenec? Ne gre le za imanentno vprašanje, povezano z demografijo in geografskim ozemljem Slovenije; enako zmedenost bi ob pregledovanju dokumentov povzročil zamorec s kitajskim potnim listom. Kitajska in prav tako Slovenija sta deželi, kjer živijo skoraj izključno Kitajci oziroma Slovenci. Združene države so v tem smislu dobro zastavile svojo strategijo: Amerika je dežela svobodnih ljudi. Prednost je očitna, če neki narod seveda na dnevni red ne uvrsti krčevite zaščite tradicije kot absolutne prioritete.

Kljub temu se nacionalizem, ki bi bil usmerjen proti tujcem v Sloveniji, vsaj na prvi pogled ne čuti močno in temu je človek lahko hvaležen. Gre za tihi, udušeni, skorajda prikriti nacionalizem - ki se odločneje izrazi šele, ko stori človek grozovito netaktno potezo in se predstavi kot nekdo, ki prihaja iz ene od nekdanjih republik, ki so si še donedavna delile enako usodo kot Slovenija.

Mehiški nacionalni kompleks je veliko bolj podoben srbskemu kakor slovenskemu: velike tragedije in mučeništva svetniških razsežnosti, neke vrste izgubljeni raj, izpuščen iz rok resničnih ali namišljenih sovražnikov; rožni venec izdajstev, napadov in izgubljenih bitk, ki nas na prvi pogled združujejo v neizogibni usodi. Toda Mehičan je Slovencu vendarle podoben v eni značilnosti: naša ideja nacionalnosti je zakoreninjena globoko v preteklosti; kot narod smo jo bili nesposobni prenesti v prihodnost - če seveda sprejmemo kot dejstvo, da zgolj želja po doseganju in obdajanju z materialnimi dobrinami in skrb, da bi bili videti kakor alfa človeška bitja, ne moreta postati osnova za idejo o ohranjanju naroda.

Neka ženska na mestnem avtobusu me je brez predhodnega opozorila prijela za roko, jo položila na svoje stegno in me vprašala: "Veš, kaj je to?" Mesto: London, leto: 1981; ženska je bila Srbkinja in predmet, za katerega je želela, da bi ga zatipal, je bila elastika črne podvezice (no, takrat še nisem vedel, da je bila črna).

Marina mi je tista dva čudovita tedna pripovedovala o svoji deželi, medtem ko sva Hyde Park občasno zamenjala za Trafalgar Square ali Leicester Square. Govorila mi je o svetu, ki je obstajal v užitku in bratstvu; njen oče se je vsak dan vračal z dela - kjer si je z dragimi kolegi delil neskončno število socialnih privilegijev - zgodaj; na kosilo je domov prihajal vsak dan in med vonjanjem jedi, ki so vrele na štedilniku, je svojo ženo nežno ščipal v zadnjico. Svojega očeta nikoli nisem videl, da bi mamo uščipnil v zadnjo plat. Kako torej priti v kraj, kjer je življenje okuženo z erotiko in je užitek sinonim za delo?

Ljubljanska tla stresa samo mestni avtobusni javni prevoz

Kmalu zatem sem se vrnil v deželo, od koder sem prišel, in še leta nisem izpustil nobenega filma, ne dokumentarca ne članka ali notice, ki je govorila o deželi južnih Slovanov; bil sem na vseh projekcijah filmov iz takrat imenovane Vzhodne Evrope in zame so bili vsi obrazi, vsa mesta in vse pokrajine - jugoslovanski. Dokler nekega dne nisem odprl časopisa in se srečal s tistim, kar se je zdelo nemogoče: v raju se je razplamtela vojna.

Še nikoli me nikjer na svetu niso toliko spraševali, kako sem prišel semkaj in zakaj sem ostal. V Sloveniji ne le da ta vprašanja s precejšnjo vztrajnostjo postavljajo meni, ves čas in vedno znova slišim, kako jih postavljajo tudi drugim tujcem. Gre za neke vrste nejevero, pomešano s sublimiranim ponosom. Mnogi ne morejo razumeti, kako se lahko nekdo, ki bi lahko brez težav prebival v New Yorku, Londonu ali Barceloni, odloči, brez jasnih obveznosti, ki bi ga k temu prisilile, živeti v Ljubljani.

Moje bivanje tukaj ni izseljenost, to moram pojasniti; je počasni turizem. Kdor se izseli, običajno išče boljšo prihodnost zase in za svoje potomstvo. V Ljubljano nisem prišel iskat boljše prihodnosti, pripotoval sem in se naselil, da bi našel boljšo sedanjost. Prav tako ne morem govoriti o izgnanstvu - stanu, ki je toliko strašnejše, če je neprostovoljno; zase lahko rečem, da se v rednih časovnih intervalih že dvajset let odmikam od svoje dežele, da bi jo s primerne oddaljenosti natančneje opazoval, kakor se ponavadi odmaknemo od obraza ali slike, da bi jo videli razločneje.

V Slovenijo sem prišel pred dobrimi tremi leti zaradi mešanice naključij in zanimanja. Deloma sem prišel zato, da bi poiskal obrise tiste Jugoslavije, po kateri sem vedno hrepenel in je nikoli nisem poznal. Prišel sem poiskat tistega balkanskega duha, ki ga v Latinski Ameriki na splošno spremlja Bregovićev soundtrack in vodi Kusturičev scenarij. Kako daleč od vsega tega sem se znašel! Občasno sem se sicer spotaknil ob nekatere obrise tiste Jugoslavije, ki sem si jo predstavljal, in srečeval posamične prikazni tistega duha; toda Slovenija ni predstavljala epicentra tistega, kar sem v življenju iskal (življenje je tisto, kar živimo, medtem ko iščemo druge stvari, bi znal pripomniti kakšen razsvetljeni duh). V Sloveniji sem našel homogeno, alpsko, živo glavno mesto, ki je prijaznejše in toplejše, kot si upa verjeti samo sebi; pa tudi bojazljivo, zadržano in ljubosumno; utrjeno z lastnimi skrbmi in dvomi; oslabljeno in osiromašeno zaradi zaverovanosti v svoj prav in prekomerno zaščiteno.

Ljubljana in moje rojstno mesto, Ciudad de Mexico, sta čudovita primera dveh popolnoma nasprotujočih si krajev bivanja. Ciudad de Mexico je nenavadno, nezaobjemljivo, preobsežno mesto; deluje z magijo negotovosti. V nasprotju z njim Ljubljana deluje z umirjeno mero, je predvidljivo, obvladljivo, hiperkontrolirano mesto. V Ciudau de Mexicu lahko začutim, kako se v podzemlju pretakajo temačni, plazeči se in nasprotujoči si tokovi smrti, užitka, obžalovanja. Na ljubljanskih tleh najpogosteje začutim, da je edino, kar jih stresa, mestni avtobusni javni prevoz.

Na glavnem trgu v Ciudadu de Mexicu začne moje srce utripati s temačnejšim tonom zaradi njegove zgodovine, polne herojskih uporov, grozljivih, brutalnih izdajstev in izgub; kriki starodavnih človeških žrtvovanj, ki se prepletajo s sivino in poteptanim stanjem porazdeljene revščine, si na istem mestu iz oči v oči zrejo z bogastvom maziljenih z milostjo moči. Na Prešernovem trgu - ki ga vsak dan bolj odkrito dajejo v najem za komercialne namene in se vedno bolj spreminja v praznično stojnico - ali pa ljubljanski tržnici srečujem ponos na jezik, mirnost mesta in ustaljenost navad, ki se jih občasno dotaknejo puhli poskusi mesta, ki si prizadeva, da bi si izbojevalo svoje mesto v kozmopolitskem in tekmovalnem globalnem svetu. V sončnih dneh med uličnimi živimi kipi, primestnimi obiskovalci v športnih oblačilih in romskimi glasbeniki s toplimi očmi srečujem tudi neskončno število mamic, ki v otroških vozičkih ponosno potiskajo prihodnost Slovenije. In vendar - kakšno prihodnost?

Biti počasni turist ima svoje neprednosti - v pisarnah javne uprave nekdanje Tobačne tovarne ni okenca za počasne turiste; medtem skuša človek najti boljšo sedanjost, počasi vzljubi ulice mesta, pokrajino, ljudi. Navduševati ga začenja preteklost mesta, ki ga naseljuje, in neizbežno ga začenja skrbeti njegova prihodnost. Položaj Slovenije na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti je v zadnjih mesecih drastično padel, in to sredi najgloblje krize monetarne enote Evropske unije vse od njenega nastanka. Tudi sam bi lahko še naprej živel tukaj, vse dokler traja tukajšnje blagostanje, kakor v kakšnem slikovitem mestecu tematskega parka. Vendar ne morem.

V deželi, od koder prihajam, obstaja tabu, ki tujcem prepoveduje, da bi izrazili kakršno koli mnenje o mehiški politiki. S tem tabujem nikoli nisem simpatiziral in vendar pri izražanju političnih mnenj o Sloveniji čutim precejšnjo mero sramežljivosti. Zatorej se mi zdi bolje, da na tem mestu naštejem le svoje skrbi.

Skrbi me, da mladi ne govorijo o lokalni politiki; da ne reagirajo na organiziran in konsistenten način proti ukrepom, spremembam zakonov in vodstvenim odločitvam tako slovenske vlade kot evropskega parlamenta. Skrbi me, da mladi ne berejo resnih časopisov in si, kadar bi radi pokazali, da so politično angažirani, oblečejo majice s podobo Cheja ter na ves glas zahtevajo odhod izraelskih vojakov iz Palestine. (Med delom populacije mladih velja zbiranje podpisov za peticije proti ubijanju malih tjulnjev za šik, čiščenje nabrežja Ljubljanice po petkovih večernih zabavah pa za dolgočasno.)

Skrbi me klientelistična narava slovenske družbe; kolikšen odstotek služb v Sloveniji se pridobi prek prijateljskih navez in povezav? Šestdeset, sedemdeset, morda celo osemdeset odstotkov? Morda največji problem ni korupcija vlade, morda je problem socialna korupcija.

Skrbi me očetovski pokroviteljski odnos med ljudmi in vlado, ki jo čutim kot dediščino bližnje preteklosti. Kot rezultat tega odnosa vidim (in to celo z mojo kratkovidnostjo, ki je še nekoliko izrazitejša glede na to, da ne obvladam slovenskega jezika) apatično in prerazvajeno študentsko populacijo; sklerotično akademsko sfero, ki je bolj zaljubljena v ustvarjanje hierarhij kakor v ustvarjanje znanja; kulturno, samozadostno in mnogokrat sterilno aristokratsko elito, predano predvsem baročnim konceptualnim konstruktom, ki ji dosledno ploska lahko vodljivo občinstvo; od vladnih ukrepov preodvisno delovno ljudstvo s še vedno otroško miselnostjo o tem, kaj jim morajo ponuditi podjetja in vlada, kjer se zasebna iniciativa zdi spremenjeno stanje zavesti, dosegljivo zgolj s pomočjo halucinogenih sredstev.

Vsakokrat, ko slišim Slovenca, ki se razburja, ko mu grozi, da bo izgubil socialne privilegije, ki jih zdaj uživa, se sprašujem - premore v sebi toliko poguma, da bo poskrbel za to, da se bodo ti privilegiji prenesli tudi na otroke, ki jih matere v sončnih dneh vozijo po ulicah Ljubljane v dizajnerskih vozičkih? Ali kot vsi pričakuje, da bo tudi ta problem v prihodnjih letih reševala mamica vlada? In se sprašujem: je res mogoče braniti sistem blagostanja kakor dano božjo pravico, pri tem pa pozabiti, da se je treba ukvarjati tudi s tem, kako bogastvo proizvajati, da bo ta sistem mogoče vzdrževati?

Priseljenci vedno največ tvegajo

Ko sem razmišljal o nekaterih problemih svoje rodne dežele, medtem ko sem v osemdesetih letih živel v Kaliforniji, sem opazoval dinamiko preseljevanja v Združenih državah. Vsak dan so se v državo zgrinjali ljudje z vseh koncev sveta, da bi si utrli nove poti, pa tudi Američani so se ves čas premikali po lastnem ozemlju v iskanju boljših možnosti in večjih priložnosti. Ko sem se vrnil v svojo državo, sem spoznal, da so v katerikoli skupnosti, pa naj bo ta še tako majhna, skoraj vedno priseljenci tisti, ki največ tvegajo, ki izumljajo in prinašajo nove stvari, ki vsak dan dajejo vse od sebe. Lokalno prebivalstvo je na splošno bolj konservativno, manj tvega, je bolj razvajeno. Mehika ima s preseljevanjem velike težave; pozna samo dva vektorja - eden je usmerjen proti glavnemu mestu, drugi proti Združenim državam. Ima Slovenija težave s preseljevanjem prav zato, ker to skorajda ne obstaja?

Slovenija ima visoko izobraženo prebivalstvo, ki je inteligentno in ima razvito močno etiko dela; vendar se mi dozdeva, da se bo morala odvaditi starih grehov in se soočiti s svetom, ki jo obdaja. Tega ne bo dosegla, če bo tako krčevito branila svojo tradicijo; njeni ljudje bodo morali zavihati rokave in se odločiti, da politika ni samo nekaj umazanega, s čimer se ukvarjajo ljudje, ki jih privlači gluha podoba moči, pač pa da se mora s politiko vsak dan ukvarjati večina prebivalstva, da mora ta stati za vsakim dejanjem.

Z neodvisnostjo od države, ki se je na mundialu leta 1974 uprla Braziliji, je Slovenija pridobila zavidljivo priložnost: svojo demografsko strukturo lahko izkoristi in zgradi zelo visoko neposredno demokracijo. Izbirati tiste, ki vladajo namesto tebe, je najšibkejši člen demokracije; je dimna zavesa, primerno vedenje in korak k ubogljivosti.

Čeprav nimam namena pridobiti slovenskega potnega lista, bom kljub temu še nekaj časa ostal na ulicah slovenskega glavnega mesta, užival v tukajšnjih ljudeh, v njegovem vzdušju, sramežljivosti in zmernosti, z večnim upanjem, da bom nekega dne zagledal kakršnokoli znamenje, opazil katerokoli dejanje, ki mi bo dokazalo, da so se ljudje v želji, da bi se vsaj deloma otresli pretekle zgodovine, odločili za drugačno pot, odločneje vpregli in končno zgrabili za uzde lastne prihodnosti.