Na Slavoja Žižka se človek res lahko zanese. Nazadnje je pišoč o najnovejših protestih še enkrat več lepo opisal past, v katero s(m)o ujeti zahodnjaški "reševalci" problemov polnega sveta. Vsa naša dobrodelnost in vse večja družbena angažiranost sta namreč po njegovem mnenju le dva od neštetih pripomočkov za naše dobro počutje, s katerima pa ne dosežemo ničesar. Razvrščanje smeti je tako po Žižku povsem luštno početje na nivoju, na katerem težave žal niso rešljive, saj še tako ozaveščeni posamezniki sami ne premoremo dovolj moči, da bi spremenili svet.

Zato naj bi se torej ljudje pognali na ulice in te iste težave poskušali rešiti s skupno močjo, znotraj nekih novih, s pomočjo družbenih omrežij oblikovanih skupnosti, v katere so se združili razočarani, jezni in obupani privrženci prerazdelitve bogastva. A tudi v tem primeru je precej težko verjeti, da jim bo uspelo.

Nedavna arabska pomlad je sicer oživila upanje v ulične revolucije, a med protesti v Egiptu in protesti, ki so vzniknili pred Wall Streetom, obstaja ena ključna razlika. Na Tahrirju so namreč stali predvsem ponižani, zatirani, nesvobodni in obubožani, pred borzami pa danes v glavnem vzklikajo njihovi glasniki. Ljudje torej, ki se še bolj kot zase zavzemajo za tiste milijone resničnih žrtev našega sistema in ki ne govorijo (izključno) v svojem imenu. S tem ni seveda nič narobe in njihov boj ni zaradi tega nič manj upravičen (na neki način je še bolj plemenit), se je pa vendarle treba zavedati, da je moč teh in takšnih protestov nedvomno manjša, saj za razliko od tistih, v katerih imenu protestirajo, velika večina protestnikov pred borzami dejansko ima kaj izgubiti.

Člani gibanja 15. oktober nas v svojem častnem in potrebnem boju skušajo sicer prepričati, da smo vsi mi devetindevetdeset odstotkov, a ta romantična uporniška zgodba na žalost ne naslika krute podobe kapitalističnega sveta.

Najbolj zastrašujoča moč tega sistema je namreč prav v njegovi izjemni zmožnosti ustvarjanja nepregledne množice različnih družbenih slojev, ki imajo vsak svoje potrebe in posledično tudi različne interese. Rimski "deli in vladaj" je pravzaprav osnova te zahrbtne družbene ureditve in zato niti ni čudno, da že od vsega začetka proteste spremlja tihi dvom o tem, ali se ljudje, ki se na ulicah Evrope in Amerike zavzemajo za boljši in pravičnejši svet, ne glede na statistične podatke, njihova prepričanja in nezadovoljstva, sploh smejo uvrstiti v družbo resničnih žrtev globalnega kapitalizma, ki ta trenutek nekje v Aziji ali Afriki delajo šestnajst ur na dan za nekaj dolarjev na mesec.

Ko se namreč človek potepa po državah tretjega sveta, mu v hipu postane jasno, da ne glede na to, koliko je plačal za letalsko karto, v kakšnem hotelu je prespal ter kako dolgo je varčeval in čemu vse se je doma odrekel za to pot, v očeh tamkajšnjih revežev neizogibno predstavlja tisti 1 odstotek ljudi, o katerem zdaj govorimo kot o "drugih". Tudi sam, ki sem zgolj od daleč pokukal v žalostni svet lačnih in brezpravnih, sem hitro spoznal, da med menoj in ljudmi, ki jih sistem brezčutno izrablja in ki nimajo niti pravice do upanja, v resnici obstaja veliko večja razlika in globlji prepad kot, če malce karikiram, med mano in Donaldom Trumpom.

Zanka, v katero so torej ujeti protestniki, je ta, da se z bojem za prerazdelitev bogastva v resnici borijo proti sebi, proti svojim težko priborjenim privilegijem, proti svoji svobodi (ta je danes hočeš nočeš neposredno povezana s posameznikovim premoženjem) in proti svojemu zahodnjaškemu udobju, na katerega smo se tako zelo navadili, da ga imamo že za samoumevnega. Tudi najbolj radikalna razlastitev najbogatejših finančnikov pač ne bi sama po sebi ustvarila pravičnega sveta, v katerem milijarde ljudi ne bodo več živele iz rok v usta, ampak bi za dosego tega cilja odrekanje moralo seči dosti dlje in zaobjeti tudi veliko tistih, ki danes kričijo "Mi smo 99 odstotkov!".

Neprijetna resnica namreč je, da bi za to, da bi najrevnejši prebivalci našega planeta imeli le malo več, le toliko, da bi lahko tudi oni verjeli v jutri, da bi lahko hrepeneli in želeli, vsi mi, ki živimo v najrazvitejših delih kapitalističnega sveta, morali imeti občutno manj. "Boj za" bi zato moral vključevati tudi boj za odrekanje vseh nas, ne le enega odstotka najbogatejših, in po ulicah New Yorka, Londona, Berlina ali Ljubljane bi lahko viseli tudi plakati s sporočilom "Vsi mi smo 1 odstotek!".

Seveda je lahko strinjati se s Slavojem Žižkom in skupaj z njim ugotavljati, da redno ugašanje luči v kopalnici ali prižiganje kakšne svečke manj ne more rešiti težav, lahko pa na te majhne vsakodnevne akcije gledamo tudi kot na prve drobne korake naše družbe na poti k postopnemu odpovedovanju vsemu tistemu življenjsko nepotrebnemu izobilju, s katerim vsi mi aktivno soustvarjamo svet neenakopravnih in nesvobodnih. Če želimo karkoli zares spremeniti, bo pač treba kdaj pa kdaj s prstom pokazati tudi nase.