Se pa nabere dovolj izkušenj na konkretni ravni, ki jih lahko strokovnjaki prevedejo na abstraktno in ugotovijo, kako je pri nas z demokracijo in s človekovimi pravicami. Nekatere izkušnje pa so dovolj zgovorne, da niti ni treba biti strokovnjak.
Začelo se je pravzaprav precej humorno, zaključna izkušnja pa je bila več kot trpka.
Ob običajni kavi na inštitutu, ki vselej sproži žlahtne prepire, smo se začeli malce gostilniško prerekati, ali so sploh potrebni korpusi človekovih pravic in varovalk zanje, padla je tudi pripomba, da je najprej treba ukiniti advokate, in še nekaj žlahtnih je odmevalo. Ko bi se to dogajalo kje za šankom, bi se mimoidoči prizanesljivo nasmehnil mentalni ravni prepirljivcev. Ker pa se je to dogajalo v akademskem okolju, smo bili vsi razpravljalci nekoliko nelagodno na preži, čakajoč, s kakšnimi - najbrž prepričljivimi - argumenti bo postregel priložnostni avtor posamičnih, navidez paradoksalnih domislic. Pri akademikih nikoli ne veš, kakšna presenečenja pripravljajo. Nenazadnje dolgujemo mnoga svetovno pomembna odkritja povsem nepomembnim, dobesedno banalnim naključjem. Nekomu se prismodi zvarek, v jezi ga zabriše skozi okno, tam pa na hitro zamrznjen v snegu postane industrijski izum stoletja.
Bomo torej na hitro vrgli skozi okno odvetništvo za rešitev družbe? Teorije o človekovih pravicah? Morda sodišča in se spomnili Ovidove zlate dobe, ko ni bilo zakonov, ker so ljudje pravičnost nosili v sebi in tako tudi ravnali?
Vztrajal sem pri ohranjanju teorij, ker četudi vsi v srcu nosimo pravičnost, so srca različna in vsebina tudi. V dokaz sem ponudil star in še vedno veljaven izrek, ki ga posodobljenega brani pozabe in za rabo priporoča tudi guru vseh slovenskih terapevtov, dušnih in telesnih, Zoran Milivojević: "Tko voli taj bije." Ali po Trubarjevo - "Kdor šibe špara…" In smo prešli na stroko, ki ji moramo zaupati, da nam sporoči pravo odločitev.
Takrat je zmanjkalo humorja.
Spomnil sem se Krivičeve trditve, da je težje najti enega pravnika z doktoratom, ki bi zagovarjal izbrisane, kot deset enako šolanih, ki bi jih zlahka brisali še naprej. Potem sem začel pometati pred svojim kriminološkim pragom. V istem času, ko je humanistična psihologija z najimenitnejšimi predstavniki, Maslowom ali Rogersom, poudarjala pomen človekove osebnosti, pogoje, ki jih moramo ustvariti za njen ustrezen razvoj, in iskanje dobrega v vsakem človeku, je druga vrhunska stroka na človeku izvajala lobotomijo. Oboji "lege artis". Kje je vodilo za odločanje?
Vse stranke, propadajoče, čakajoče in tiste v nastajanju, so polne priložnostnih besedil o razvoju, finančnih ukrepih, podjetništvu, izobraževanju, okolju in zdravju. Vsaka najbrž upa, da bo njen izbor prepričal volilce. A le redko se zgodi, da bi kdo postavil v ospredje človekove pravice, če ne drugače, vsaj tiste, ki niso sporne; tudi teh je dovolj za skoraj mirno življenje, če bi jih spoštovali.
A videti je, kakor da smo se navadili, da pri nas človekove pravice niso vodilo, pač pa priložnostni zalogaj v levjem žrelu nekakšne demokracije. Ljudstvo, po potrebi tudi raja in drhal na eni ter mogočneži na drugi strani (oba pola najbrž spadata v demokracijo), odloča o tem, kaj so človekove pravice. Vmes kakšno rečejo še sodišča, celo ustavno, a njihovo besedo vselej potepta tista skupina "prizadetih" strank, ki se z odločitvijo ne more sprijazniti. Sodišča razglasijo za režimska, kontinuiteto in ugleda nevredne ustanove.
V tak čas je padla tudi razprava o človekovih pravicah v kazenskem postopku v zadevi "Patria". Že sicer pregreto politično ozračje je topla greda kot nalašč za posevke take vrste. Že desetletja velja nekakšen bonton, da pravniki ne komentirajo zadev, o katerih sodišče še odloča. Sam nisem pristaš absolutnega spoštovanja tega pravila. To sem že uvodoma jasno povedal na srečanju Akademskega društva Pravnik, ki je prejšnji četrtek priredilo posvet "Patria - pravna država na preizkušnji". Nenazadnje smo se oblikovali v civilno nepokorno družbo, ko je bil ob koncu osemdesetih Janša pred vojaškim sodiščem. Naj še enkrat spomnim, da so se med pravnimi strokovnjaki takrat posebej izpostavili profesorji Bavcon, Šelihova in pokojni Kobe, in sicer s predlogom, da se kot strokovna javnost udeležijo sicer tajnega postopka. Podobno je z memorandumom oziroma analizo dela postopka nastopil B.M.Zupančič. Ob spominu na te dogodke sem vprašal, ali je mogoče primerjati takratno sojenje Janši z današnjim prav tako zoper njega, in dobil glasen pritrdilni odgovor iz publike. Današnje slovensko sodišče ima torej po mnenju nekaterih vse atribute takratnega vojaškega.
Nadaljeval sem z opozorilom, kako problematično je lahko prenagljeno oblikovanje javnega mnenja o dovolj zapletenih pravnih vprašanjih. Nekateri specialisti za kazensko pravo, ki so se o dopustnosti dokazov v zadevi "Patria" izrekli že pred časom (na primer profesorja Bavcon in Katja Šugman Stubbs), so bili v primerjavi s priložnostnimi strokovnjaki za to področje precej zadržani. Dopustili so možnost, da so nekateri dokazi tudi neveljavni, a taka odločitev je lahko le posledica skrbnega tehtanja, ne pa pavšalnega občutka. V vsakem primeru pa je to treba prepustiti sodišču.
Bivši ustavni sodnik, ki je na tej okrogli mizi komentiral zadevo, se je sprva skorajda opravičil, češ da ni strokovnjak za kazensko pravo. A mu je bilo že po kratkem premisleku jasno, da so se iz Slovenije izvažale insinuacije, ki so se na Finskem po njihovih zakonih spremenile in "oprale" v dokaze, kar je po naših zakonih in ustavi nedopustno.
Ko sem omenil, da ni druge možnosti, kot da zaupamo in prepustimo pravosodju, da bo opravilo svojo nalogo, se je ogorčenje publike še stopnjevalo v splošen zaničljiv smeh, tako da je moral moderator precej truda vložiti v pomiritev občinstva, preden se je dalo nadaljevati. Za primer prenagljenega javnega mnenja sem predstavil še izbrisane in dočakal vsesplošno zgražanje s pripombo iz publike, da z izbrisanimi ni bilo nič narobe razen ustavnega sodišča, ki je odločilo njim v prid. Moderator je nadaljeval s prošnjami, naj publika dovoli, da povem do konca, dobil pa odgovor, da tudi če ne, ne bo nič narobe. O naravi odziva poslušalstva dovolj pove tudi dejstvo, da je eden od nastopajočih, dr. Avbelj, v zaključnem odgovoru opozoril publiko na njen povsem neprimeren odziv, saj je prav znak demokracije, da dopušča drugačna mnenja.
"Patria" na Pravni fakulteti je po mojem učinkovala v dveh smereh. Najprej je mobilizirala dovolj množično poslušalstvo, nesposobno tudi najmanjše refleksije. Potem pa sta vsaj dva izmed nastopajočih poskušala popraviti, česar se ni več dalo. Vsebina, ki bi bila morda v drugem kontekstu relevantna, na žalost ni bila pomembna. Publika je dobila pričakovano - vzporedno sojenje, ki je potrdilo, da se proces sploh ne bi smel začeti. Vsako drugačno mnenje je šlo na grmado.
Kaj nam pove (tudi) ta izkušnja? Potrjuje to, o čemer sem pisal pred nekaj tedni. Vsaka stran ima jedro fanatičnih privržencev, ki jim nikakršna argumentacija ne zamaje prepričanja. Prepričanja, ne vedenja. Med fanatičnimi privrženci so tudi vrhunski intelektualci, a s slepo pego na določenem področju. Naloga modrejših, ki jih je prav tako dovolj na obeh straneh, bi morala biti, da se izogibljejo vsem priložnostim, ki bi ustvarjale razsrjeno in brezumno množico. A kaj, ko je videti, da je sprejetost pri občinstvu, najbrž tudi pri "Gospodarju", močnejša od presoje, ali bi se morda morali sramovati aplavza take publike. Približno tako, kot sem lahko z vsem srcem za Maribor ali za Olimpijo, a popolnoma zavračam tako Viole kot njihove ljubljanske zelene antipode.
Zagovor katerekoli ideje je sprejemljiv le ob popolnem spoštovanju človekovih pravic. Marsikdo, ki se sklicuje na pretekli totalitarni režim, v resnici poustvarja enakega. In bolj kot karkoli drugega bi pri bodočih morebitnih politikih morali imeti pred očmi - ne obljube o spoštovanju človekovih pravic, pač pa njihovo dosedanje spoštovanje. Seznam tistih, ki so se drznili zavzeti za izbrisane, je eno dragocenih vodil. Pri razmisleku o podpisanih in o sestavljavcih indeksa. Demokracija kot prevlada množice, kakršni smo bili priče, pa nima nobene zveze s človekovimi pravicami. Prav nasprotno. Demokracija je lahko tudi uničevalni stroj, ki melje vse pred sabo. Preveč izkušenj imamo s tem, a jih kot zanalašč odrinemo v pozabo, kadar nam zgodovinski spomin ne pride prav.