A nato je kot strela z jasnega prišla novica, da se bo v mestu zdaj odprl nek nov kino, v katerem bo filma željne Ljubljančane zabaval nihče drug njihov dobri stari znanec Johnny English, v filmu z nadvse izvirnim naslovom Johnny English 2. Priznam, da sem bil sprva sveto prepričan, da gre za ponesrečeno šalo, ki lahko v nadležen nezadržen smeh spravi le poklicno dobrovoljne voditelje jutranjih programov, a se je izkazalo, da bo novi stari filmski junak res tisti, ki naj bi vrnil film v naše filma oropano mesto.

Da bi vas zabaval naslovni junak tega filma, morate seveda, kot najbrž tudi sami veste, imeti malce poseben smisel za humor, predvsem pa ne smete biti pretiran ljubitelj inteligentnih filmskih zapletov, ali pa morate vsaj poznati način, kako za določen čas izklopiti svoje možgane in se pripraviti do tega, da lahko uživate v pogledu na večno namrgodeni in na videz ne ravno prijetni obraz glavnega igralca. Skratka, biti morate posebne vrste tiček ali pa vas mora v ogled tega filma dobesedno prisiliti okoli vas zbrana množica, rahlo pobebavljena od nekakšne množične hipnoze, če že ne alkohola ali katere druge podobno opojne substance. Ne predstavljam si namreč, da bi si lahko popolnoma trezen in odrasel ljubitelj izvirnih in inteligentnih filmov nekega dne iskreno zaželel zvečer oditi v svoj edini mestni kino, da bi gledal namrščeno spakovanje tega Johnnyja Englisha. Te vrste filmom je namreč prostor kvečjemu tam, kjer v številnih dvoranah predvajajo vse vrste filme za vse vrste gledalcev, nekje med sinhroniziranimi risankami, cenenimi grozljivkami in otročjimi stripovskimi adaptacijami.

Za to, zakaj naj bi bil recept za triumfalni povratek filma v naše mesto prav Johnny English, obstajata dve možni razlagi in nisem povsem prepričan, da zmorem ugotoviti, ob kateri me bolj zmrazi. Ob prvi, torej tej, da je Johnny English 2 dejansko najboljše, kar nam imajo naši filmski distributerji ta trenutek ponuditi, me namreč kot povprečnega ljubitelja filmov iskreno zaskrbi za našo filmsko prihodnost oziroma si sploh ne upam pomisliti, kakšni so to filmski biseri, ki se jim ob Johnnyju Englishu ni uspelo prebiti na spored našega novega mestnega kina. In sprašujem se celo, ali je morda golo dejstvo, da je Johnny English 2 nesporni "top of the tops", povsem dovolj, da sami pri sebi pridemo do zaključka, da kino v našem mestu nima več nobenega pravega smisla in da bi bilo še najboljše, da po hitrem postopku zapremo še tega, ki ga pravkar odpiramo.

A še bolj kot to me vznejevolji misel, da nas imajo naši programski vodje za takšne butce, da so prepričani, da je za nas, takšne, kakršni pač smo, Johnny English povsem zadovoljiva izbira in da je za vse tukajšnje filmofile pravzaprav škoda česarkoli pametnejšega in bolj prefinjenega. Ta misel me, priznam, spravi v tako slabo voljo, da bi bil pripravljen komu teh genijev prilepiti zaušnico, če bi mi prišel na pot, saj me to večno podcenjevanje tukajšnjega množičnega filmskega okusa, inteligence, občutka za humor, estetiko in še kaj živcira bolj kot deset obilnih kosov mesa na plošči za dve osebi.

A obstaja še eno možno pojasnilo te male filmske katastrofe, ki je, roko na srce, med vsemi še najbolj zaskrbljujoče. In to je srhljiva možnost, da nevede živim v mestu, v katerem za večino njegovih prebivalcev film Johnny English 2 predstavlja nesporni vrhunec sedme umetnosti. Ali je temu res tako ali pa so moji strahovi vendarle neutemeljeni, se bo izkazalo že v začetku decembra, ko bodo znani prvi neuradni rezultati obiska naše nove mestne dvorane. Če se bo takrat izkazalo, da je bila njena zasedenost v tem času več kot šestdesetodstotna, bo to več kot nesporen dokaz, v kakšni družbi živim, in jasen znak, da se bo treba s takšno filmsko ponudbo do nadaljnjega pač sprijazniti in opustiti upe na boljše filmske čase in bo dobre filme treba poiskati drugje.

Zato po pameti! Treba se je namreč resno zavedati, da bo v primeru, če bo Johnny English 2 v prihodnjih mesecih privabil resnično množično občinstvo, v mesto prej ko slej prišlo tudi njegovo nadaljevanje in bomo morda v prihodnje gledali le še filme Johnny English 3, 4, 5, 6 in tako naprej v nedogled, dokler se nam čez leta ne bo vsem skupaj zdelo, da že vse življenje gledamo en in isti prežvečeni in preživeti film, katerega neslane šale vnaprej poznamo, konec pa tudi.

Ja, dragi moji filmofili, nedvomno je treba dobro premisliti, preden kupimo karto za to našo novo kinodvorano. Njena usoda, oziroma kakovost tamkajšnjega programa, je namreč v naših rokah.

P. S.: Sleherna podobnost z Janezom Slovencem 2, ki naj bi 4. decembra prišel na spored dvorane na Gregorčičevi, je seveda zgolj in povsem namerna.