To navsezadnje dokazuje tudi vse več uspešnih vinark, sommelierk in drugih pripadnic nežnejšega spola, ki tako ali drugače rokujejo z vinom. Danes se ženske na vinski osnovi celo združujejo. Za zdaj še neformalno združenje Ženske in vino Slovenije je avgusta na Ljubljanskem gradu že drugo leto zapored organiziralo prireditev Brike v mestu, kjer so prebivalke Goriških brd z obeh strani meje predstavljale vino svojega vinorodnega okoliša in krepile ženske vezi. Zraven so bile tudi Sestre sv. Martina…

Piti po pameti
A kot že rečeno, včasih ni bilo tako. To nam je potrdila tudi Marija Simčič, po domače nona Marička, ki je 19. maja praznovala okroglih sto let. Stoletna Brika pravi, da kot mlado dekle nikoli ni čutila posebne slasti po vinu, čeprav je izvirala iz velike kmečke družine iz Vedrijana, kjer je bilo vinogradov obilo.
Od nekdaj je živela z zemljo in jo nadvse ljubila. Vinogradniško znanje, ki ga je pridobila kot dekle, se ji je še kako obrestovalo kasneje, ko se je z majhnim kmetom poročila na sosednji hrib, v vasico Imenje, ki je v neposredni bližini srednjeveškega Šmartnega.
»Vino je bilo vedno prisotno in na dosegu roke, a takrat ženske nismo pile. Vino je bilo treba prodati za preživetje, kar je pa ostalo doma v kleti, so spili moški. Ti so bili glavni v kleti, brajdi (vinogradu) in tudi, ko je bilo treba nazdraviti,« se spominja nona Marička, ki se brž smehljaje dopolni: »Ma brez ženske, ki je delala red v družini, pa ni šlo. Piti je namreč treba po pameti, in moški včasih to pozabi. Zato pa mora biti zraven ženska.«

Med kramljanjem o vinu nono Maričko spomini večkrat zapeljejo v njen rojstni Vedrijan, ki ga še dandanes s sosednjega hriba skozi okence svoje sobe gleda z radostnim srcem. »Spomnim se, kako sva z očetom vpregla vola in hodila prodajat vino po gostilnah. Nekoč sva peljala dva štartina (štartin – briški sod, ki prenese do 700 litrov vina, op. p.) v gostilno v Anhovo. Vidite, spet je morala ženska zraven. Moški kot dober delavec, ženska pa za kupčijo,« duhovito pripomni stoletnica, ki ob koncu pogovora prizna, da je imela vino vedno rada. V zrelejših letih ga je ob kosilu z veseljem srknila kozarec in tako vse do nedavna. »Ko sem dopolnila sto let, sem ugotovila, da ga ne potrebujem več,« nam še razodene Marija Simčič, po domače nona Marička.

Širiti znanje o kulturi pitja vina
Z vinom je tlakovana tudi življenjska pot njene vnukinje Nejke Klinec, sommelierke, ki s še šestimi dekleti tvori združbo Sestre sv. Martina. »Sedem žensk, sedem sommelierk, sedem prijateljic, sedem ljubiteljic vsega dobrega in lepega – to smo Sestre sv. Martina. Spoznale smo se na sommelierskem tečaju, kjer smo takoj spoznale, da sodimo skupaj. Imamo enake interese, enako ljubezen, povezuje nas enaka energija. In imamo skupen cilj: širiti znanje o kulturi pitja vina in uživanja hrane,« razjasni Nejka.
Da ji ni bilo dolgčas, je, ko se je obrezovalo trte, »brala  rožje« in izdelovala male snopiče. Spomni se, da je bilo v brajdi med trgatvijo vselej veselo, ljudje pa vselej nasmejani.
»Vino je bilo v mojem življenju prisotno malodane od rojstva. Že kot mali punčki mi je nono z njim mazal dlesni, češ da pomaga omrtvičiti bolečino, ko rastejo zobki,« pove Nejka in pomenljivo doda, da se je le v najstniških letih vino malce izgubilo oziroma pomešalo z drugimi pijačami.

Ganljivo pismo iz Londona
A se je kmalu spet vrnilo in zdaj ni več poti nazaj. Tudi zato, ker se je priženila v Medano, v znano vinarsko družino. »Obožujem naravna vina, živim z njimi, v njihovi polnosti… Pri tem gre velika zasluga mojemu svaku Aleksu Klincu, od katerega se vseskozi učim, včasih tudi naskrivaj srkam informacije,« razkrije Nejka, ki je ponosna na njegova vina, predvsem pa na to, da ji je pokazal pravo pot.
Danes v brajdo ne zahaja več, saj ji tega ne dopušča čas. Na družinski domačiji namreč streže goste in skrbi, da z dvorišča odidejo polni lepih vtisov in dogodivščin. »Pred nekaj dnevi sem dobila ganljivo pismo iz Londona. Pisal mi je krasen par, ki je bil nedolgo tega pri nas v gosteh. Navdušena sta bila nad vsem: nad ljudmi, vinom, hrano, zabavo, kulturo, jezikom in edukacijo. Vesela sem takih drobnih, a velikih doživetij. Včasih je res naporno – veliko je odrekanja – a lepo je, ko ti ljudje sežejo v roko, jo stisnejo in rečejo, da je bilo lepo in da se bodo še vrnili,« ganjeno razloži Nejka Klinec, po mnenje katere ženske in vino povezujejo nežnost, izvirnost, mineralnost, prijaznost, veselje in še marsikaj. »To je zmagovalna kombinacija!« sklene.

Vinarka od glave do pet
Prav na poseben način pa se v čarobnem svetu vin znajde še ena Brika, vinarka Dušica Šibav iz Fojane. »Da ne bo pomote, sem vinarka in ne žena vinarja,« za vsak primer poudari, preden se potopimo v pogovor.
Dušica ni privekala na svet s ciljem, da bo nekoč šefinja družinske vinske kleti. Ker je bila v osnovni šoli nadarjena za glasbo, so domači želeli, da bi ostala v glasbenih vodah in nadaljevala šolanje v tej smeri. V gimnazijskih časih pa je postala vrhunska športnica in igrala odbojko za OK Nova Gorica, s katerim se je prebila do takratne prve zvezne lige.
»Potem sem se odločila za študij agronomije, da bi ostala v stiku z naravo. Še takrat mi na kraj pameti ni padlo, da bom nekoč vinarka. Če sem iskrena, me je tudi šola dolgočasila. Veliko zaslug za to, da sem na koncu vendarle diplomirala iz vinarstva, gre profesorici Slavici Šikovec, ki me je s svojimi predavanji navdušila. A najbrž ne slučajno, saj izhajam iz družine, ki se je tradicionalno ukvarjala z vinogradništvom in vinarstvom,« pojasni Dušica, ki je po diplomi leta 1990 prevzela vajeti v vinarstvu Šibau, dve leti kasneje pa je začela vina tudi stekleničiti.
Danes bedi nad tremi hektarji in pol površin, zasejanih z vinsko trto, na leto pa pridela okoli 20.000 litrov vina. V nasprotju z nekaterimi »vinarkami«, ki se zgolj podpisujejo pod svojo blagovno znamko, Dušica nadzoruje celoten proces – od pridelave grozdja do končnega izdelka vina in njej najbolj ljube predstavitve vina. V vinogradu ima sicer pomagače, vendar ko je treba, sama poprime tudi za težaška dela. Obrezovanje in prikrajševanje mladik je tisto, kjer je vedno zraven, saj je po njenih besedah pri teh opravilih zelo pomembna skrbna roka.

Če je sila, vozi tudi traktor
Življenjska izkušnja jo je pripeljala tudi v ekstremno situacijo. »Bil je prvi dan trgatve in očeta je zadela blažja možganska kap, ki mu na srečo ni pustila posledic, ampak je moral vseeno v bolnišnico. Delo je bilo že organizirano, težko bi prekinili trgatev. Ker si nismo mogli privoščiti, da bi iskali novega traktorista, sem se preprosto usedla na traktor in zvozila vso trgatev. Kasneje nisem mogla verjeti svojemu podvigu, saj nisem traktoristka kot fantje, ki vozijo od malega,« se priduša Dušica.
In kako jo kot žensko sprejemajo kolegi vinarji? »Res je, da je vinski svet po večini v domeni moških, a sama stavim na vsebino in profesionalnost. Ko gre za posel, je uspeh v največji meri odvisen od tega, kako se ujameš s posameznikom. Ni pomembno, ali je to moški ali ženska – pomembna je afiniteta do človeka,« razloži Dušica, ki obenem prizna, da je kot ženska v moškem svetu občasno deležna tudi podcenjevanja, a se ji po drugi strani včasih tudi prej odprejo kakšna vrata.
Pa obstaja razlika med vinom, ki ga pridela moški, in tistim, ki je plod ženskih rok? »Zagotovo ima ženska drugačen občutek. Ne boljšega ne slabšega, ampak preprosto drugačnega. Moški in ženski spol nista različna, ampak sta si nasprotna. Če izhajamo iz tega, so razlike več kot očitne,« meni Dušica in smehljaje se opozori, da pri tem nikakor ne smemo uporabiti termina »žensko vino«, ker se ta žal uporablja za bolj sladka vina.
Sama noče soditi o razlikah med moškim in ženskim pridelovanjem vina, ampak je pri tem rada bolj opazovalka. To ji predstavlja izziv, pravi. Res pa je, doda, da je že večkrat opazila, da je vsebina vina pri moških vinarjih bolj groba. »Ne mislim drastično, gre za nianse. Menim, da je v vinu, ki ga sama pridelujem, zaznati neko mehkobo, toplino, nežnost. To mi povedo fantje, ki me poznajo. Eden od briških vinarjev, ki dobro pozna mene in moje vino, mi je na to temo nekoč tako lepo recitiral, da sem bila prav ganjena,« po žensko zaključi Dušica Šibav.

Ženska na čelu vinoteke
Poleg vinark so za zdaj pri nas prava redkost tudi ženske, ki vodijo vinoteke. Svetla izjema je Petra Rutar, direktorica Vinoteke Brda, ki že 13 let sodeluje tudi pri ustvarjanju Slovenskega festivala vin, ki vsako leto novembra poteka v ljubljanskem hotelu Slon. Pred prevzemom vinoteke si je vinske izkušnje nabirala tudi v Vinski kleti Goriška brda, kjer je skrbela za promocijo vin. Čeprav jo je kasneje pot zanesla v druge sfere, se je – kot poudarja – vedno vračala domov v Brda in ostala zvesta vinu.
»Morda je še prezgodaj, da bi lahko z gotovostjo trdila, kako je kot ženska voditi vinoteko, ampak doslej nisem opazila, da bi bil moj spol komur koli v napoto. Kvečjemu nasprotno. Moraš pa nekaj pokazati! Če si 'kokoš', bodo stranke to hitro ugotovile, če pa vidijo, da premoreš znanje, te drugače gledajo in cenijo. Moje dosedanje izkušnje so zgolj pozitivne. Kaj si pa moški v resnici mislijo, ne vem,« se nasmehne Petra, ki živi na relaciji Ljubljana–Goriška brda.
Po Petrinih besedah se z ekipo, ki je večinoma ženska, v vinoteki zelo trudijo, ker so ženske, še toliko bolj. Dejstvo pa je, doda, da so gostje vidno presenečeni, ko zaidejo v kletne prostore gradu Dobrovo in vidijo toliko žensk na kupu. »Večina gostov je Italijanov, ki niso vajeni žensk v vinotekah. V vseh dobrih vinotekah od Brd do Verone – z izjemo Krmina, kjer je šefinja ženska – so v glavnem moški tisti, ki predstavljajo vina.«
Direktorica vinoteke opozori še na eno »malenkost«: »Ker v vinoteki delamo v glavnem dekleta in ker delamo z alkoholom, moramo biti še posebno pazljiva in dosledna. Pri konzumiranju alkohola se lahko namreč pri gostih hitro preide z 'vi' na 'ti'. Meja je tanka. Če se zavedaš te meje, pa ni problema.«
Pri uspešnem vodenju vinoteke se naša sogovornica ne zanaša le na ženske čare, ampak vseskozi stremi k izpopolnjevanju svojega ženskega kadra. »Vsak dober trgovec mora imeti rad blago, ki ga prodaja. Predvsem pa ga mora tudi zelo dobro poznati, če želi biti uspešen. Tako je tudi v vinoteki. Ker imamo v njej poleg vina tudi druge briške specialitete, kot so oljčno olje, briški sir, šalam, pršut, razne marmelade in žganja, moramo poznati tudi to,« poudari. Poleg sommelierskih tečajev znanje pridobivajo tako, da vsak teden obiščejo enega od 49 vinarjev, ki so prisotni v vinoteki.

Pomemben je »babji žur«
Poleg direktorovanja v vinoteki je Petra tudi vinska aktivistka, ki je »kriva« za to, da se ženske pri nas še bolj pečajo z vinom. Vodi namreč za zdaj še neformalno združenje Ženske in vino Slovenije, ki je na Ljubljanskem gradu že dvakrat pripravilo dogodek Brike v mestu.
»Gibanje ima poudarek na ženskah, imamo pa tri osnovne cilje: druženje med ženskami, promoviranje vina in dobrodelnost. Za zdaj smo v njem izključno Brike, sčasoma pa se bo gibanje bržkone razširilo, tako da bomo medse povabile tudi ženske iz drugih delov Slovenije. Važen je 'babji žur', zato gibanje ni namenjeno le tistim, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vinom, ampak vsem Slovenkam, ki imajo vino rade – od zdravnic in odvetnic do kmetic in prodajalk,« razkrije načrte Petra Rutar.