Bil je to intervju, ki je še enkrat pokazal, da moraš sestopiti z oblasti, če hočeš biti normalen. Borut je bil več kot normalen. Bil je eden izmed nas. Spet je bil tisti stari Borut, ki govori počasi, bolj preudarno in emocionalno. Ki celo na začetku, ko mu Lado Ambrožič zastavi vprašanje, če je bil kaj presenečen, ko so mu na nekem zboru frenetično ploskali, odgovori v dveh kratkih stavkih: "To me je ganilo. Ljudje so pobožali mojo dušo in sem jim hvaležen za to."

Ja, očitno politikom aplavzi godijo, pa četudi šele takrat, ko se umaknejo. Publika je njihovo ogledalo. Pa četudi so pred njimi sami verniki. Tisti, ki verjamejo, da pred njimi stoji božanstvo v človeški preobleki. Božanstvo, ki je stopilo mednje in jim stisnilo roko. Lado v manj kot enournem pogovoru ni ravno stiskal roke bivšemu predsedniku, ampak je skušal pokazati vso grozoto zapuščine, ki ostaja po njem. Goljufi, kradljivci, nepravičnost in korupcija so bili pojmi, ki so se zdeli za opis stanja popolnoma na mestu. Želja po nekom, ki bo udaril po mizi in naredil red v tej veliki družini, pa več kot očitna. Lado se je poslavljal od nekoga, ki ni znal narediti reda, in napovedoval prihod nekoga, ki bo pospravil po hiši. Ne le z metlo, ampak z globinskim čiščenjem. Če bo pri tem posesal v smeti še polovico nedolžnih, je to pač kolateralna škoda. Kot v pravičnih vojnah.

Pravično vojno vsak četrtek spet vodi Uroš Slak v oddaji Pogledi Slovenije. Tokrat se je lotil korupcije v polju zdravstva in bajnih zaslužkov dobaviteljev. Res pretresljiva je bila zgodba nekoga, ki v začetku bolnišnici dobavlja en super ferrari šik moderen čevelj, kasneje pa drugega, ki je malo manj šik in spominja na audija. Banda frdamana, smo zavpili vsi pred ekrani. Tako pa ne bo šlo. Kje je tisti, ki bo udaril po mizi? Vsi tisti mehkužci, ki so sedeli v studiu, so očitno ujetniki različnih interesov in imajo zvezane roke. Prihod mesije je neizbežen. Tistega, ki je vešč globinskega čiščenja. Tistega, ki bo stvari postavil na pravo mesto.

Po nedelji pa se zdi, da stvari nikakor več ne zasedajo tistih mest, ki so jim pripadala. Recimo v zabavnih tv oddajah. Včasih je pač veljalo, da Mario Galunič v že bivši oddaji Spet doma lepo uteleša domačijskost, ruralnost in preprostost slovenskega občestva. Tako fino prijazno, nekonfliktno in v mejmo se fajn štimungi. Nasproti so se na komercialki šopirili ultra urbani zabavljači tipa Jurij Zrnec in Lado Bizovičar z oddajo As ti tud not padu? Zdaj je vse postavljeno na glavo. Na Pop TV so štartali s Kmetijo, ki je res prava kmečka nadprijazna limonada. Z voditeljico Lili Žagar na čelu. No, bolje bi bilo reči, skrbno bralko. Lili je pač le prijazna in simpatična napovedovalka. Postaviti vprašanje pa naloga iz jedrske fizike. Članica komentatorsko-žirantske trojice Angelca Likovič pa prepričana, da je utelešenje preproste tv zvezde. Zvezde, ki sije nad senikom in išče dlako v senu. Ter v principu govori pač zato, ker mora odpirati usta.

Na široko pa usta odpira Klemen Slakonja na nacionalki v oddaji Misija Evrovizija. Jasno, da je prva asociacija Slovenija ima talent. Spet priložnost, da se čudimo, kaj vse odpira usta in imitira svetovne nadzvezde v tej mali deželi. Deželi, ki je prepričana, da je prišel čas, da zmagamo na Evroviziji. Pobožne želje, bi rekli gledalci, ki so v prvi oddaji videli eno samo zvezdo. To je bil sam Klemen. Format oddaje je postavljen tako, da briljira prav on. Posebej takrat, ko se našemi v Bona in briljantno interpretira njegovo skladbo One love s prirejenim besedilom na odnose med dvema sosedoma. Tisto, da rabimo samo en čoln in avto, ker smo tako majhni, je dobra šala, tista, da še ni prepozno, da zabrišemo politike v morje, pa že del splošnega stanja. Stanja, ki veje z ekranov vsak dan s pozivi: Dost mamo! Dost mamo politične govorice in napuha! Dost mamo istih fac in starih floskul!

Čeprav ni jasno, ali Misija Evrovizija išče zmagovalca ali le potencial in kaj bo še ostalo znameniti Emi, pa je jasno vsaj to, da je nacionalka končno sproducirala nekaj, kar ne spada v srednji vek. Nekaj, kar na prvi pogled izgleda sodobno in urbano. Nekaj, zaradi česar urednikom in odgovornim s te institucije ne bo treba zardevati. Ko bodo poštimali še luči, pa bomo na konju. Dajmo jim čas. Kot tistim tam v Stožicah, ki bodo morali do leta 2013, ko bomo kot zmagovalci gostili Evrovizijo, poštimati akustiko. Da se bo vsaj kaj slišalo. Slišalo tudi tistega, ki bo dobro počistil po hiši in v mikrofon začel govor z besedami: Ena volja…