Za rakom debelega črevesa in danke zboli v Sloveniji kakih 1700 ljudi obeh spolov na leto, slovenski državni program zgodnjega odkrivanja raka na debelem črevesu in danki Svit je s pripravami pričel leta 2006 in v zadnjih dveh letih povabil na preiskavo domala vse ljudi med 50. in 69. letom starosti - torej skoraj 570.000 ljudi. Odkrivanje temelji na iskanju očesu nevidnih sledi krvi v blatu. Vsakdo prejme po pošti enkrat na dve leti ves potrebni material, vzorec blata pa v pripravljeni ovojnici odloži v najbližji poštni nabiralnik. Pozitiven test zahteva pregled debelega črevesa s kolonoskopijo. Rezultati so impresivni: v zadnjih dveh letih so izvajalci programa odkrili predrakave spremembe pri 4500 osebah in večino odstranili že med prvo preiskavo. Pri 650 osebah so odkrili rak, ki v tistem času še ni povzročal težav; vsekakor ne takšnih, da bi bolnika prisilile, da bi sam obiskal zdravnika. Njihovo zdravljenje bo zato bistveno zgodnejše in bolj uspešno, kot če bi jih začeli zdraviti šele, ko bi sami opazili spremembe v zdravju.
Več kot 30 odstotkov ljudi, ki prejmejo Svitove ovojnice, zavrne sodelovanje. Med 200.000 ljudmi, ki se niso odzvali, je kakih štiri tisoč moških in žensk s spremembami, ki se bodo v prihodnosti v določenem odstotku spremenile v rak, šeststo pa jih že ima raka, vendar zanj še ne vedo. Ali pa so v času, ki je minil od zavrnjenega povabila, zanj že izvedeli, ker se je razrasel do te mere, da ga ne morejo prikrivati niti drugim, kaj šele sebi.
Svit je uspešen tudi v mednarodnih primerjavah. Tudi tistih, ki so odklonili testiranje, se je program dotaknil: vabilo je namreč zahtevalo razmislek o nečem, s čimer se doslej niso ukvarjali. Naslednjič bodo bolje obveščeni in marsikdo bo ravnal drugače.
Začetki presejalnega programa za rak dojke so starejši, saj segajo v leto 2003, državni program Dora pa je krenil istočasno s Svitom. Tudi Dora omogoča ženskam med 50. in 69. letom starosti enkrat na dve leti preiskavo, ki omogoča zgodnje odkrivanje raka, to je rentgenski pregled dojk. Dora je v zadnjih dveh letih na mamografijo povabila 30.000 žensk, kar je komaj kaj več kot 10 odstotkov žensk, ki bi jih morala, če bi delovala v polnem obsegu. Odziv žensk je odličen, saj jih je 80 odstotkov prišlo na preiskavo, ki je med njimi odkrila 215 primerov raka. Program poteka na enem stalnem mestu - na Onkološkem inštitutu - in s pomočjo dveh mobilnih mamografov, od katerih po Sloveniji potuje le eden, in še to le po dveh regijah, medtem ko je drugi prizemljen pred stavbo Onkološkega inštituta in deluje kot njegova druga stacionarna enota.
Počasnost pri razširjanju Dore na vso državo nikakor ne tiči v težavah z drago opremo. V Kliničnem centru v Mariboru že dolgo časa stoji nov in povsem neuporabljen mamograf. V drugih zdravstvenih ustanovah po Sloveniji je vsaj sedem, morda deset modernih digitalnih mamografov, ki omogočajo odčitavanje slik tudi na daljavo. Zasedeni so manj kot polovično, nekateri komaj tretjinsko, in lahko bi prevzeli večino, če ne vseh žensk, ki potrebujejo preiskavo.
V oči bije različno poročanje izvajalcev programov Svit in Dora. Medtem ko v Svitu domala trkajo na osebno odgovornost ljudi, ki se ne odzivajo na vabilo, in jih opozarjajo, da je med njimi 600 primerov raka, pri Dori ne povedo ničesar o 200.000 ženskah, ki so administrativno izločene iz programa, ker je dostopen samo v dveh regijah. Nobene številke ne navajajo, koliko žena v Sloveniji ima v tem trenutka raka na dojki, pa jih nihče ne vabi na mamografijo. Če uporabimo način sklepanja, ki so ga uporabili v Svitu, je takih žensk več kot 1500. Res je, da v ostalih regijah ženske, če so dovolj ozaveščene, lahko zahtevajo mamografijo v svojem zdravstvenem domu, vendar sami nosilci Dore poudarjajo, da ima tako priložnostno iskanje bistveno slabše rezultate. Pomembno je namreč, da raka odkrijemo v času, ko je manjši od enega centimetra in večinoma netipen, saj ima takrat neprimerljivo boljšo prognozo.
Poznavalci, ki spremljajo uvajanje programov zgodnjega odkrivanja raka v drugih državah, bodo morda menili, da je kritika pretrda, saj nikjer takega programa niso uvedli čez noč; povsod poudarjajo postopnost. Res je, vendar mora tudi postopnost imeti svoj končni rok. Ali naj 10 odstotkov vključenih žensk v treh letih pomeni, da bodo vse ženske vključene v program šele čez 30 let?
Težave, ki spremljajo uvajanje programov zgodnjega odkrivanja raka, so zelo različne in na tem mestu ni prostora za podrobnosti. Eno je gotovo: izvajalci Svita govorijo o cilju, ki ga morajo kljub težavam doseči, pri Dori pa pripovedujejo o težavah, zaradi katerih cilja ne morejo doseči. Kar se mene tiče, je glavni vzrok za prepočasno svitanje Dore človeški faktor.