Iztok Puc je prve simptome bolezni opazil na začetku letošnjega leta, v aprilu pa je dobil potrdilo, da ima raka in da ga čaka hud boj z zahrbtno boleznijo. Prvih pet kemoterapij je dobro prenesel, šesta pa ga je prikovala na posteljo, s katere ni več vstal.
V trenutkih, ko je umiral, je bila ob njem soproga Jasenka. “Iztok bori se, ne odidi,... sem mu neprestano ponavljala. Na trenutke se mi je zdelo, da me sliši in se bori. S koncem očesa sem videla, da so se linije, ki prikazujejo srčni utrip, na monitorju zatresle in se vrnile v normalo. Takrat me je prevzelo novo upanje. No, čim sem spustila pogled, je monitor ponovno začel piskati, linije na njem pa so zopet postale povsem ravne,“ je težke zadnje trenutke Iztokovega življenja v bolnišnici opisala Jasenka.
“Takrat sem vedela, da je to konec, a s tem se nisem mogla sprijazniti. Božala sem ga po laseh in obrazu, trdno sem stiskala njegove suhe roke, pred katerimi so se nekoč tresli najboljši svetovni rokometni vratarji. Vse bi dala za še en njegov dotik, en pogled ali eno besedo,“ je še dodala potrta žena pokojnega rokometaša, ki je 19. oktobra umrl v bolnišnici v San Diegu.
Svojo poslednjo željo je Iztok sporočil tašči Dunji, ko ji je zaupal, da želi biti kremiran in da se del njegovega pepela raztrese v Novalji, ki jo je tako zelo oboževal, tam pa se je leta 1990 tudi poročil z Jasenko, drugi del pa naj bo raztresen v Velenju, kjer je pokopana njegova mama Danica.
Puc je združil jugoslovanski, hrvaški in slovenski rokomet. Leta 1988 je z jugoslovansko reprezentanco osvojil bron v Seulu, s hrvaško izbrano vrsto pa se je leta 1996 v Atlanti povzpel na sam olimpijski vrh. Leta 2000 je nato na olimpijadi v Sydneyju nastopil še za Slovenijo, s čimer je postal edini rokometaš, ki je na olimpijskih igrah nastopil s tremi različnimi reprezentancami. Bil je izjemno priljubljen, kjerkoli je igral, ob smrti pa so se nanj spomnili v vseh njegovih nekdanjih klubih, kjer je povsod pustil velik pečat.
