Ja, to je Slovenija. Ne sprašujemo se več, kje smo zavozili, kje smo ausglajzali z neke sodobne razvojne orbite, ampak se sprašujemo, ali smo tam sploh kdaj bili. Ali ni bila vse skupaj le iluzija, ki se je pojala po naših glavah in nam dajala občutek posebnosti, večvrednosti in evropskosti. V bistvu smo se ves čas valjali v blatu domačijske nevoščljivosti in zamerljivosti.
Vse to se najbolje vidi na tv ekranih. V ponedeljek je bil začetek delovnega tedna in obenem demonstracija stanja duha pri nas. Nikomur ni bilo do smeha. Tudi tistim ne, ki so gledali drugi del humoristične teatralne eskapaže z naslovom Trdoglavci. Pri tej nadaljevanki je zaenkrat še najboljši naslov. Bolj pomenljivega naslova si avtorji niso mogli izmisliti. Trdoglavost je naš simbol. Je način funkcioniranja. Če sta Emil Filipčič in Marko Derganc to v svoji legendarni radijski nadaljevanki Butnskala konec sedemdesetih pripeljala do absurda, se ta absurd zdaj razkriva kot grozeča realnost. Gre za butanje z glavo ob skalo za vsako ceno. In dokazovanje, da je glava bolj trda od skale. In ta glava težko prenese, da ji kdo soli pamet.
Skratka, če parafraziram enega kolumnista prav tako iz ponedeljka, nas opredeljuje sintagma "sam svoj mojster". Vsak je prepričan, da mu je vse jasno. Vsaj to, da je vse totalno zafurano.
To nam demonstrira tudi oddaja Tednik. Vse okoli nas ena sama mafija. Gradbena ali zelena. Nič ni tako, kot se vam zdi na prvi pogled. Še tiste lepe breskve na ljubljanski tržnici so čisti ponaredek, ki jih vam kot pristni slovenski pridelek podtikajo prekupčevalci. Tudi če nam gre še tako slabo, smo prepričani, da so naše breskve boljše od španskih ali italijanskih. In jasno nam je, da so za naše težave vedno krivi drugi.
V Studiu City je Mojca Mihael dokazovala, da nam je kodo samouničenja v naš grb podtaknil kar njegov avtor. Dialog med njo in avtorjem grba Markom Pogačnikom je bil nekaj najbolj bizarnega, kar smo videli in slišali v zadnjem času. Torej, zdaj, ko se z bajalico iščejo negativne energije okoli parlamenta in vladnega poslopja, so nekateri odšli še dlje. Za vso našo nesrečo morajo biti globlji razlogi. Ti pa so simbolno zgoščeni v Pogačarjevih megalitih in grbu. Zafurana ekonomija, zgrešena strategija, pomanjkanje vizije in neposlušanje drug drugega so mačji kašelj v primerjavi s tem kodiranim kozmogramom. Tiste zvezde v grbu niso nič drugega kot tri satanove šestice, ki vodijo v prepad. Ko je Marko omenil, da gre za zvezde, ki so del zgodovine, torej celjskih grofov, je še bolj stopil na mino. Namreč, Mojca je kratko odgovorila: saj zato pa so celjski grofje propadli! Njen finalni ekspoze pa je bil veličasten. Vse se je začelo takrat, ko je gospod Pogačnik zabijal železne igle v zemljo in jo skušal akupunkturno ozdraviti. Zgodilo se je ravno obratno. Iz zemlje je potegnil vse negativno, najprej sam zbolel, potem pa nam za kazen vso to slabo energijo zapisal v grb in megalite. Rešitve ni in bodite pripravljeni na pot v pekel.
Prav peklensko pa sta se v Odmevih spopadla Melita Župevc in Branko Grims. In to zaradi nekih brezplačnikov. Dragi moji, boli nas patka za tiste brezplačnike. Če je bil nekdo tako neumen, da je dal denar za tista sranja, če je bil nekdo tako evforično zaslepljen, da je tisto sranje tudi čital, in če so bili nekateri tako brez standardov, da so v tisto sranje tudi pisali, je to pač njihov problem. Najmanj pa je to naš problem. In še manj problem parlamenta. Čista norost, da se za to ustanavljajo parlamentarne preiskovalne komisije. In se zdaj daje prostor Branku Grimsu, da nas triumfalno uči temelje demokracije. Kako pač vsak medij vodi svojo uredniško politiko, ki temelji na določenih vrednotah. Če te vrednote niso moje, tvoje, vaše, še ne pomeni, da ga moramo zbrisati z obličja zemlje. Skratka, Branko je še enkrat demonstriral tisto, kar nas čaka naslednja dva meseca. Veliko ciničnih nasmeškov, veliko smešnih situacij, veliko dokumentov in prepričanje bodočih zmagovalcev, da je resnica na njihovi strani. Kot je dejal Branko, nje se ne more ustaviti. Kot ne more nihče ustaviti nekoga, da dela sezname ljudi, ki niso njihovi. Bogomir Kovač je v kamero lepo povedal, da ni problem, če se znajdete na takšnem seznamu. Bolj je problem, v kakšni družbi se tam znajdete…