Kaj je počel po Depali vasi, je lani poleti začel opisovati na svojem blogu Mikstone special. Tam je začel objavljati osupljive dogodivščine tako imenovane skupine Paravomo, ki se je po zapisih sodeč ukvarjala s precej spornimi posli in celo s prisluškovanji politikom. Njegov blog je postal najbrž najpopularnejši slovenski blog, vendar v javnosti, razen v nekaterih medijih, ni bilo pretiranih odzivov. Čeprav s svojimi pričevanji spravlja v zadrego tako politike kot slovenske uradne organe. V glavnem so ga skušali diskreditirati, češ da gre za zelo neverodostojno osebo, ki si vse skupaj izmišljuje in si želi zgolj vzbujati pozornost ter da je ne nazadnje kar dvakrat zaradi svojih dejanj pristala v zaporu, povrh vsega pa da gre za zasvojenca z drogami. V kratkem naj bi izšla njegova knjiga, v kateri podrobneje opisuje delovanje skupine, v kateri je sodeloval kar 13 let. Objavljamo izvleček pogovora z njim, ki bo objavljen v prihodnji številki Nedeljskega dnevnika.
Tisti, ki jih omenjate v svojih zapisih, si že nekaj časa odkrito prizadevajo, da bi vas diskreditirali v javnosti, češ, da ste bili obsojeni in zaprti, da ste bili narkoman in da ste neverodostojna oseba.
Na to bi težko odgovoril. To je bolj vprašanje za tiste, ki me želijo diskreditirati. 13 let sem bil član te ekipe, od leta 1991 do 2004, nato sem zabredel v droge. Mislili so, da je konec z menoj. Sprva so me zasmehovali, ko sem želel to, kar smo počeli, predstaviti javnosti prek bloga. Moj blog Mikstone special je postal zanimiv tudi širši javnosti in potem so ga vzeli kot resno grožnjo. Zdaj je edini način, s katerim me skušajo diskreditirati, da navajajo, kaj sem počel v času odvisnosti. Ta čas je nepreklicno minil. "Clean" sem tretje leto in takšnim obupanim izjavam se lahko samo nasmehnem in grem dalje.
Prve zgodbe, ki ste jih objavljali na blogu, so bile iz časov po osamosvojitvi, ko se je dogajalo marsikaj. Tudi razvpita ilegalna trgovina z orožjem, o kateri je bilo napisanega veliko, epiloga pa še vedno ni bilo. Pozneje ste začeli pisati o veliko bolj nenavadnih, skorajda nepredstavljivih zadevah, ki so se dogajale v prejšnjem desetletju. O skupini ljudi, ki naj bi nezakonito prisluškovala politikom, celo nekdanjemu predsedniku države. Kako ste se sploh seznanili z osebami, ki jih opisujete v blogu ?
Z Darkom Njavrom sva skupaj preživela 13 let. Skupaj sva bila v vojski, v Morisu, v "Paravomu", na železnici in skupaj sva delala na filmskih projektih. Spoznala sva se med vojno. Pobegnil sem iz JLA in prestopil v TO. Razporedili so me v 30. razvojno skupino, ki je bila predhodnica specialne brigade Moris. Takrat sem spoznal Njavra. Sprva je bil pribočnik Antona Krkoviča, nato pa je vodil varnostni organ in dobil je svojo skupino, ki je imela ustna pooblastila od Krkoviča in tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše. Njavro se je kot varnostni organ želel ukvarjati z raziskovanjem trgovine z orožjem. Vendar ne tiste, v kateri se je trgovalo s kontejnerji orožja, temveč s tem, kdo je ukradel kakšno pištolo iz skladišča. Infiltrirali smo se v skupino tatov in dvojna igra se je končala, ko sem bil obsojen na leto dni zapora. To je moja največja zamera do Janše. Da sem bil žrtvovan na sodišču, da takrat niso drezali vanj.
Iz Slovenske vojske oziroma Morisa ste vsi odšli po odstopu Janeza Janše z mesta obrambnega ministra po dogodkih v Depali vasi. Kaj se je potem dogajalo z vami?
V vojski smo vsi dobivali plače. Nekaj tisoč nemških mark smo dobivali za čuvanje kontejnerjev orožja ali spremljanje konvojev. Kasneje, kot "Paravomo" smo zasledovali ljudi in jih skrivno snemali. Če smo hoteli kaj ozvočiti, smo morali tudi vlamljati v prostore. Sam sem to dobro obvladal, saj sem dobil inštruktorja, ki me je naučil vse o ključavnicah in alarmih.
Sodeč po vašem pisanju v blogu, ste se ukvarjali s precej spornimi dejavnostmi. Prisluškovali naj bi številnim politikom. Ali so imele te aktivnosti sploh kaj učinka?
O tem ne morem govoriti. Moja naloga je bila vdor v prostore, namestiti mikrofone ali izklopiti alarme. V glavnem je šlo za zbiranje informacij. Kako in kdaj, pa so bile odločitve Janeza Janše. Takoj, ko je prišel v Slovenijo pokojni Andrej Bajuk, smo mu že ozvočili hotelsko sobo. Osebe blizu Janše so bile nadzirane, ker je zelo nezaupljiva oseba in ne verjame nikomur. Pa seveda se bolestno boji izdajalcev v svojem krogu, zato nadzira svoje ljudi.
Večino zgodb iz bloga nameravate objaviti v knjigi. Kaj se dogaja z njeno izdajo?
Samo zgodbo sem napisal, še preden sem začel objavljati na svojem blogu. Zaradi zanimanja sem jo hotel objaviti v knjigi. Nato so se začeli pritiski na tiskarja, Janševi verniki in zastopniki so zatežili mojemu odvetniku in začeli naštevati, kakšne ovadbe in tožbe bom dobil, če bo knjiga izšla. Začelo se je pogojevanje in nategovanje. Tiskarja so pretepli in prestrašili. Nato sem moral poiskati drugega tiskarja.
Tisti, ki so prebrali knjigo, menijo, da gre za napet politični triler. Tožb se ne bojim, edino pred ovadbami, ki bi me spravile v zapor, sem se zaščitil.
