V Sloveniji je nekaj tisoč tako imenovanih lizinških delavcev, ki jih posredniki kadrov za določen čas posojajo delodajalcem, največkrat v času sezonskih del. Kadrovske agencije pri nas največkrat posodijo podjetjem približno 2000 delavcev na leto. Z njimi sklenejo pogodbo o delu, ki jim zagotavlja mesečno izplačilo plače in vse druge prejemke iz naslova delovnega razmerja.

Na slovenskem trgu je uradno registriranih več kot dvesto agencij za posredovanje dela, čeprav jih je bilo še pred petimi leti pol manj. Nove in nove so se začele pojavljati s s širitvijo gradbenega sektorja in povpraševanjem podjetij po prilagodljivejši delovni sili. Da so v zadnjih letih doživele velikanski razmah kaže podatek, da so med prvimi desetimi delodajalci, ki so letos zaposlili največ delavcev, v evidenci zavoda za zaposlovanje kar štiri agencije oziroma koncesionarji, ki se ukvarjajo s posredovanjem kadrov. Študentsko delovno silo v podjetjih so nadomestili enako prožni agencijski delavci.

Kot piše Delo, kadrovske agencije, ki jim je ministrstvo za delo podelilo koncesijo na podlagi javnega razpisa, za izplačila plač delavcem jamčijo tudi, če zaradi stečaja ali prisilne poravnave za delavca ne dobijo plačila. Slabše pa je s posredniki, ki nimajo koncesije oziroma niso vpisani v register in v Sloveniji rastejo kot gobe po dežju. Koliko se jih, poleg registrirane dejavnosti, ukvarja še s posredovanjem kadrov, za zdaj ni natančnih podatkov. Časnik ugotavlja, da gre večinoma za trgovino z ljudmi, na inšpektoratu za delo pa so zaradi lukenj v zakonodaji nemočni.

Delo še piše, da delodajalci različne ravni pravic delavcev izkoriščajo za svojo korist, saj se, tehnično gledano, strošek dela pri agencijskih delavcih v bilancah prikazuje kot storitev. Pregled bilanc številnih slovenskih podjetij pokaže, da je to pravzaprav množična računovodska prevara, s katero umetno znižujejo stroške dela. Po informacijah, ki jih je pridobil časnik, je največ kršitev delovne zakonodaje med lastniki kadrovskih agencij iz Makedonije, ki delavce posredujejo podjetjem v Avstriji in v drugih državah EU. Njihova plača znaša od dvesto do tristo evrov. Gre za večinoma nekdanje Vegradove delavce in delavce SCT, ki so obupali nad rutino zavoda za zaposlovanje, kjer se jim včasih celo zgodi, da jim ponudijo delo pri delodajalcu, za katerega že vedo, da ne izplačuje plač in socialnih prispevkov. Javna evidenca slabih delodajalcev je bolj ali manj neuporabna. V njej je približno 50 delodajalcev, nikjer pa ni neplačnikov socialnih prispevkov. Razen tega so v tej evidenci samo tisti delodajalci, ki so po delavcih povpraševali na zavodu za zaposlovanje.