V Slovenijo se Mitja (še) ne namerava vrniti. Ker od Filmskega sklada ne dobi denarja, ga v projekt Član, s katerim se ukvarja zadnjih šest let, vlaga sam. "Hvala Bogu za priložnost na Poljskem, drugače si tega ne bi mogel privoščiti. V Člana sem vložil kakšnih 120 tisoč evrov svojega težko prisluženega denarja. Toda vse to se bo nekoč vrnilo. Najhuje bi bilo, če tega ne bi naredil in bi se potem, ko bi bil star 90 let, tepel po glavi, zakaj nisem investiral vase in v to, kar ljubim ... Živim za film, drugega ne potrebujem. Eno pico na dan, metaforično rečeno, en suši na mesec … drugega pa ne."

Je tik pred premiero svojega novega filma Letters to St. Nicholas (Pisma Sv. Nikolaju), ki ga bodo v Varšavi prvič predvajali 9. novembra, dva dni zatem pa bo zavzel vse kinodvorane na Poljskem (napovednik za film si lahko ogledate tukaj). V Sloveniji bo premierno prikazan na mednarodnem filmskem festivalu Liffe 18. in 19. novembra, od sredine decembra pa si ga bo moč ogledati še v kinematografih.

Mitja, kako bi opisali zgodbo filma?

"Film Pisma sv. Nikolaju je zbirka pripovedi z romantičnim konceptom, toda kljub temu znanemu žanru nisem želel posneti še enega filma, ki bi skušal biti definicija kot denimo: 'danes se imejmo pa vsi noro radi, ker je božič'. Gre za (ne)navaden življenjski preplet lepega in žalostnega, spet neobvladljivega, globokega v ljudeh, ki poskušajo s tem neobvladljivim v sebi obračunati, tako ali drugače. Želel sem posneti film o resničnih ljudeh z resničnimi čustvi, v resničnih zgodbah, ki jim en prelep, čarobni božični dan spremeni življenja za zmeraj. Upam, da mi je to tudi uspelo."

Kako je videti vaš vsakdanji snemalni dan? Delate od ranega jutra pa vse do noči?

Za film Pisma Sv. Nikolaju smo imeli na voljo 40 dni, kar ni veliko, če vam povem, da smo nadaljevanko snemali tudi po 88 dni v kosu. Tako da sem navajen večmesečnega snemanja po 12 ur na dan. Toda tukaj je bil občutek, kot da smo snemali celo leto, saj sem imel pri tem filmu veliko večjo odgovornost, zato sem bil znatno bolj živčen. Sem perfekcionist in sem na snemanju pravi psiho. Maltretiral sem vse po vrsti, da je bilo na koncu narejeno tako, kot sem si sam zamislil. Problem je, da pri filmski produkciji vsi pričakujejo, da ne bo nobene nadure. Ker pa sem perfekcionist, smo jih pridelali kar nekaj. Kasneje so me zaradi njih skoraj odpustili. Ampak, ko so videli posneti material so si hitro premislili. Dojeli so, da je vredno včasih investirati še v kakšno naduro več. Tako, da uradnih 12 ur snemanja + nekaj nadur + iskanje lokacij in sestanki po snemanju – znese na koncu na 15-urni delavnik. In, če potegnem črto, to pomeni 2 meseca "hard core“ garanja, živciranja, prerekanja in snemanja brez pavze. In, kar je najbolj pomembno: na koncu so bili več kot zadovoljni z menoj, ker sem iz ekipe, igralcev in njihovega vloženega denarja potegnil maksimum.

Projektu so najprej namenili 1,5 milijona evrov, na koncu ste zapravili še veliko več. Je to veliko ali malo?

Po eni strani je to malo denarja, ker smo si kot kakovost zastavili hollywoodski film, za katere pa vemo, koliko stanejo. Kot drugo gre za božični film – in ker se za ta praznik spodobi, da je bel, smo si zamislili, da bo v filmu veliko snega. Vreme pa nam žal ni bilo naklonjeno, zato je neverjetno veliko denarja in časa šlo za umetno sneženje. In kot rečeno, je v filmu tudi 15 največjih poljskih igralskih zvezd – kar spet pomeni ogromno denarja. Tako je s tega vidika v resnici veliko premalo denarja za realizacijo takega filma. Po drugi strani pa je to zelo veliko, če veš, da to ni državni denar. In, ko nekdo vloži zasebni denar, hoče, da se mu ta denar tudi povrne in pri tem hoče tudi ogromno zaslužiti. Zato pri takih projektih izbirajo prvovrstne scenarije, igralce, režiserja.

Na primer: v Sloveniji noben film ni bil narejen brez pomoči države, ali pa nacionalne televizije. Moj celovečerni prvenec "Tu pa tam" je eden redkih, ki je bil narejen popolnoma brez te. Odgovornim oziroma lahko bi rekli kar "neodgovornim" v Sloveniji je pri razdeljevanju državnega denarja vseeno, kdo ga dobi, ker to ni njihov denar in ker ne nosijo nobene odgovornosti za odločitve, ki jih sprejemajo. (Ima dvogovor sam s seboj: Ej, stari, ti si faca, ker si naš in si nam pomagal na volitvah, tu imaš milijonček. Pol pa posnamejo za en kurc film. Ampak sej to nima veze, važn, da so si tale denar malo razdelili med seboj.).

Če film, ki sem ga režiral na Poljskem, ne bo uspešen in če se denar investitorjem ne bo povrnil, bodo odgovorni, ki so izbrali scenarij in "nekega" slovenskega režiserja, leteli. In, če ne bo uspešen, tudi sam verjetno ne bom več delal za to televizijo. A ne verjamem, da bo tako, saj so bile testne projekcije naravnost navdušujoče – ljudje jočejo in se smejejo in so skratka navdušeni.

Kakšni so torej vaši odnosi s Slovenijo in slovensko filmsko industrijo?

Ni odnosa. Nekaj časa sem se še prijavljal na razpise na Filmskem skladu, ko pa so namesto meni dali denar filmu Piran/Pirano, sem pa dokončno obupal. Ponovno so namreč dali milijon evrov filmu, ki ne samo, da je totalno pogrnil med ljudmi, še kritiki so ga raztrgali. In ta denar so mu dali kljub temu, da smo mi vsi že pred začetkom snemanja vedeli, da bo to res zanič film. Jelka Stergel, ki je bila kratek čas direktorica Filmskega sklada, je bila celo odpuščena, ker filma ni sprejela v filmski program. In tako to počnejo. Toliko časa menjajo direktorje in komisijo, dokler ne najdejo pravih lutk, oziroma »prijateljev«, ki potem podprejo "pravi" film in "pravega" producenta. V tem primeru Francija Zajca.

Takrat sem si potem rekel, da se mi ne ljubi več, vsaj dokler se ti ljudje na kulturnem ministrstvu, ki odločajo, ne bodo zamenjali. Morate razumeti, da so meni oni, predvsem državni sekretar na kulturnem ministrstvu Stojan Pelko, lagali v obraz. Razumel bi, če bi mi rekli, da mi pač ne bodo dali denarja, potem bi jih še cenil. Ampak meni so govorili, da verjamejo vame, da sem super, da bom zagotovo dobil denar. Leto dni sem čakal na odgovor s Filmskega sklada, kar je proti vsem zakonom, ker ko je objavljen razpis, je treba v zakonsko določenem roku povedati ljudem, če so dobili denar ali ne. Jaz pa sem kar čakal in čakal. Denar so že razdelili, filmi so se že snemali, Mitja Okorn pa še vedno ni dobil odgovora ...

In kaj so vam rekli, potem ko so vaš scenarij končno zavrnili?

Majda Širca je rekla, da sem jaz sposoben in da se bom že znašel, da morajo oni pa pomagati tistim, ki se ne morejo znajti sami, tistim, ki so nesposobni. Kako mi lahko ministrica za kulturo reče kaj takega? Tak 'dobrohotni' nasvet zveni edino in spominja na nič drugega kot na znano tezo o bratstvu, enotnosti in enakopravnosti. Da je treba vzeti tistim, ki imajo in so sposobni in dati tistim, ki nimajo in so nesposobni. Da bomo vsi isti – povprečni. Mislim, ne me hecat. "Saj ti se boš že znašel." No, saj jaz sem se že znašel, toda problem za Slovenijo je v tem, da sem se znašel na Poljskem.

Kasneje sem celo od številnih virov slišal, da govorijo, da mi niti mrtvemu ne bodo nikoli dali denarja, oziroma da ga ne dobim niti prek njihovih trupel. Saj ni čudno, da je vlada padla, če pa vladajo takšni ljudje … In to je Slovenija. Tukaj ni pomemben dober scenarij, ampak zveze in poznanstva. In ko nekdo pač pove resnico in se zameri vladajočim, nikoli ne bo dobil državnega denarja, ne glede na to, da ima v rokah vrhunski scenarij za vrhunski film. No, jaz tega denarja ne bi videl, tudi če bi bil tiho, predvsem zato, ker nisem njihov, ne znam lagati in kar je še bolj pomembno, ne znam krasti. Ampak na konec koncev pa moram priznat, da sem bil kar malo ponosen na to, da mi tudi mrtvemu ne dajo. Res jim moram iti na živce, da rečejo kaj takega. A je lahko še kaj lepšega kot to?

Torej nimate načrtov za vrnitev v Slovenijo?

Slovenija je res lepa, a jo zadnja leta obiskujem kot turist. Res je lepo, se strinjam z vsemi tujci, ki tako pravijo. Sedeti za Ljubljanico, v miru piti kavo in se ne obremenjevati s tem, kako bom delal in svobodno živel – neprecenljivo. In lepo je do trenutka, ko bi moral tukaj začeti ponovno ustvarjati oziroma poskušati ustvarjati – takrat bi se pa menda kar ustrelil v glavo.

Se pa seveda vračam 18. novembra ko bo moj novi film predpremierno prikazan na LIFFu. Dan pred tem pa bom vodil še audio-vizualno predavanje, kjer bom predstavil svojo osebno izkušnjo snemanja filmov na primerih nizko proračunskega Tu pa tam in z dvema milijonoma dolarjev financiranega filma Pisma sv. Nikolaju ter obenem spregovoril o razlikah pri načinu filmskega ustvarjanja na Poljskem in v Sloveniji. Zadeva bo tako kot vedno poučna in predvsem zabavna. Vabljeni!

Potem pa še dobro, da ste na Poljskem tako priljubljeni. Snemali ste že oglase, nadaljevanko, pa tudi videospote. S čim tako navdušujete Poljake?

Mislim, da jih prepričam s tem svojim entuziazmom, ker nikoli ne odneham, ker hočem, da je vse perfektno narejeno, da vsega, česar se lotim, naredim sto- ali pa celo dvestoodstotno, da se mi na koncu že zdi, da mi bo razneslo glavo. Vse, kar imam, jim dam. Vse dam od sebe. Za denar, ki ga vložijo vame, dobijo od mene vedno maksimum. Ne delam na pol. Na Poljskem je ogromno režiserjev, ki delajo samo za denar, vse delajo izjemno hitro in potem naredijo "po češko".

Na Poljsko so me najprej povabili k režiranju nadaljevanke 39 in pol, napisal sem še scenarij za serijo Neverland, ki temelji na osebni ljubezenski zgodbi z nekdanjim dekletom, režiral številne videospote in v zadnjih letih na Poljskem posnel še več oglasov za poljski Telekom in mobilne operaterje.

Z videospotom za pesem Rock & Rollin' Love skupine Afromental sem postavil nove smernice, zdaj vsi delajo osemminutne spote, no, vsaj skušajo jih, pa jim ne uspe najbolje. Zato na koncu spet pokličejo mene.


(Na Liffu si boste Okornov film Pisma Sv. Nikolaju lahko ogledali 18. in 19. novembra, dan pred tem, torej 17. novembra, pa bo vodil predavanje z naslovom "Od nizko- do visokoproračunskega filmskega ustvarjanja“.)

Več intervjujev si preberite v temi SPLETNI INTERVJU.