S tem uspešno odvrača pozornost od svojega početja med letoma 2004 in 2008, ko so nekateri dosežki njene vlade v vseh elementih ustrezali mednarodnim definicijam delovanja organiziranih kriminalnih združb, poleg tega pa ji neverjetna defenzivnost odhajajočega predsednika vlade, ki si ni upal ali želel razčistiti tega, kar se je dogajalo v omenjenem obdobju, lepo tlakuje pot k naslednjemu volilnemu uspehu. Zakaj ta predsednik vlade ni razčistil vsaj kriminalnih zgodb, ki jih je po prevzemu funkcije našel v svojih omarah, in zakaj ni našel dovolj poguma, da bi stvari tudi v državnem tožilstvu postavil na zdrave temelje, bodo morali pojasniti politični analitiki ali celo psihologi, nesporno pa je, da si je s tem zabil enega največjih žebljev v svojo politično krsto. Sicer pa bodi dovolj o njem, tudi za tako nesposobne predsednike vlade velja "o (politično) mrtvih vse dobro"!

Država in domovina

Dejstvo, da je bilo v Sloveniji nekaj zadnjih volitev dobljenih ali izgubljenih tudi zaradi korupcije oziroma zaradi medsebojnega obračunavanja političnih strank o tem, katera je bolj in katera manj poštena, predstavlja enega naših osnovnih problemov pri preprečevanju in odpravljanju tega pojava. Dokler skoraj vse stranke mislijo oziroma govorijo, da so poštene samo one, tiste druge pa ne, in dokler vsaka stranka samo zase misli, da se je sposobna boriti proti korupciji, bomo na sončni strani Alp v boju proti korupciji stopicali na mestu. Kaj pomagajo novi predpisi, kaj nove institucije, kaj novi preventivni in preiskovalni ukrepi, če pa nihče ne verjame in ne zaupa niti najbolj zakonitim in strokovnim potezam pristojnih organov? Tudi če ne bi veljalo kot pribito, da je korupcija tam, kjer je oblast, in bi bilo torej pričakovati, da bodo ja vsi vedeli, da morajo pristojni organi bolj temeljito gledati pod prste ravno vsakokratnim oblastnikom, je že samo dejstvo, da tem organom enostavno ni "dovoljeno", da bi se vseh svojih "klientov" lotevali na enak način in z enako doslednostjo, jasen znak, da tudi na tem področju naša država še zdaleč ni dozorela. Vsa čast redkim izjemam, a država, kjer politiki ne želijo doumeti, da predvsem ključni instituciji kazenskega odkrivanja in pregona, torej policija in tožilstvo, v svojih vrhovih potrebujeta neupogljive strokovnjake in ne političnih pajacev, ni država. Za nekatere je morda res domovina, a je tudi zato v njej toliko lažje ribariti v kalnem.

Ravno v tem je poanta tistih, ki omalovažujejo na pravu temelječo državo in v prvi plan rinejo domovino, kjer se lahko po domače, tako med prijatelji in sorodniki, dogovorijo o čisto vsem, in to po dnevnih političnih potrebah in željah. In potem seveda nujno pride do tega, da se morajo ob volitvah poslavljati tudi ljudje, ki jih za politiko kaj malo briga in svoje delo opravljajo korektno in politično nepristransko, saj jih nadomestijo z ljudmi, ki že vedo, da se od njih pričakuje, da svojim političnim gospodarjem, pa tudi njihovim vratarjem ter voznikom - v dobro domovine, seveda - tudi kdaj kaj spregledajo.

Politično kadrovanje od Drnovška naprej

Kje torej ležijo odgovori na osnovno vprašanje, zakaj naša pravna država na področju pregona korupcije še ne funkcionira tako, kot bi morala?

V policiji stanje še vedno ni optimalno. Predvsem zaradi tega, ker so bili, potem ko je Drnovšek za šefa policije nastavil svojega posebnega odposlanca, naslednji generalni direktorji policije vsi do zadnjega politične osebnosti in so se zelo uspešno udinjali vsakokratnim ministrom, torej politiki. Strokovnjaki, neodvisni preiskovalci in pošteni kadri pa so odhajali oziroma so bili zbrcani - nekateri v pokoj, drugi pa v manj nevarne, recimo logistične službe. Tudi sedanji, res apolitični direktor policije čuti posledice večletnega kadrovskega mesarjenja po svoji službi, še bolj pa tega, da je tudi on ravnal kot Pahor in ni počistil z minami, to je z nastavljenimi in politično motiviranimi izbranci prejšnjih uradnih in neuradnih kadrovikov. Tudi sicer odlična ideja Nacionalnega preiskovalnega urada zaradi tega ni mogla biti bolje izpeljana. Če pa se bo na notranje ministrstvo po novih volitvah vrnil kakšen podoben urejevalec razmer, kot smo jih lahko kar nekaj videli med letoma 2004 in 2008, lahko na zakonito, profesionalno in nepristransko policijo z veliko sreče vnovič računamo šele tam nekje okrog leta 2030.

Pri državnem tožilstvu je zadeva bolj enostavna: potem ko strokovnosti in kompaktnosti tega organa v vlogi generalnega državnega tožilca v preteklih letih niso mogli načeti niti izraziti predstavniki leve ali desne politične opcije, jih je prekosila prejšnja generalna državna tožilka. Organ, ki je eden redkih še vzbujal zaupanje v naši državi, se je samo v par letih prelevil v predmet posmeha. Največ so ob svoji bivši šefici seveda krivi tožilci sami, nekateri še danes na najbolj odgovornih položajih, ki imajo očitno dovolj elastične hrbtenice in dovolj otrok, ki jih je treba zaposliti ravno na državnem tožilstvu, da so bili pripravljeni požreti čisto vsako godljo, ki so jim jo skuhali na vrhu. Navzven se je to poznalo v tem, da se edino tožilstvo organizacijsko ni prilagodilo novim izzivom sodobnega kriminala, in pa seveda v tem, da je bilo treba prodorne in učinkovite tožilke ob asistenci predsednika vlade tako dolgo najedati, da so končno popustile in se poslovile od tožilskih vrst. Tudi sedanje vodstvo državnega tožilstva ob hudih napadih na svoje najboljše predstavnike in ob katastrofalnih napakah nekaterih ne najbolj sposobnih tožilcev še ni povleklo kakšne odločne poteze - morda se bo zganilo potem, ko bo tudi za njim nekdo ugasnil luč. Pri sodstvu že samo dejstvo, da ni bilo kandidatov za specializirani oddelek, ki naj bi se ukvarjal z najhujšimi oblikami kriminala, dovolj zgovorno priča samo po sebi. Vseeno pa je k temu treba dodati še vse premalo občutljivosti za nove pojavne oblike kriminalitete in za varovanje ugleda sodstva. Pa to ni težava sodnikov in sodnic v "proizvodnji", v prvi vrsti je to napaka njihovega najvišjega organa, ki molči, ko najvidnejši slovenski politiki govorijo o tem, da se slovensko sodstvo gre telenovele, žajfnice ali nekaj podobnega. Kdo pa se bo postavil za slovenske sodnike, če ne tisti, ki jih vodijo?

Človek včasih res dobi občutek, da je v slovenski deželi prevladal strah pred resnim, odgovornim in zavzetim preiskovanjem najhujših oblik korupcije, ki nekatere sežejo v sam vrh politike. Res je, da je ta, izrazito v podobi ene politične stranke, in to zaradi tega, ker se njeno vodstvo očitno ves čas giblje po robu zakona, storila vse, da bi policiste, tožilce in sodnike že vnaprej odvrnila od tega, da bi sploh kdo poskušal preiskovati, tožiti ali obsoditi njenega najbolj poštenega in narodu najbolj potrebnega vodjo. A to res ne bi smel biti razlog za to, da je tistih, ki si kljub temu drznejo tudi najbolj znane politike obravnavati enako kot običajne državljane, tako malo. Tudi če jim prištejemo par tistih, ki delajo v neodvisnih državnih organih, je njihovo število enostavno premajhno, da bi lahko prišlo do resnih sprememb na področju boja proti korupciji.

Kaj torej storiti? Zelo enostavno: ker kaj drugega ne preostane, zgolj upati na to, da bo Slovenija končno enkrat dobila predsednika vlade, ki bo svoje ministre preprosto nagnal v boj proti korupciji in ki bo ob upoštevanju njune neodvisnosti ustrezno zahteval tudi od generalnega državnega tožilca in predsednika vrhovnega sodišča. Vse druge dele protikorupcijske kompozicije že imamo, manjka samo še lokomotiva, ki bo potegnila in sprostila zavore. Očitno je, da te lokomotive na naslednjih volitvah še ne bomo dobili, prej nasprotno, a držimo pesti za naslednje. Če ne bo šlo drugače, pa prosimo Hrvate, da nam posodijo Jadranko Kosor!