Apate je bila v grškem panteonu manj pomembna boginja, za marsikoga le demon. V (mitološki) literaturi kot personificirana prevara osebno nastopi razmeroma redko. A to nas ne sme zavesti: Apate pač ne bi bila to, kar je, če bi se kazala odkrito. Dejansko pa je "v duhu" skoraj vedno tu. Če pomislim le na "dva silna stebra ob vratih svetovnega slovstva", kot se je o Iliadi in Odiseji izrazil prevajalec Anton Sovre, moram ugotoviti, da brez apate (prevare) zgrmita v prah. K njej se priložnostno in v stiski zatekajo boginje, bogovi, heroji - skoraj vse, kar leze in gre.

Kaj bi bila Iliada brez Ateninih preoblek? Pred Ahilom bežeči Hektor bi se najbrž izognil dokončnemu porazu, če ga ne bi sovooka (lokava) Atena, preoblečena v njegovega hrabrega brata Deifoba, opogumila za boj. In Odiseja bi bila prejkone večna odisejada, če se ne bi Odisej s prevaro izvil Kiklopu Polifemu; najbrž si tudi ne bi povrnil hiše in družine, če si ne bi bil pod mentorstvom Atene nadel preobleke berača.

Lisjak premeteni

Homerske obravnave božanskih in herojskih prevar niso brez pohval - Atena je boginja modrosti, Odisej je junak in "lisjak premeteni". Zato v kasnejših generacijah niso bile brez kritikov. Ksenofanes naj bi Homerja jezno imenoval Homer - apates. Vedel je, da ljudje ustvarjajo bogove po svoji podobi, da v svet bogov in mitov projicirajo svoj, človeški svet. Če celo bogovom pripisujejo prevare, si jih po ovinku upravičujejo in opravičujejo v lastnem delovanju. Toda kdo je bil bolj realističen, (neznani) fantazijski Homer ali refleksivni in moralistični Ksenofanes?

Kulturni antropologi, kot so Juliet du Boulay, Ernestine Friedl in Peter Walcot, so vsak po svoje pokazali, da vrednotni svet grškega podeželja še več kot dva tisoč let pozneje ni brez posebnega odnosa do prevare. Walcot dodaja, da obstaja očitna vrednotna kontinuiteta med homerskimi časi in sodobnostjo tudi, ko gre za mesta, pri čemer ni zanemarjena vrednota premetenosti, ki vključuje prevaro. Jon Hesk (Prevara in demokracija v klasičnih Atenah, 2000) meni, da se je semantično polje apate v klasičnih Atenah v znatni meri prekrivalo z razumnostjo - metis (oziroma njeno boginjo Metis), pri čemer so bile meje prekrivanja vedno predmet žolčnih polemik. Tu vidi številne vzporednice z vlogo prevare v sodobnih sredozemskih kulturah in v politični sferi sodobnih zahodnih demokracij.

Psema - laž tako nima le preprostega pomena nesprejemljive moralne napake. Nanaša se tudi na številne različice zavajanja, ki so štete za sprejemljive oziroma modre. V številnih okoliščinah je laž šteta celo za vrlino, saj "bog [tokrat biblični] hoče, da ljudje stvari prikrivamo", je reklo, ki ga zapiše raziskovalka du Boulayeva. Zlasti v denarnih poslih, dodaja, so goljufije legitimen način, s katerim pameten človek opehari neumnega (avtsajderja): "Vaščan ne čuti, da se izneverja svoji veri, če goljufa, ker lojalnost svoji družini oziroma svoji 'hiši' po pomembnosti prekaša vse druge lojalnosti." Duhovščina je bolj del te tradicije kot njen kritik. Pri tem se zdi najbolj upravičen naslovnik laganja oddaljena oblast.

Človeka in družbo oblikujejo okoliščine. Lojalnost lokalni skupnosti in odobravanje izigravanja bolj oddaljenih oblastnih instanc sta posledica posebne geografije in politične zgodovine. Hribovita in otoška, organizirana v rivalske mestne državice, je bila Grčija močno podvržena oblikovanju parohialnih lojalnosti. Stoletna turška nadvlada je nagajanje centralni oblasti prej okrepila kot ne, saj se je moralo zdeti izražanje patriotizma. Asistirana osvoboditev leta 1827, ki je Grke nemudoma pahnila v odvisnost od zahodnih podpornikov, in diktature, ki so se zvrstile, lojalnosti do raznih oblastnih centrov tudi niso mogle okrepiti. To se je na svoj način pokazalo ob izključitvi Grčije iz latinske monetarne unije leta 1908; Grčija je sočlanice goljufala glede čistosti zlata v kovancih, podobno kot so jih bile (prav tako izključene) cerkvene Papeške države (!) štirideset let poprej glede količine srebra. Zdi se, da se je starogrška modrost, ki je znala v prevari, odvisno od okoliščin, resnicoljubno in razumno videti tudi nekaj razumnega in moralno upravičljivega, sčasoma izmaličila v nerazumne navade slabih državljanov.

V luči povedanega ne preseneča, da so Grki po podatkih raziskave European Values Study 1999/2000 pokazali izjemno nizko državljansko moralo. Izmed 33 držav so bili na predzadnjem mestu. Po zavračanju stališča, da ni opravičljivo od države zahtevati ugodnosti, ki ti ne pripadajo, so bili celo na samem dnu. V državah s povprečnimi vrednostmi (kamor spada tudi Slovenija) je bilo zavračanje več kot še enkrat višje. Pri dnu so bili Grki tudi glede zavračanja stališča, da ni opravičljivo goljufanje pri davkih - in pri vrhu glede mnenja o tem, ali to množično počno sodržavljani. V tem se niso razlikovali pobožni in nereligiozni, vaščani in meščani. Po popustljivosti pa so še izstopali mlajši in najbolj premožni.

"Izposojene" ovce je treba vrniti

Konkretno se je to izražalo v pojavih, kakršne so lani razkrila raziskovanja elitne atenske četrti Kolonaki. Medtem ko je davčnim službam bazen prijavilo 324 oseb, so raziskovalci s pomočjo satelitskih posnetkov našteli 16.974 bazenov. Pa je morje tako blizu! Čeprav so zdravniki v četrti Kolonaki najdražji, so v povprečju prijavili le 10.000 do 15.000 evrov letnih dohodkov. Davke plačuje le bedak, so mnogi zaupali novinarjem Liberationa. Na ta način je Grčija letno izgubila do 15 milijard evrov. Kot si je Odisej nadel preobleko berača, tako ti premožni državljani igrajo - in najbrž mislijo, da so junaki in premeteni lisjaki - reveže. Toda Odisej je to storil iz razumnih razlogov.

Odisej je bil ob tem poklicni izterjevalec (javnih) dolgov (Odiseja, XXI, 16-21) in ne njihov utajevalec. Ko so ga z Itake poslali k dolžnikom Mesencem, je vedel, da jim ne dela krivice, saj so se ti zadolžili sami, in to s prevaro. "Izposojene" ovce - valuto pastirskih družb - je treba vrniti.

Ali ni mogoče reči, da so prevare na relaciji Grčija-Evropa le preslikava tradicije izigravanja (slabe) države na evropski zemljevid? Toliko bolj, ker so Grki po isti raziskavi izmed vseh zdajšnjih članic EU izrazili največje nezaupanje do Evropske unije - ko bi najbrž moralo biti obratno. Ali niso tudi zato v Grčiji sami in v Evropi, starogrško rečeno, zdaj ogrožene tri božanske sestre - Dike (pravica), Evnomija (red) in Ejrene (mir)?

Grki niso ne izključni krivci ne izključna žrtev svoje gospodarske krize. Nerazumno jih je počezno obsojati: proces zadolževanja, koristi posojil in tegobe njihovega odplačevanja ("zategovanje pasu") se v različni meri nanašajo na različne domače subjekte. Demos je tu v povsem drugačnem položaju kot premožni politično-finančni klani. Nerazumno jih je tudi počezno pomilovati kot žrtve nekakšnega tujega bančniškega posilstva: žalostno je stanje na intelektualni levici, če se v iskanju krivde vnaprej in v celoti postavi v bran dolžnikom. V primerjavi z islandsko in irsko krizo je namreč h grški prispevalo tudi zgodovinsko nastalo slabo državljanstvo. Lahko ga razumemo, ne more pa se ga upravičiti.

Z gledišča kulturne antropologije in sociologije je videti, da je bila Grčija potencialno najšibkejši člen Evropske unije in evroobmočja. Toda tega, kar vidi družboslovno oko, banke in bonitetne hiše niso upoštevale, saj jim obzorje razmišljanja v zasledovanju dobička ni seglo prek ozkih ekonomskih kazalcev. Zato so zdaj, ko se mukoma izvijajo iz težav, videti kot oslepeli Kiklopi, ki jih je ukanil mali premetenec. Čeprav je bil ta morda le nesposobnež.